Court partially allowed appeal on unjust enrichment claim against non-owner buyer under ZOR Art. 219.

Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem ugodilnem delu (I. odst. izreka)

p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in v izpodbijanem zavrnilnem delu in v odločbi o stroških (II. in III. odst. izreka) sodba r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločitev.

Tožena stranka sama trpi pritožbene stroške.

[JEDRO]

Iz določbe 219. člena ZOR, ki govori o imetniku, izhaja, da gre pri imetniku stvari za prikrajšanca in pri uporabniku za okoriščenca. S stališča slednjega pomeni tuja stvar to, da do nje nima pravice, bistveno je, da gre za izkoriščanje tuje pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke. Tožencu je naložilo, da je dolžan izdati tožnici potrdilo, da mu je plačala njemu pripadujočo kupnino za hišo v K., na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 4.4.2001, v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, ker bo sodba sicer nadomestila potrdilo, pod izvršbo (I. odst. izreka). V delu, ko tožeča stranka od toženca zahteva plačilo uporabnine, kot je to določno navedeno v izreku, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. odst. izreka). Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. odst. izreka).

Obe stranki sta se zoper sodbo pritožili, sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov ter priglašata pritožbene stroške.

Tožena stranka v pritožbi poudarja, da iz vsebine prodajne pogodbe z dne 4.4.2001 ne izhaja, da prejmeta prodajalca vsak eno polovico kupnine. Opozarja, da je v postopku toženec povedal, da je pogodbo podpisal le zato, ker je videl, da končno dobi v roke poleg ostalega še 84.774 DEM, sicer pogodbe ne bi podpisal. Res iz same pogodbe v točki 2. izhaja, da je kupnina 270.000 DEM in da se del kupnine, ki je ara, deli tako, da kupca prejmeta vsak 1/2, nikjer pa ne izhaja, da prejmeta vsak še 1/2 preostanka kupnine po poplačilu dolgov pri banki. Jasno pa piše, da on prejme še 84.774 DEM. Pogodbo je podpisal v dobri veri, da je temu tako, nikjer ni določeno, da se kupnina razdeli tako, da dobita z Z.K. vsak 1/2 preostanka. Tožnica torej ni plačala njegovega dela kupnine v celoti, zato jo je opozoril in ji dal dodatni rok, kot izhaja iz podatkov spisa opr. št. P 349/2001, in se pogodba razdrla po določbi 126. člena ZOR, ker celotni znesek ni plačan, kot to izhaja iz pogodbe in plačil. Sodbeni razlogi so v nasprotju z vsebino prodajne pogodbe in je podana bistvena kršitev postopka in dejansko stanje, ki izhaja iz izvedenih dokazov, dopušča spremembo sodbe ob pravilni uporabi materialnega prava in zato zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Opozarja, da ni pomembno, če je tožnica že vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica stanovanja ali ne. Pomembno je, da se je toženec zavezal tožnici izročiti kupljeno stanovanje prazno oseb in stvari po plačilu dogovorjene kupnine. Pravilno sodba ugotavlja, da je tožnica kupnino plačala. Toženec je tako zamudil z izpolnitvijo svoje pogodbene obveze. Po pogodbi sedaj toženec nima pravice imeti v posesti stanovanja, to pravico je imel le do plačila kupnine. Toženec ima zato v posesti prostor v stanovanju brez pravne podlage in v nasprotju s pogodbeno obvezo in mora tožnici plačati škodo, ki ji zato nastaja.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožeče stranke.

K pritožbi tožene stranke:

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožnica kot kupec in toženec ter Z.K. kot prodajalca sklenili prodajno pogodbo za nakup oz. prodajo hiše, katerega lastnika sta bila prodajalca vsak do 1/2, za kupnino 270.000 DEM, ki jo prejmeta prodajalca, vsak do 1/2., kot izhaja iz listin in kot je zaslišan potrdil tudi toženec. Slednjo dejansko ugotovitev toženec v pritožbi izpodbija. Meni, da iz zapisa pogodbe to ne izhaja. Ta pritožbena trditev pa ni utemeljena. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 4.4.2001 namreč izhaja, da sta prodajalca vsak do 1/2 lastnika predmetne nepremičnine, da sta s podpisom pogodbe potrdila prejem 1/2 dela kupnine kot are v znesku 27.000 DEM v tolarski protivrednosti, po prodajnem tečaju B.K. na dan plačila, in da je preostanek kupnine dolžan kupec izročiti prodajalcema in sicer 1/2 preostanka kupnine Z.K., drugo 1/2 pa J.K..

