Court dismisses appeal against default judgment where defendant assumed third party debt obligation.

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem ugodilnem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Denarni znesek, ki ga je tožnica kot posojilojemalka (s pok. možem) pridobila od banke, je bil izročen tožencu in se je zato toženec zavezal, da bo izpolnil obveznost posojilojemalca proti upniku, banki. Ker tega toženec ni izpolnil, je banka v sodnem postopku zahtevala vrnitev posojenega zneska od posojilojemalcev, ter je tožnica dolg (ki je v razmerju med njo in tožencem tuj dolg) plačala, saj ga je bila v razmerju do banke dolžna plačati, in se je pred tem toženec obvezal, da bo ta, sicer svoj dolg, tožnici poravnal in hkrati tudi vse sodne stroške v pravdni zadevi P 249/98. Tožnica je torej plačala v danih okoliščinah, predvidenih v čl. 211 ZOR, v razmerju do toženca tuj dolg. Glede na navedeno in tudi sprejeto toženčevo zavezo, mora toženec svojo obveznost izpolniti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo v pretežnem delu ugodilo zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo, da tožnici plača 7.503.282,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.2003 dalje do plačila in ji povrne 106.800,00 SIT pravdnih stroškov, v 15-ih dneh pod izvršbo. V preostalem delu (za plačilo zneska 77.330,00 SIT z obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se je pritožil toženec. Opozarja, da je vse zadeve v zvezi s kreditom urejal gospod V.Š., ki je kredit dvignil, sam ne ve koliko je bilo kredita, je pa njemu izročil denar in položnice. Kar je imel toženec položnic, je plačal. Opozarja, da je vse v zvezi s kreditiranjem fizičnih oseb urejal gospod Š., to je vedela tudi gospa odvetnica in naj se uvede preiskava. Predlaga, da se pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena:

Zamudno sodbo izda sodišče, če so za to izpolnjeni pogoji, ki jih določa 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na podlagi teh določb sodišče izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem 30-dnevnem roku ne odgovori, kar je podano v konkretnem primeru in če so podani tudi naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odst. 3. čl. ZPP) in da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da so pogoji za izdajo zamudne sodbe (delne, saj je zahtevek v delu za plačilo zneska 77.330,00 SIT z obrestmi, zavrnjen) podani. Dejanskega stanja sodišču pri izdaji zamudne sodbe ni treba ugotavljati, saj je pasivnost toženca eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, in zato kot podlago zamudne sodbe vzame sodišče dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zato se tudi zamudna sodba ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338.

čl. ZPP). Prav to pa trdi toženec v pritožbi, ki opozarja, da se z dolžnico glede poplačila posojenega zneska ni dogovarjal in ji zato tudi ni nič dolžan. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljena dejstva (ki so bila podlaga v tožbi) sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožbeni zahtevek v pretežnem delu, kolikor mu je tudi ugodeno, utemeljen. Denarni znesek, ki ga je tožnica kot posojilojemalka (s pok. možem) pridobila od banke, je bil namreč izročen tožencu in se je zato toženec zavezal, da bo izpolnil obveznost posojilojemalca proti upniku, banki (prevzem izpolnitve - 453.

čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, še uporablja - 1060. čl. OZ). Ker tega toženec ni izpolnil, je banka v sodnem postopku zahtevala vrnitev posojenega zneska od posojilojemalcev, ter je tožnica dolg (ki je v razmerju med njo in tožencem tuj dolg) plačala, saj ga je bila v razmerju do banke dolžna plačati, in se je pred tem toženec obvezal, da bo ta, sicer svoj dolg, tožnici (in pok. možu - izjava v prilogi A4 spisa) poravnal, in hkrati tudi vse sodne stroške v pravdni zadevi P 249/98.

Tožnica je torej plačala v danih okoliščinah, predvidenih v čl. 211 ZOR, v razmerju do toženca tuj dolg. Glede na navedeno in tudi sprejeto toženčevo zavezo, je pravilen zaključek, da mora toženec svojo obveznost izpolniti, z obrestmi zaradi zamude. Ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2.odst. 350. čl. ZPP in 353. čl. ZPP).