Appeal dismissed; tax claim does not extinguish legal interest for declaratory relief in bankruptcy proceedings.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance judgment in a bankruptcy dispute between a creditor and a debtor. The creditor sought both a declaratory ruling that a debt assignment was ineffective against the bankruptcy estate and the return of the assigned claim to the estate. The court ruled that such a claim is procedural (declaratory) rather than tax-based, meaning the tax claim does not extinguish the right to seek a declaration of invalidity. Consequently, the court affirmed the lower court's decision to grant the declaration while rejecting the request for the return of assets.
Legislator headnote
AI generatedZ 125. člen ZPPSL; Z 130. člen ZPPSL: Uspešno izpodbijanje pravnega dejanja v stečaju ne preneha veljavnosti posla, ampak le njegov učinek proti stečajni masi, kar omogoča uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka neodvisno od dajatvenega zahtevka.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne, sodba se v izpodbijanem delu pod 1.
p o t r d i .
Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.
[JEDRO]
Z zavrnitvijo dajatvenega zahtevka ne preneha pravni interes za
uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je v gospodarskem sporu med v uvodu
navedenima strankama razsodilo tako, da je pod točko 1.
ugotovilo, da pravno dejanje pogodbe o odstopu terjatev
z dne 28.11.2000 v znesku 343.001,12 SIT nima pravnega
učinka proti stečajni masi tožeče stranke, tožbeni
zahtevek v delu pod točko 2., v katerem je tožeča
stranka terjala vračilo zneska iz izpodbijanega pravnega dejanja v
stečajno maso, pa zavrnilo. Pravdne stroške je naložilo v plačilo
obema pravdnima strankama tako, da vsaka krije svoje.
Sodbo v točkah 1 in 3 izpodbija tožena stranka s
pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge po
določilu 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.
Posebej izpostavlja, da se lahko ugotovitvena tožba
vloži le tedaj, ko to določa 181. člen ZPP. Sama
ugotovitvena tožba brez dajatvenega zahtevka po mnenju pritožnika ni
mogoča oziroma ni dopustna glede na določilo 181. člena ZPP. Meni, da
je sodišče z odločitvijo, s katero je tožbenemu zahtevku pod točko 1.
ugodilo, bistveno kršilo določila pravdnega postopka po prvem
odstavku 339. člena ZPP. Graja odločitev o pravdnih stroških in
meni, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti po določilu 156.
člena ZPP. Priglaša in terja pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
S tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega
dolžnika po določilu 125. člena Zakona o prisilni
poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL se zahteva
samo ugotovitev, da je izpodbijano pravno dejanje
(konkretno odstop terjatve namesto izpolnitve - 444.
člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), brez pravnega učinka
proti stečajni masi (če nasprotnik izpodbijanja še ni prejel nobene
premoženjske koristi), ali pa se zahteva tudi vrnitev
premoženjske koristi v stečajno maso (če je nasprotnik
izpodbijanja premoženjsko korist že pridobil).
Izpodbojna tožba po 125. členu ZPPSL je tako oblikovalna
tožba z dajatvenim zahtevkom, ne pa ugotovitvena po 181.
členu ZPP, kot to pravno zmotno utemeljuje tožena stranka. Z
oblikovalno tožbo tožeča stranka uveljavlja zgolj spremembo, ne pa
ugotovitev pravnega razmerja. Prvi del zahtevka je torej deklaratorni
(ugotovitev, da je izpodbojno dejanje brez učinka proti stečajni
masi), ki ima prejudicialni pomen.
Posledica uspelega izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju
ni prenehanje veljavnosti pravnega posla. Tak posel
ostane v veljavi. Samo proti stečajni masi preneha
učinkovati, in to še le v toliko, kolikor je potrebno za
popolno poplačilo vseh v stečajnem postopku prijavljenih
in ugotovljenih terjatev. Po določilu 130. člena ZPPSL
se v primeru uspelega izpodbijanja vrne to, kar je bilo na podlagi
izpodbitega pravnega dejanja izpolnjeno, če pa to ni mogoče, ali če
narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa je
treba dati ustrezno denarno nadomestilo (214. člen ZOR). Posebnost
pravnega razmerja neupravičene pridobitve je namreč v tem, da predmet
obveznosti ni plačilo protivrednosti za nekaj, kar je prikrajšani del
brez osnove, pač pa vrnitev koristi, ki jo je pridobitelj prejel na
račun drugega v svoji premoženjski sferi.
Že pred postopkom, kot tudi med postopkom je tožena
stranka zatrjevala, da zneska po cesijski pogodbi ni
prejela, zato lahko tožeči stranki v stečajno maso vrne
le cedirano terjatev. Tožena stranka med postopkom na
prvi stopnji tožbenega zahtevka takemu dejanskemu stanju
ni prilagodila, zato je sodišče prve stopnje zahtevek v
delu, v katerem je tožeča stranka terjala vrnitev
premoženjske koristi iz izpodbijanega pravnega dejanja v stečajno
maso tožeče stranke, utemeljeno zavrnilo.
Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno
kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko bi naj
odločilo v nasprotju s 181. členom ZPP so tako
neutemeljene, ker tožba zaradi izpodbijanja pravnih
dejanj ni ugotovitvena ampak oblikovalna.
Tako tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega
prava, kot to uveljavlja pritožnik ni podan, ker je
sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ugodilo
zahtevku pod točko 1, zavrnilo pa zahtevek pod tč.2.
Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu,
v katerem je odločilo o pravdnih stroških in svojo
odločitev obrazložilo po določilu drugega odstavka 154.
člena ZPP, ker tožena stranka tožbenega zahtevka v delu
pod točko 1. ni pripoznala, ko je to pravilno ugotovilo
in obrazložilo sodišče prve stopnje.
Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče druge stopnje
pritožbo tožeče stranke zavrnilo, izpodbijano sodbo pa
potrdilo po določilu 353. člena ZPP.
O pritožbenih stroških je odločeno po določilu prvega
odstavka 165. člena ZPP, ker s stroški neuspele pritožbe
ni mogoče obremeniti nasprotne stranke.