Appeal dismissed: Possession acquired by force is not protected against the original possessor unless lawful self-help is proven.

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

2. odst. 33. člena SPZ določa, da ima posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, pravico do sodnega varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena SPZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z vsebino: "1. Toženi stranki se nalaga, da pod izvršbo izroči tožniku v roku 3 dni nove ključe vhodnih vrat stanovanja v Ul. I. t. b. 3, stanovanje št. 03, sicer je tožnik upravičen na stroške tožene stranke zamenjati ključavnico. 2. Ta začasna odredba velja takoj in do pravnomočno končane te pravdne zadeve. 3. Zoper ta sklep ni pritožbe (442. člen ZPP)."

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V pritožbi ponovno poudarja, da je bila najemna pogodba med pravdnima strankama sklenjena za obdobje enega leta, in sicer od 1.6.2004 do 1.6.2005. Prav tako ni sporno, da je potem, ko je tožnik zamenjal ključavnico na spornih vratih, s čemer je prevzel posest nad svojim stanovanjem, prišlo do nezakonite vselitve s strani toženca, zaradi česar je bil zoper njega uveden kazenski postopek. Glede na gornje navedbe, je pritožnik prepričan, da je njegova terjatev izkazana.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o predmetni pritožbi je v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki predpisuje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve. Po določbah navedenega člena ZIZ sta predpisana dva pogoja, ki morata biti podana kumulativno. Eden od pogojev je, da mora biti verjetno izkazano, da terjatev obstoji ali da bo verjetno nastala (1. odst. 272. člena ZIZ). Drugi pogoj pa je, da mora biti verjetno izkazana ena od treh predpostavk iz 2. odst. 272. člena ZIZ.

V predmetni zadevi je tožeča stranka predlog za izdajo začasne odredbe vložila hkrati s tožbo zaradi motenja posesti. Verjeten obstoj terjatve je izkazovala s sklicevanjem na navedbe in dokaze v tožbi. V tožbi je navajala, da je toženi stranki oddala sporno stanovanje v najem za obdobje od 1.6.2004 do 1.6.2005. Ker se tožena stranka po 1.6.2005 kljub njenemu pozivu ni izselila iz stanovanja, je na stanovanju zamenjala ključavnico in prevzela stanovanje v posest. Dne 24.8.2005 pa je ugotovila, da je tožena stranka odlomila ključavnico na vratih spornega stanovanja, vstopila v stanovanje in na vrata namestila svojo ključavnico ter s tem motila posest tožeče stranke na spornem stanovanju.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeči stranki verjeten obstoj terjatve, kot pogoja za izdajo začasne odredbe, ni uspelo izkazati, vendar iz drugih razlogov.

Na podlagi 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), sodišče daje varstvo posesti glede na zadnje stanje in na nastalo motenje posesti. Za presojo verjetnosti terjatve pa v konkretnem primeru ni odločilno le stanje posesti tik pred 24.8.2005, ko naj bi prišlo do motilnega dejanja tožene stranke, temveč posestno stanje v daljšem časovnem obdobju. Iz tožbenih navedb je namreč razbrati, da je tožeča stranka pridobila sporno stanovanje v posest s silo, samovoljno in protipravno od prejšnjega posestnika, to je tožene stranke. Sama namreč trdi, da je, kljub temu, da se tožena stranka po končanem najemnem razmerju ni želela odseliti, zamenjala ključavnico na vratih spornega stanovanja. Dejstvo, da je najemno razmerje med pravdnima strankama prenehalo, tožeči stranki ne daje podlage za samopomoč, saj ima na razpolago ustrezne postopke, v katerih lahko v primeru kršitve najemne pogodbe uveljavi svoje pravice, tudi pred sodiščem.

Tak poseg tožeče stranke je bil torej nasilen, samovoljen in protipraven, saj zanj ni imela pooblastila, ki bi temeljilo na ustrezni pravni podlagi in je tudi nasprotoval pozitivnim pravnim predpisom oziroma pravnemu redu. Zato se postavi vprašanje, ali je taka nasilno, samovoljno in protipravno pridobljena posest na spornem stanovanju pravno varovana. 2. odst. 33. člena SPZ določa, da ima posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, pravico do sodnega varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena SPZ. Tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti izkazala, da tožena stranka v obravnavanem primeru ni izvrševala dovoljene samopomoči, zato je njena pravica do sodnega varstva v tej fazi postopka vprašljiva, posledično pa verjetnost terjatve ni izkazana. Izkaže se, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zatrjevane pogoje za izdajo začasne odredbe ni izkazala.

Ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.

Zaradi neuspeha pritožbe bo moral pritožnik kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka(prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP).