Appeal dismissed; court upheld conviction for negligent traffic accident due to valid causal link.

Pritožba zagovornika obd. B. B. se zavrne kot

neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve

stopnje.

Obd. B. B. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer

povprečnino v znesku 90.000,00 (devetdeset tisoč 00/100) SIT.

[JEDRO]

Iz pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika namreč

izhaja, da meni, da je priča D. K. ustvarila prometno

situacijo, ki je pripeljala do prometne nesreče. Takšno

stališče pritožnika pa ni pravilno. S stališča naravne

vzročnosti je sicer res, da je tudi oškodovankina vožnja

v določeni meri prispevala k nastanku prometne nesreče,

vendar pa je za oceno pravno relevantne vzročnosti

pomembno le, ali je iskati vzrok za nastalo prometno

nesrečo v ravnanju obdolženca ali ne, ravnanje

oškodovanke pa je pomembno le v toliko, kolikor

predstavlja ravnanje, ki drugi vzrok (obdolženčevo

ravnanje) povsem izključi oziroma razvrednoti zgolj na

pogoj. Le v tem primeru bi šlo za tako hudo kršitev

cestnoprometnih predpisov s strani oškodovanke, da bi

bilo mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze med

kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obdolženca

in nastalimi posledicami.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. B.

B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja

povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem

odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu

izreklo 130.000,00 SIT denarne kazni, ki jo je

obdolženec dolžan plačati v roku dveh mesecev od

pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala

niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da

bo za vsakih 10.000,00 SIT denarne kazni, določilo en

dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o

kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec

dolžan plačati stroške kazenskega postopka in

povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik "iz vseh

pritožbenih razlogov". Pritožbenemu sodišču predlaga, da naj napadeno

sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje

bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (iz katere točke in

odstavka 371. člena ZKP) kot tudi ne, v čem se kaže kršitev

kazenskega zakona (iz katere točke 372. člena ZKP). Kršitev, na

katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni

ugotovilo. Sicer pa je iz vsebine pritožbe razvidno, da pritožnik ob

uveljavljanju teh dveh pritožbenih razlogov uveljavlja pritožbeni

razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj graja

dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je obdolženca spoznalo za

krivega očitanega mu kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne

nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in

popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno

ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi tehtno in

prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano

kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema

in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot

pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika

pa le še dodaja:

Bistvo pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika je v graji

dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero se pritožnik ne strinja

in v podaji svoje dokazne ocene obravnavane kazenske zadeve, ki pa

nima nobene podlage v podatkih kazenskega spisa in izvedenem dokaznem

postopku. Iz pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika namreč

izhaja, da meni, da je priča D. K. ustvarila prometno situacijo, ki

je pripeljala do prometne nesreče. Takšno stališče pritožnika pa ni

pravilno. S stališča naravne vzročnosti je sicer res, da je tudi

oškodovankina vožnja v določeni meri prispevala k nastanku prometne

nesreče, vendar pa je za oceno pravno relevantne vzročnosti pomembno

le, ali je iskati vzrok za nastalo prometno nesrečo v ravnanju

obdolženca ali ne, ravnanje oškodovanke pa je pomembno le v toliko,

kolikor predstavlja ravnanje, ki drugi vzrok (obdolženčevo ravnanje)

povsem izključi oziroma razvrednoti zgolj na pogoj. Le v tem primeru

bi šlo za tako hudo kršitev cestnoprometnih predpisov s strani

oškodovanke, da bi bilo mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze

med kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obdolženca in

nastalimi posledicami. Pritožbena navedba oziroma sklep pritožnika,

da iz izpovedbe priče F. P. izhaja, "da so se vsa vozila razen vozila

D. K. ustavila, torej so tudi drugi udeleženci morali slišati

sireno", prav tako ni pravilen. F. P. zaslišan kot priča je namreč

izpovedal, "da je speljal tudi tovornjak na drugem voznem pasu,

vendar je ustavil, ko je zagledal policijsko vozilo, medtem ko

voznica Fiata 126 P tega ni videla in je prišlo do nezgode". Iz

navedenega pa tako izhaja, da tudi voznik tovornjaka, ki je speljal

sirene policijskega vozila ni slišal, ampak je ustavil, ko je

zagledal policijsko vozilo. Neutemeljen pa je tudi šele v pritožbi

podan dokazni predlog obdolženčevega zagovornika za pritegnitev

izvedenca cestnoprometne stroke, ker je po oceni pritožbenega sodišča

nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

Po obrazloženem se pokaže, da zagovornikova pritožba ne more omajati

pravilnosti prvostopnega krivdnega izreka.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji, ki jo prav tako graja pritožba

obdolženčevega zagovornika je pokazal, da ni nobenih utemeljenih

razlogov za spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije njemu v

korist. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo težo

obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse

ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske

sankcije in obdolžencu izreklo prej nizko, kot pa visoko denarno

kazen.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere

je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP),

je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo,

kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega

odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP, povprečnina pa

je bila obdolžencu odmerjena v skladu s kriteriji iz tretjega

odstavka 92. člena istega zakona.