Appeal dismissed; court upheld partition order balancing co-owners' interests without requiring unanimous consent for minor improvements.

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče mora pri določanju načina uporabe stvari v solastnini upoštevati interese posameznih udeležencev. Drži tudi, da v skupno stvar ni mogoče vlagati brez soglasja vseh solastnikov. V obravnavanem primeru nasprotni udeleženki večja vlaganja s sklepom sodišča niso dovoljena, temveč le zasilna usposobitev prostorov za bivanje, ki gre v celoti v njeno breme.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom določilo način uporabe stanovanjske hiše z naslovom P., ki je v solasti udeležencev tega postopka, in sicer tako, da je predlagateljici dodelilo v izključno uporabo celotno pritličje (garažo ter tri prostore s pripadajočim hodnikom), razen hodnika z skupnim glavnim vhodom, ki je v souporabi obeh nepravdnih udeležencev, nasprotnemu udeležencu S.T. pa je v izključno uporabo dodelilo celotno prvo etažo stanovanjske hiše, ki jo že sedaj zaseda in stopnišče, ki vodi vanjo. Poleg glavnega vhoda ter hodnika za tem vhodom pa je v souporabo obeh udeležencev postopka dodelilo še kletne prostore. O uporabi vrta in sadovnjaka na zahodni strani hiše je odločilo tako, da se ta dodeli nasprotnemu udeležencu, ki je predlagateljici dolžan omogočiti uporabo peš steze od glavne ceste do hiše in dvorišče na vzhodni strani hiše preko katerega je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici omogočiti nemoten dostop do stanovanjske hiše. Odločilo je še, da sta dolžna trpeti stroške za porabljeno vodo, elektriko in komunalne stroške ter javne dajatve vsak do ene polovice, kot tudi, da trpita vsak do polovice skupne stroške tega postopka, ki znašajo 15.028,50 SIT in je zato nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici polovico teh stroškov povrniti.

Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec po pooblaščenki. V pritožbi navaja, da se je iz stanovanja, katerega lastnica je R.S. in z njim upravlja Carinarnica Nova Gorica, izselil zato, ker se njegovi interesi s predlagateljico popolnoma križajo in sobivanje z njo ni bilo več mogoče. Izselitev pa je bila utemeljena tudi iz zdravstvenih razlogov. Sodišče je s svojim sklepom popolnoma izničilo njegov namen, da ne živi skupaj s predlagateljico, saj bosta glede na odločitev sklepa morala nujno prihajati v stik. Uporabo hiše je namreč razdelilo tako, da predlagateljica ne more priti do svoje etaže, ne da bi prečkala del, ki ga upravlja nasprotni udeleženec in prav tako on ne more do prvega nadstropja, ne da bi uporabil hodnik v pritličju. Hiša je bila nedvomno projektirana kot enostanovanjska hiša in ne izpolnjuje pogojev za delitev v smislu etažne lastnine. Opozarja, da bo morala predlagateljica, če se bo želela vseliti v hišo, opraviti določena vlaganja, ki pa ne pomenijo le vzdrževanja objekta, pač pa poseg v samo bistvo nepremičnine. Za take posege pa je potrebno soglasje vseh solastnikov. Namen predlagateljice pridobiti hišo v souporabo je bil v tem, da bi v hišo vlagala, nasprotni udeleženec pa v takšni situaciji ne želi imeti z njo nobenih stikov in tudi ne bi privolil v vlaganja. Sodišče ni dalo dovoljšnje teže dejstvu, da pritličje ni dograjeno. Hiša očitno ni deljiva in nasprotni udeleženec bi moral v primeru predlagateljičinih investicij vsa njega vlaganja izplačati, če bi želel celo hišo ohraniti zase. S tem ga sklep sodišča postavlja v podrejeni položaj. Pri določitvi delov hiše, ki so v izključni uporabi ene ali druge stranke, bi bilo treba voditi račune o tem, kakšni so interesi strank. 66. člen SPZ, ki govori, da ima solastnik pravico uporabljati stvar skupaj z drugimi solastniki sorazmerno svojemu idealnemu deležu določa, da se pri tem ne sme kršiti pravice drugih solastnikov. Tožnikova pravica zasebnosti pa bi v primeru, če bi se v hišo vselila predlagateljica, bila kršena. Sicer pa je ostalo še vprašanje, ali morebiti vendar ni mogoče določiti izključne uporabe tako, da se izogne določitvi skupnih prostorov, to pa bi sodišče ugotovilo lahko le tako, da bi angažiralo izvedenca ustrezne stroke. Predlaga razveljavitev sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnikov predlog, naj sodišče imenuje izvedenca gradbene stroke, ki naj bi ugotovil, ali je mogoče hišo etažno deliti tako, da udeleženca postopka ne bi prihajala v stik, je v nasprotju z ostalimi pritožbenimi navedbami, v katerih nasprotni udeleženec pojasnjuje, da je hiša enodružinska in ne izpolnjuje pogojev, po katerih bi lahko bila pritličje in prvo nadstropje samostojni enoti v smislu etažne lastnine. Ker gre v obravnavani zadevi za postopek po 112. členu Zakona o nepravdnem postopku, ki določa, da sodišče uredi razmerje med solastniki, če med njimi ni doseženo soglasje o načinu uporabe stvari v solastnini, se sodišču z možnostjo etažne delitve ni bilo potrebno ukvarjati, saj je, kot je to v obrazložitvi sklepa večkrat poudarilo, rešitev, ki izhaja iz izreka sklepa, začasne narave. Materialnopravno podlago za odločitev je sodišče imelo v 66. členu Stvarnopravnega zakonika, po katerem ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu. Res pri tem ne sme kršiti pravice drugih solastnikov, vendar pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi ocenjuje, da ni mogoče pritrditi pritožbi, da pritožnikova pravica do zasebnosti preprečuje predlagateljici, da bi tudi sama uporabljala hišo, ki predstavlja njuno skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Pritožba tudi pravilno opozarja, da mora sodišče pri določanju načina uporabe stvari v solastnini upoštevati interese posameznih udeležencev, vendar pa je sodišče prve stopnje te interese upoštevalo na strani obeh udeležencev: na strani nasprotnega udeleženca v tem smislu, da mu je dodelilo v izključno uporabo vse prostore v prvi etaži, ki jo je sam usposobil za bivanje in v njej tudi živi, interese predlagateljice pa s tem, ko je upoštevalo, da ta trenutno živi v stanovanju, ki je last R.S., pri čemer je podaljšanje najemnega razmerja za to stanovanje odvisno od nasprotnega udeleženca. Drži tudi, da v skupno stvar ni mogoče vlagati brez soglasja vseh solastnikov, saj je celo za posle v zvezi z rednim upravljanjem potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico vrednosti stvari. V obravnavanem primeru nasprotni udeleženki večja vlaganja s sklepom sodišča niso dovoljena, temveč le zasilna usposobitev prostorov za bivanje, ki pa gre v celoti v njeno breme.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).