Appeal dismissed; defendant's active provision of tools and space constitutes separate drug trafficking and enabling offenses.

Pritožba zagovornika obd. A. T. se zavrne kot

neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve

stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega

postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena

ZKP, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika

pa se izplačajo iz proračuna.

[JEDRO]

S takim stališčem pa ni moč soglašati. Gre namreč za

dvoje različnih kaznivih dejanj, ki ne predstavljata

celote. Ne gre prezreti okoliščin, da obdolženec ni le

privolil v uporabo njegovega stanovanja za uživanje

mamila, ampak je pri tem celo aktivno ravnal, saj je

uživalcem mamila dal na razpolago še žličko, citronko in

vodo. V njegovem naklepu je torej bilo razen nabave

mamila narkomanom še nudenje prostorov za uživanje

le-tega, ki jim jo je prodal. Zato je zmotno stališče

pritožbe, da je kaznivo dejanje omogočanja uživanja

mamil podano le takrat, kadar storilec nudi prostor za uživanje mamil

osebam, ki so mamila nabavile drugje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo

obd. A. T. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega

dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem

odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ) in

kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po drugem v

zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ in mu določilo

posamezni kazni eno leto in šest mesecev zapora in eno

leto zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47.

člena KZ izreklo enotno kazen dve leti zapora. Po prvem

odstavku 49. člena KZ je obdolžencu v izrečeno kazen

zapora vštelo pripor od 18.5.2004 od 7.00 ure dalje. Na

podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o

kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov

kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP,

glede nagrade in potrebnih izdatkov za njegovega zagovornika pa je po

določbi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo

proračun.

Proti taki sodbi se je pritožil zagovornik obdolženca

zaradi "zmotne uporabe materialnega prava" in odločbe o

kazni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spozna

obdolženca za krivega le kaznivega dejanja iz prvega

odstavka 196. člena KZ, podrejeno pa, da ob upoštevanju

vseh olajševalnih okoliščin obdolžencu izrečeno kazen

ustrezno zniža.

Zagovornik obdolženca je v pritožbi tudi predlagal, da

se ga obvesti o seji pritožbenega senata. Pritožbeno

sodišče je zato o seji obvestilo višjo državno tožilko

in zagovornika obdolženca in oba sta se seje tudi

udeležila.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog

"zmotne uporabe materialnega prava", torej kršitev

kazenskega zakona, vendar pri tem ne navede, iz katere

točke 372. člena ZKP bi se naj ta kršitev kazala. V

kolikor pa pritožba meni, da bi sodišče prve stopnje

moralo spoznati obdolženca za krivega le storitve

kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, ker

je v njegovem "naklepu" bila le nabava droge, ne pa tudi

"nudenje" prostora za uživanje mamil, pa ne razlaga in

uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona,

ampak pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega

stanja. Vprašanje, ali je obdolženec storil tudi kaznivo

dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena

KZ, je namreč dejansko vprašanje. Ker torej pritožba

uveljavlja kršitev kazenskega zakona v posledici zmotno

ugotovljenega dejanskega stanja, je potrebno povedati, da takšna

kršitev ni mogoča. Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, ko

sodišče na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje kazenski

zakon zmotno uporabi ali ga sploh ne uporabi. Uveljavljani pritožbeni

razlog zato ni podan, kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni

dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo

zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so

bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena,

zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno,

sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi

sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da sta obdolžencu

očitani kaznivi dejanji dokazani. Pritožbeno sodišče

zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne

zaključke prvostopne sodbe kot pravilne; v zvezi s

pritožbenimi izvajanji zagovornika obdolženca pa še dodaja:

Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki

jo je sprejelo sodišče prve stopnje glede obdolženčevih

ravnanj, saj je mnenja, da je obdolženec drogo

narkomanom prodal, ne da bi pri tem imel v naklepu

oziroma namen še nuditi prostore za uživanje. Sicer pa

bi obdolženec omogočil uživanje droge v svojem

stanovanju le v primeru, ko bi narkomani kupili drogo

drugod in ne pri njemu.

S takim stališčem pa ni moč soglašati. Gre namreč za

dvoje različnih kaznivih dejanj, ki ne predstavljata

celote. Ne gre prezreti okoliščin, da obdolženec ni le

privolil v uporabo njegovega stanovanja za uživanje

mamila, ampak je pri tem celo aktivno ravnal, saj je

uživalcem mamila dal na razpolago še žličko, citronko in

vodo. V njegovem naklepu je torej bilo razen nabave

mamila narkomanom še nudenje prostorov za uživanje

le-tega, ki jim jo je prodal. Zato je zmotno stališče

pritožbe, da je kaznivo dejanje omogočanja uživanja

mamil podano le takrat, kadar storilec nudi prostor za uživanje mamil

osebam, ki so mamila nabavile drugje.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja

obdolženčevega zagovornika ne morejo omajati pravilnosti

na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, zato je

njegova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek

neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo preizkusilo tudi v

njeni odločbi o kazenski sankciji, ki jo graja pritožba

obdolženčevega zagovornika. Pri preizkusu je ugotovilo,

da je sodišče prve stopnje obdolžencu s pravilnim

vrednotenjem teže storjenih kaznivih dejanj, stopnjo

njegove krivde, kakor tudi okoliščin, v katerih so bila storjena,

določilo za posamezni kaznivi dejanji po vrsti in višini povsem

primerni zaporni kazni, kot tudi enotni kazni. Četudi drži pritožbena

trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot olajševalno

okoliščino obdolženčevo delno priznanje kaznivih dejanj, je

pritožbeno sodišče mnenja, da določeni posamezni kazni in enotna

kazen niso prestroge, saj ni moč prezreti števila posameznih dejanj v

nadaljevanem kaznivem dejanju, kot tudi ne števila odvisnikov in

števila prodaj mamila.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev

zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383.

člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi

obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz

izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi

pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila vseh

stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95.

člena v zvezi s prvim odstavkom 97. in prvim odstavkom

98. člena ZKP).