Court dismisses appeal, ruling fixed-term contracts without legal grounds transform into indefinite-term employment.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

1. Pogodba o zaposlitvi za določen čas ni nezakonita le zato, ker

razlog za sklenitev, tj. "začasno povečan obseg del", ni

konkretiziran. Konkretizacija razloga za sklenitev PZ za določen

čas ni dokaz, da je PZ sklenjena zakonito, ampak le olajšuje

dokazovanje, da je bil podan zakoniti razlog za sklenitev PZ za

določen čas. Ker v obravnavanem primeru ni bil dokazan obstoj

tega razloga iz 52. člena ZDR, PZ za določen čas ni bila

sklenjena zakonito in se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen

čas (54. člen ZDR). V takem primeru ni potrebno sklepati nove PZ

za nedoločen čas, saj že sklenjena PZ velja v vseh določbah,

razen glede časa trajanja.

2. Tudi če delavec zgolj opisno zahteva priznanje vseh pravic iz

delovnega razmerja, je zahtevek sklepčen. Odločitev o opisno

postavljenem zahtevku ima lastnost vmesne sodbe. Če delodajalec

obveznosti ne izpolni prostovoljno, lahko delavec vloži novo

tožbo, s katero po višini vtožuje prikrajšanje pri plači.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je

pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 31.12.2003 v nasprotju

z zakonom (prvi odstavek izreka). Ugotovilo je, da je tožnica od

1.1.2004 pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas

(drugi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da s tožnico

sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno razmerje za nedoločen čas

za delovno mesto snažilke - sobarice in ji prizna vse pravice iz

dela, vključno s plačo za čas od 1.2.2004 dalje v znesku

115.000,00 SIT mesečno, od tega zneska plača prispevke in davke

po zakonu in nato neto znesek izplača tožnici z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec

(tretji odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici

povrne stroške postopka v višini 216.960,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (4. odst. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh

pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 339. čl. Zakona

o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/03, 2/04).

Navaja, da je protispisen zaključek sodišča prve stopnje o tem,

da je bil glede na število zaposlenih delavk v obdobju od

1.4.2002 do 31.1.2004 obseg dela vseskozi nespremenjen. Celo

tožnica sama je, zaslišana kot stranka, izpovedala, da je v

januarju 2004 čistila v vseh štirih nadstropjih doma, pred tem pa

je bila zadolžena zgolj za drugo nadstropje. Takšna izpovedba

kaže na povečan obseg dela v januarju 2004, kar se ujema tudi z

izpovedjo direktorja tožene stranke o tem, da je takrat šlo za

generalno čiščenje doma, čiščenje vseh oken, pranje zaves in

podobno. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Predmet spora je zgolj pogodba o zaposlitvi za določen čas za

januar 2004, zato so pomembna zgolj dejstva in okoliščine, ki so

obstajale ob sklepanju te pogodbe. Glede povečanega obsega dela

sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenih dokazov. Začasno povečan

obseg dela v januarju 2004 je razviden tudi iz izpovedbe tožnice,

da je takrat delo čistilke dodatno opravljala še ena perica, tako

da so takrat na delovnem mestu snažilke - sobarice delale tri

delavke. Delodajalec sam odloča o tem, katero delavko bo še

naprej zaposloval, zato mu ni možno očitati nezakonitosti, če je

med tožnico in perico za nadaljnje delo snažilke - sobarice

izbral slednjo in ne tožnice. Dejansko stanje je ostalo nepopolno

ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje kot prič ni zaslišalo obeh

še zaposlenih delavk, ki bi potrdile izpovedbo direktorja tožene

stranke o začasno povečanem obsegu dela v januarju 2004.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi za

določen čas nezakonita, ker v njej navedeni razlog začasno

povečanega obsega dela ni bil konkretno opredeljen in ker ta

razlog ni obstajal na delovnem mestu snažilke - sobarice, naj bi

bil v nasprotju z izvedenimi dokazi. V zapisniku glavne obravnave

je tudi napačno zapisana izjava direktorja tožene stranke, saj ta

ni dejal, da je perico prerazporedil izključno na čiščenje, ampak

da ta oseba od 1.1.2004 poleg dela perice - likarice opravlja še

čiščenje. Zaradi oddaje pranja posteljnine zunanjemu izvajalcu ni

v celoti odpadlo delo perice - likarice. Sicer pa perica -

likarica opravlja tudi delo snažilke - sobarice, obratno pa ni

možno. Tožena stranka ni imela dolgoročne pogodbe o sodelovanju z

družbo Prograd d.o.o. in tudi ne z nobeno drugo družbo, zato je

tudi pred januarjem 2004 z vsemi delavkami utemeljeno sklepala

pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kakor to izhaja iz izpovedbe

direktorja tožene stranke v spisu Pd 12/2004, ki je bil vpogledan

v tem sporu. Tožena stranka se sklicuje na sodno prakso, razvidno

iz odločbe pritožbenega sodišča Pdp 1586/2000 z dne 21.6.2001.

Pogodba o poslovnem sodelovanju z družbo Prograd d.o.o. ni bila

dolgoročna, zato je v začetku povsem normalno zaposlovanje

delavcev za določen čas. Povsem brezpredmetno in nespametno je

poudarjanje sorodstvenih vezi med dirktorjem tožene stranke in

med direktorjem družbe Prograd d.o.o., saj to tožencu povzroča

kvečjemu večjo odgovornost, obremenitev, delo pod pritiskom,

neugodnost, kot pa kaj drugega. Izrek izpodbijane sodbe je

oblikovan nepravilno, saj v kolikor je sodišče prve stopnje

ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice za nedoločen čas,

potem ni potrebna sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno

razmerje za nedoločen čas. Izrek sodbe tudi ne vsebuje dolžnosti

tožene stranke, da tožnico pozove nazaj na delo, zato je v

povezavi z izplačilom plače od 1.2.2004 dalje nesklepčen in

nerazumljiv. Tožničin zahtevek je tako nedoločen, da sploh ni

sposoben za obravnavanje. Tako ni konkretiziran zahtevek za

priznanje vseh pravic iz dela, vključno s plačo, pri čemer bi šlo

lahko le za izgubljeno nadomestilo plače v času od 1.2.2004,

vendar pa ni navedeno, do kdaj tožnici gre to nadomestilo in

katere so "vse pravice iz dela". Tožena stranka predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v

pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih

določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je

uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in

zakonitost sodbe.

Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih

dejstvih, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve

določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.

člena ZPP. Ta je vselej podana, če v sodbi niso navedeni razlogi

o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj

v nasprotju. Odločilno dejstvo v tem sporu je, ali je bila

pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi začasno

povečanega obsega dela oz. ali je v pogodbi o zaposlitvi za

določen čas navedeni razlog resničen. Glede tega vprašanja

izpodbijana sodba ima razloge, ti razlogi niso nejasni in tudi ne

med seboj v nasprotju. Tožena stranka se očitno ne strinja s

stališčem sodišča prve stopnje glede tega vprašanja, vendar to ne

pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega

postopka.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke

drugega odstavka 339. čl. ZPP tožena stranka smiselno uveljavlja

tudi z navedbo, da v kolikor je sodišče prve stopnje v drugem

odstavku izreka izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj delovnega

razmerja za nedoločen čas, potem ni potrebno, da v tretjem

odstavku izreka toženi stranki nalaga sklenitev pogodbe o

zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka tako smiselno

uveljavlja, da izrek izpodbijane sodbe nasprotuje samemu sebi,

vendar po presoji pritožbenega sodišča ne gre za nasprotje. Res

je sicer, da se že na podlagi samega zakona šteje, da je delavec

sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če je bilo delovno

razmerje za določen čas iz razlogov na strani delodajalca

sklenjeno v nasprotju z zakonom. Navedeno pomeni, da v takšnem

primeru niti ni potrebno sklepati nove pogodbe o zaposlitvi, saj

v vseh preostalih določbah, razen glede časa, za katerega je

sklenjena, velja pogodba o zaposlitvi za določen čas. Vendar pa

izpodbijana soba ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker je sodišče

