Appeal allowed; conditional claim against secondary defendant dismissed when primary claim succeeded.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court allowed the appeal against a first-instance judgment that dismissed a conditional claim against a secondary defendant. The plaintiff had filed a conditional lawsuit against the second defendant, stating it would be pursued only if the claim against the first defendant failed. However, the first-instance court granted the claim against the first defendant, rendering the conditional claim against the second defendant moot and procedurally improper. The court ruled that the first-instance court violated procedural rules by failing to recognize that the secondary claim was conditional and thus should not have been adjudicated independently.
Legislator headnote
AI generatedZPP 192. odst. 1; ZPP 339. odst. 1: A conditional claim against a secondary defendant is inadmissible if the primary claim against the first defendant is granted, as the condition for pursuing the secondary defendant has not been met.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v
i .
Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega
postopka.
[JEDRO]
Tožba proti eventualnemu sosporniku je vložena pogojno.
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče zavrnilo podrejeni
(eventualni) tožbeni zahtevek tožeče stranke in sicer, da je
drugotoženka dolžna povrniti tožeči stranki 202.116,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je
podrobneje razvidno iz izreka prvostopne sodbe.
Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi
relativne bistvene kršitve določb postopka, s pritožbenim
predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe.
Drugotoženka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Dejstvo je, da je tožeča stranka s tožbo z dne 15.07.2005
tožbeni zahtevek proti drugotoženki, zaradi vrnitve
202.116,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih
določenih zneskov, postavila kot podredni tožbeni zahtevek,
ker je v tožbi izrecno zapisala: "V kolikor ne bi bilo
ugodeno primarnemu zahtevku, pa tožeča stranka predlaga, da
sodišče ugodi podrejenemu zahtevku." Primarni zahtevek pa je
bil postavljen proti prvotoženki, pri čemer je tožeča
stranka tako proti prvotoženki kot drugotoženki uveljavljala
isti zahtevek. Tak zahtevek tožeče stranke je procesnopravno
potrebno obravnavati kot podrejeno (eventualno)
sosporništvo. Po določbi prvega odstavka 192. člena ZPP namreč lahko
tožeča stranka s tožbo zajame dva ali več tožencev tudi tako, da
zahteva, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu,
če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi
naveden pred njim. Tožba proti eventualnemu sosporniku je torej
vložena pogojno. To pa pomeni, da sodišče presoja utemeljenost
zahtevka proti podrejenemu (naslednjemu) tožencu le, če je
pravnomočno zavrnjen zahtevek proti prvemu tožencu.
V danem primeru pa temu ni tako, ker je prvostopno sodišče s
pravnomočno zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče
stranke proti prvotoženki. Tako pa se pokaže, da je
prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo določbo prvega
odstavka 192. člena ZPP, kar pa je vplivalo na zakonitost in
pravilnost izpodbijane sodbe. S tako kršitvijo je sodišče
prve stopnje zagrešilo po pritožbi uveljavljano relativno
bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339.
člena ZPP in zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz
izreka tega sklepa (354. člen ZPP).
Tožeča stranka kljub dejstvu, da je s pritožbo uspela, sama
krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker le-teh glede
na rešitev zadeve ni mogoče naprtiti nobeni od toženk, pri
čemer tožeča stranka z izdajo izpodbijane sodbe tudi ni
imela nobenih stroškov, katerih ni dolžna plačati že
prvotoženka na podlagi zamudne sodbe.