Appeal dismissed; acts during compulsory liquidation are non-appealable if within current business scope.

Pritožba se zavrne, izpodbijana sodba se p o t r d i .

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

[JEDRO]

Za opravljanje tekočih poslov iz prvega odstavka 31.

člena ZPPSL ni treba imeti dovoljenja poravnalnega

senata.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni

zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala

ugotovitev, da dve verižni kompenzaciji, v skupnem

znesku 894.114,72 SIT nimata pravnega učinka proti

stečajni masi tožeče stranke in, da je tožena stranka

znesek iz izpodbijanih pravnih dejanj dolžna vrniti v

stečajno maso tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od vložitve tožbe do plačila, zavrnilo.

Pravdne stroške tožene stranke v znesku 115.650,00 SIT

je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Sodbo izpodbija tožeča stranka in v pritožbi uveljavlja

vse pritožbene razloge po določilu prvega odstavka 338.

člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da

novela ZPPSL daje dovoljenje za opravljanje poslov

poravnalnemu senatu in ne predsedniku poravnalnega

senata oziroma upravitelju prisilne poravnave. Določbo prve točke

127. člena ZPPSL je zato potrebno razlagati tako, da niso izpodbojna

samo tista pravna dejanja oziroma tisti posli, ki se opravijo z

dovoljenjem poravnalnega senata. Tako je po mnenju tožeče stranke

irelevantno, ali je upravitelj prisilne poravnave dal soglasje za

izpodbijana pravna dejanja. Nadalje uveljavlja, da tožena stranka v

postopku ni dokazala, da so konkretna izpodbijana pravna dejanja

posli iz tekočega poslovanja, ampak je v tej smeri podala samo gole

navedbe. Kot zmotno uveljavlja pravno naziranje tožene stranke, ko

uveljavlja ugovor iz 1. točke 127. člena ZPPSL, ker v postopku

prisilne poravnave nad tožečo stranko sploh ni prišlo do naroka za

prisilno poravnavo in glasovanja o predlagani prisilni poravnavi in

se stečajni postopek tako ni začel po uradni dolžnosti po določilu

57. člena ZPPSL, ampak po predlogu dolžnika. Tako med postopkom

prisilne poravnave in stečaja ni nobene povezave zato ni mogoče

uporabiti določila 127. člena ZPPSL. Predlaga, da sodišče druge

stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da

tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev

njenih pravdnih stroškov. Priglaša in terja vrnitev pritožbenih

stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje povzema dejanske in pravne

zaključke sodišča prve stopnje kot pravilne, pritožbena

izvajanja pa pojasnjuje:

Po določilu 1. točke 127. člena ZPPSL ni mogoče

izpodbijati pravnih dejanj iz 31. člena tega zakona, ki

jih je storil dolžnik v okviru tekočega poslovanja in

poslov, ki jih je opravil z dovoljenjem upravitelja

prisilne poravnave. Po določilu prvega odstavka 31.

člena istega zakona sme po dnevu, ko je bil vložen

predlog za začetek postopka prisilne poravnave in vse

dotlej, dokler ni odločeno o začetku postopka prisilne

poravnave, dolžnik opravljati tekoče posle v zvezi z

opravljanjem dejavnosti in poravnavanjem obveznosti iz

tega naslova.

Med postopkom prisilne poravnave in stečajnim postopkom

obstaja bistvena razlika. Medtem ko ima postopek

prisilne poravnave za cilj gospodarski subjekt ohraniti

zaradi nadaljevanja poslovanja, ima postopek stečaja za

cilj prenehanje poslovanja gospodarskega subjekta. Če

hoče gospodarski subjekt po vložitvi predloga za začetek

postopka prisilne poravnave še naprej poslovati, potem mu mora biti

to omogočeno. Zato zakon (ZPPSL) dovoljuje nadaljno poslovanje

gospodarskega subjekta po začetku postopka prisilne poravnave z

omejitvijo, da lahko ta samostojno, brez dovoljenja poravnalnega

senata, opravlja tekoče posle in poravnava obveznosti iz tega naslova

(tekočega poslovanja). Poravnavanje obveznosti iz tekočih poslov po

dnevu, ko je bil vložen predlog za začetek postopka prisilne

poravnave pa je lahko tudi na način, ki ima v stečaju sicer vse znake

izpodbojnega pravnega dejanja po določilu 125. člena ZPPSL.

