Appeal dismissed because the disputed amount was below the statutory threshold for review under the 1992 Valorization Act.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appeal filed by a third-party intervener against a second-instance judgment. The appellant argued for a retrial based on alleged misapplication of substantive law, but the court noted the appeal was inadmissible. The primary reason for dismissal was that the disputed sum of 48,254.24 SIT fell below the 80,000 SIT threshold established by the Valorization Act for review eligibility, while the appeal regarding the rejected counterclaim was also barred due to procedural timing and lack of intervention rights.
Legislator headnote
AI generated9. člen Zakona o valorizaciji denarnih kazni; 392. člen ZPP: An appeal is inadmissible if the disputed amount is below the statutory threshold for review defined in the relevant valorization law.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Tožba v tej zadevi je bila vložena dne 21.4.1993, ko je že veljal zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur.l. RS št.55/92), ki je v 9. členu določil vrednost spornega predmeta, nad katero je dovoljena revizija, z zneskom 80.000,00 Sit. V tej zadevi, kjer se tožbeni zahtevek glasi na plačilo 48.254,24 Sit torej revizija ni dovoljena in jo je zato revizijsko sodišče zavrglo (392.čl. ZPP).
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 48.254,24 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.3.1993 dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 26.743,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, nasprotni tožbeni zahtevek na plačilo 105.300,00 Sit pa je zavrnilo.
Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da tečejo zamudne obresti od glavnice od 20.4.1993 dalje. V ostalem je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.
Proti tej sodbi vlaga revizijo stranski intervenient. Smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja razloge, ki se deloma nanašajo na odločitev o tožbenem zahtevku, medtem ko odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku ne omenja.
Revizija je bila vročena tožeči in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).
Revizija ni dovoljena.
Tožba v tej zadevi je bila vložena dne 21.4.1993, ko je že veljal zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur.l. RS št.55/92), ki je v 9. členu določil vrednost spornega predmeta, nad katero je dovoljena revizija, z zneskom 80.000,00 Sit. V tej zadevi, kjer se tožbeni zahtevek glasi na plačilo 48.254,24 Sit torej revizija ni dovoljena in jo je zato revizijsko sodišče zavrglo (392.čl. ZPP).
Revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku, ki se glasi na plačilo 105.300,00 Sit, pa ni dovoljena, zato ker glede nasprotnega tožbenega zahtevka C. ni prijavil intervencije. Izjava o intervenciji je bila vložena dne 23.6.1993, nasprotni tožbeni zahtevek pa je bil postavljen na glavni obravnavi dne 12.10.1993. Te obravnave se intervenient ni udeležil. Zadeva je bila tedaj končana. Stranski intervenient je sicer zoper sodbo vložil pritožbo, vendar je v njej izrečno navedel, da ne soglaša z ugoditvijo zahtevku tožeče stranke in v tem delu vlaga pritožbo. Sodbe, s katero je bil zavrnjen nasprotni tožbeni zahtevek, sploh ne omenja. V zadevi, v kateri nima položaja intervenienta, pa ne more vložiti revizije. Zato revizija tudi v tem delu ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (392.čl. v zvezi s 399. in tretjim odst. 358.čl. ZPP).