Court dismisses possession claim on public road gate, ruling it is public property not subject to private possession rights.

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zapornica, ki stoji na javni cesti, je sestavni del le te, ne more biti predmet posesti.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da odločitev o sporu, ki ga je tožeča stranka sprožila z dne 14.7.2005 vloženo tožbo, ter odločitev o istega dne predlagani začasni odredbi, ne spada v sodno pristojnost. Hkrati je sodišče prve stopnje razveljavilo opravljena pravdna dejanja in odločilo, da se tožba in predlog za izdajo začasne odredbe, prejeta dne 14.7.2005, zavržeta.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V pritožbi navaja, da je tožena stranka sklenila pogodbo za uporabo premične zapore, za dostavo do gostinskega lokala pizzerije in špageterije G. S., z njenim pravnim prednikom F. V. s.p.. Gre za pravico, ki pripada lokalu in jo je tožeča stranka, kot pravni naslednik, za potrebe lokala, tudi koristila in jo imela do motilnega dejanja v posesti.

Tako posest je imelo na podlagi pogodbe največ 15 pravnih in fizičnih oseb, vse v povezavi z dostopom do svojih lokalov ali stanovanj, saj je cesta za javni promet zaprta. Pravdni stranki s pogodbo o najemu daljinskega upravljalca nista urejali prometa na javni cesti, pač pa dostop za dostavo za potrebe gostinskega lokala S.. Dostop je lokal imel do spornega dne, po motilnem dejanju pa ga ni imel več. V 6. točki pogodbe o najemu daljinskega upravljalca res piše, da lahko tožena stranka zamenja frekvenco daljinskega upravljalca, že po sami vsebini in logiki pa taka zamenjava ne more vplivati na pravico lokala do dostave.

Spor po mnenju tožnice torej ne spada v sfero javnega prava, pač pa ga je potrebno presojati po določbah Stvarnopravnega zakonika in spada v pristojnost sodišča. Tudi iz pogodbe sklenjene dne 21.7.2004 izhaja, da gre za pizzerio S., čeprav se je najemna pogodba že takrat glasila na ime tožeče stranke, v kar pa se tožena stranka očitno ni spuščala. Že iz te podrobnosti izhaja, da posest prehoda spada k posesti lokala zaradi zagotovitve dostave. Tožena stranka se zato ne more izgovarjati na pomanjkanje aktivne legitimacije tožeče stranke, saj je imel daljinski upravljalec v posesti očitno lokal S., tožeča stranka pa le kot njegov najemnik.

Pooblaščena oseba je bil v obeh primerih ista oseba, F. V.. Podrejeno tožeča stranka opozarja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo zanika sodno pristojnost, ki jo je sama določila v 7. členu pogodbe. Gre za dogovorjeno (sicer pa tudi zakonsko) pristojnost, zato navedbe tožene stranke in posledično odločitev sodišča prve stopnje niso smiselne in so same s seboj v nasprotju. Tožeča stranka se podrejeno sklicuje tudi na obrazložitev sodišča v podobni zadevi, zadevi opr.št. P 181/2005, v kateri je obravnavalo identično motilno dejanje, pa se v tem primeru ni postavilo na stališče, da zadeva ne spada v sodno pristojnost, pač pa je odločalo o vsebini.

Nerazumljivo je popolnoma drugačno stališče istega sodišča v dveh zadevah, ki imata sorodno pravno in dejansko podlago. Tožnica meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in pri tem zagrešilo bistveno kršitev postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, saj ni izvedlo predlaganih dokazov, na katere se sklicuje tožeča stranka. Pustilo se je zavesti navedbam tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka zahteva varstvo posesti na cestni zapori, ki stoji na parc.št. 4, k.o. I., to je na javni cesti.

Javne ceste so prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih (1. odstavek 2. člena Zakona o javnih cestah - v nadaljevanju ZJC). Sestavni del javne ceste pa je med drugim tudi prometna signalizacija in prometna oprema, to so sredstva in naprave za označevanje roba vozišča in za vodenje prometa (smerniki, snežni koli, ogledala, zapornice, markerji, stožci, varovalne in varnostne ograje in podobno)(1. odst. 13. člena ZJC v zvezi z 39. točko 1. odst. 14. člena ZJC). Jasno je torej, da je zapornica, ki stoji na javni cesti sestavni del le te, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi zapornica, prav tako kot javna cesta, javno dobro, ki je izven prometa (2. odstavek 2. člena ZJC) in je namenjeno splošni rabi (t.i. javna stvar v splošni uporabi) ter ne more biti predmet posesti. Ker je javno dobro t.i. upravno premoženje, je podvrženo javnopravnemu režimu oziroma upravnemu pravu. Zato sodijo spori v zvezi uporabo javnega dobra v upravno in ne sodno pristojnost, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje povsem pravilno tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, saj v obravnavanem primeru ne gre za spor, ki sodi v sodno pristojnost. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365 člena ZPP).