Tožena stranka je v svojih navedbah v odgovoru na tožbo

in nadaljnjih pojasnila, da je tožeči stranki kot

kooperant dobavljala piščance zaradi nadaljne prodaje.

Tak pravni posel med tožečo in toženo stranko je

nedvomno šteti za posel iz tekočega poslovanja, ker je

predmet dejavnosti tožeče stranke med drugim tudi prodaja piščančjega

mesa. Tožeča stranka navedb tožene stranke, da izpodbijana pravna

pravna dejanja niso dejanja iz tekočega poslovanja, ni izpodbila,

ampak v pripravljalni vlogi z dne 13.6.2002 (l. štev.12) navedla, da

so vsi posli izpodbojni, ker ne gre za posle iz tekočega poslovanja.

Pri pavšalnih navedbah je ostala tudi na glavni obravnavi dne

28.6.2002, ko je tožena stranka še natančneje pojasnila, za kakšen

posel je prejela plačilo, ki ga tožeča stranka s tožbo izpodbija.

Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti

dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj

zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze

nasprotnika. Res bi tožena stranka lahko nekoliko bolj

argumentirala svoja zatrjevanja o tekočih poslih in

poravnavanju obveznosti iz tega naslova, je pa vendar pojasnila

naravo posla s tožečo stranko toliko, da je lahko sodišče prve

stopnje ob tem, ko tožeča stranka navedb tožene stranke ni izpodbila,

zakjučilo, da so izpodbijana pravna dejanja take narave, ki spadajo v

okvir tekočega poslovanja, zato jih po določilu 1. točke 127. člena

ZPPSL ni mogoče izpodbijati in tožbeni zahtevek

zavrnilo.

Pritožniku je v zvezi s pritožbenimi izvajanji o

pravilnem pravnem naziranju 1. točke prvega odstavka

127. člena ZPPSL, da niso izpodbojna le tista pravna

dejanja, ki se opravijo z dovoljenjem poravnalnega

senata pojasniti, da je pravno zmotno. Za posle iz

tekočega poslovanja in poravnavanjem obveznosti iz tega naslova, po

določilu prvega odstavka 31. člena ZPPSL dolžniku ni potrebno

pridobiti soglasja poravnalnega senata, ker kaj takega prvi odstavek

31. člena ZPPSL ne določa. Tako dovoljenje mora dolžnik pridobiti za

posle iz drugega odstavka 31. člena ZPPSL (odtujevanje in

obremenjevanje nepremičnin ter dajanje poroštev in avala), po objavi

oklica o začetku postopka prisilne poravnave (četrti odstavek 31.

člena), medtem ko po dnevu, ko je bil vložen predlog za začetek

postopka prisilne poravnave in do oklica o začetku prisilne poravnave

teh dejanj dolžnik sploh ne more opravljati, torej tudi ne z

dovoljenjem poravnalnega senata.

Zmotno je tudi nadaljne pravno naziranje pritožnika, da

določbe 1. točke 127. člena ZPPSL v konkretni zadevi ni

mogoče uporabiti, ker stečajni postopek v konkretni

zadevi ni nadaljevanje postopka prisilne poravnave, ker

sploh ni prišlo do glasovanja o prisilni popravnavi,

ampak se je stečaj začel na predlog dolžnika, po

zavrženju predloga za prisilno popravnavo. Za tako pravno naziranje

in sklepanje pritožnika ni opore v veljavnih določilih ZPPSL, posebej

ne v določilu 127. člena, v katerem pa je tako in tako omejitev, da

ni mogoče izpodbijati le tistih pravnih dejanj, ki se opravijo v

okviru tekočega poslovanja in poravnavanjem obveznosti iz tega

naslova.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo tožeča

stranka sicer uveljavlja, ne pojasnjuje, zato je sodišče

druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni

dolžnosti glede kršitev na katere mora paziti po

določilu drugega odstavka 350. člena ZPP. Ker tudi teh

kršitev ni ugotovilo je izpodbijano sodbo potrdilo po

določilu 353. člena ZPP.

O pritožbenih stroških je odločeno po določilu prvega

odstavka 165. člena ZPP, ker s stroški neuspele pritožbe

ni mogoče obremeniti nasprotne stranke.