Iz določb pogodbe torej jasno izhaja, da prejme vsak od prodajalcev, ki sta tudi sicer solastnika vsak do 1/2 hiše, 1/2 kupnine v skupnem znesku 270.000 DEM torej vsak 135.000 DEM, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in razlogi sodbe glede vsebine listin niso v nasprotju z vsebino listin. Ker je toženec 1/2 kupnine prejel, kot je v nadaljevanju še ugotovilo prvostopenjsko sodišče, in sicer skupno nekaj več kot 135.000 DEM, je tožnica obveznost po prodajni pogodbi v celoti izpolnila. Toženčeve trditve, ki se nanašajo na zapis v pogodbi, v kolikšnem znesku je kupnina že delno poravnana in kolikšen je še preostali dolg, ko ob tem celo sodišče prve stopnje še ugotavlja, da je prišlo pri zapisu še dolgovanega zneska 84.774 DEM do očitne računske napake, ki je nastala pri uporabi osnovnih matematičnih operacij, niso odločilne.

Bistveno je, da so se stranke v prodajni pogodbi dogovorile za ceno, ki je bistvena sestavina prodajne pogodbe in je toženec polovico kupnine prejel. Zato je glede na dogovor strank, zapisan tudi v pogodbi, dolžan izstaviti tožnici potrdilo, da mu je plačala pripadajočo kupnino za navedeno nepremičnino. Pritožba je zato neutemeljena, sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, saj je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi materialno pravo pravilno uporabilo, toženec mora namreč pogodbeno zavezo izpolniti.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. in 353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

K pritožbi tožeče stranke:

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ko zahteva plačilo uporabnine, zavrnilo. Poudarilo je, da se na podlagi pravnega posla lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki je veljal v času sklepanja pogodbe - ZTLR). Tožnica še ni vpisana v zemljiško knjigo, zato takega zahtevka nima, v zemljiški knjigi je kot solastnik vpisan toženec in ima kot solastnik pravico imeti v hiši še svoje stvari.

Po določbi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - ta zakon je za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika, še potrebno uporabiti - 1060. člen OZ) lahko imetnik, če nekdo tujo stvar uporabi v svojo korist, ne glede na pravico do odškodnine in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Določbo je potrebno razlagati po njenem namenu, prikrajšani mora dobiti ustrezno odmeno. Za pravilno uporabo določbe 219. člena ZOR je tako treba ugotoviti relevantne okoliščine, pravice oseb do imetništva te stvari in uporabo po drugi osebi na način, ki je delno ali v celoti izključil uporabo upravičenca, čas take uporabe oz. trajanje neupravičene uporabe in v zvezi s tem tudi dejansko prikrajšanje upravičenca. Vseh teh okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zavzelo je namreč zmotno materialnopravno stališče, da tožeča stranka ne more biti prikrajšana že zato, ker je prikrajšanec, ki ga ima v mislih ta določba, lahko le lastnik, to pa tožnica, ki na podlagi pravnega posla še ni dosegla vpisa v zemljiško knjigo, ni. Iz določbe 219. člena ZOR, ki govori o imetniku, izhaja, da gre pri imetniku stvari za prikrajšanca in pri uporabniku za okoriščenca. S stališča slednjega pomeni tuja stvar to, da do nje nima pravice, bistveno je, da gre za izkoriščanje tuje pravice. Prav to pa je trdila tožnica, da ima kot prikrajšanec pravico, izvirajočo iz pogodbe, saj toženec kot okoriščenec uporablja tisto stvar, ki jo je že prodal in bi jo že moral izročiti tožnici kot kupcu. To je bila trditvena podlaga tožbe, sodišče pa zgoraj opisanih relevantnih okoliščin ni ugotavljalo zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, na kar pravilno opozarja tudi pritožnica. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z gornjimi napotki ugotoviti dejanske okoliščine, pomembne za odločitev o tem zahtevku.

Posledica delne razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev odločbe o stroških, ter se odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pridrži za končno odločbo. Tožena stranka mora sama trpeti pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (154. in 165. člen ZPP).