prve stopnje sledilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki

naložilo, da s tožnico sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen

čas za delovno mesto snažilke - sobarice. Takšna določba ni v

nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnica pri toženi stranki v

delovnem razmerju za nedoločen čas od 1.1.2004, saj se obe

odločitvi med seboj ne izključujeta.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna

dejstva, zato tožena stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni

razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zgolj

zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z

zaslišanjem prič D. Č. in J. V., dejansko stanje ni ostalo

nepopolno ugotovljeno. O obsegu dela v januarju 2004 sta dovolj

podrobno izpovedala tožnica in za toženo stranko zaslišani

direktor I. M.. Glede samih dejstev med obema izpovedbama ni

bistvenih nasprotij. Tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje,

da bi glede dejstev opravljanja dela v januarju 2004 tožnica

neresnično izpovedovala.

Ni mogoče upoštevati pritožbene navedbe, da je v zapisniku o

zaslišanju za toženo stranko zaslišanega direktorja napačno

zapisana njegova izjava. V skladu z drugim odstavkom 124. čl. ZPP

stranke sicer imajo pravico ugovarjati zoper vsebino zapisnika,

vendar tak ugovor stranke lahko podajo samo do podpisa zapisnika,

ne pa tudi kasneje. Zapisnik glavne obravnave je podpisala

pooblaščenka tožene stranke, prav tako tudi za toženo stranko

zaslišani direktor, ne da bi podala kakršnekoli pripombe ali

ugovore na zapisnik.

Neprepričljive so navedbe tožene stranke o tem, da je v januarju

2004 prišlo do začasno povečanega obsega dela zaradi generalnega

čiščenja doma. Iz zaslišanja tožnice in iz v dokaznem postopku

prebranega spisa sodišča prve stopnje Pd 12/2004 je namreč

razvidno, da je v januarju 2004 prišlo do zmanjšanja števila

delavcev, ki so opravljali čiščenje doma v Novi Gorici. Do

31.12.2003 so namreč v tem domu delale tri čistilke in ena

perica, po 1.1.2004 pa dve čistilki in ena perica. Tožnica je,

zaslišana kot stranka, izpovedala, tožena stranka pa tej izpovedi

ni ugovarjala, da je 14.1.2004 zbolela in šla v bolniški stalež,

nakar je tožena stranka na njeno delovno mesto prerazporedila

perico. Obseg dela v januarju 2004 tako ni zgolj posledica

generalnega čiščenja doma med prazniki, temveč tudi zmanjšanega

števila delavcev. Neprepričljiva je navedba tožene stranke, da je

v januarju prišlo do začasno povečanega obsega dela zaradi

generalnega čiščenja doma, obenem pa je tožena stranka z

31.12.2003 število čistilk zmanjšala za eno, zaradi česar je v

sporu, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod opr. št. Pd

12/2004, trdila, da je povečan obseg dela trajal samo do

31.12.2003, kar je v nasprotju s trditvami tožene stranke v tem

sporu.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje,

da na nezmanjšan obseg dela kaže tudi dejstvo, da je tožena

stranka tudi v letu 2004, ko je bila sklenjena nova pogodba o

poslovnem sodelovanju, delo opravljala z dvema delavkama in da

razlogi za ukrepanje niso nastali na delovnem mestu čistilke -

sobarice, temveč na delovnem mestu perice, saj je tožena stranka

pranje posteljnine oddala zunanjemu izvajalcu.

Pritožba izpodbijani sodbi neutemeljeno očita protispisnost

ugotovitve, da je bil glede na število zaposlenih delavk v

obdobju od 1.4.2002 do 31.1.2004 obseg dela vseskozi

nespremenjen. Sicer pa navedena okoliščina niti ni bistvena za

odločitev v tem sporu, bistvena je ugotovitev, da je bila pogodba

o zaposlitvi za določen čas z dne 31.12.2003 sklenjena v

nasprotju z zakonom.

Ni protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v pogodbi o

zaposlitvi navedeni razlog začasno povečanega obsega dela ni

konkretiziran. Vendar pa pogodba o zaposlitvi za določen čas ni

nezakonita zgolj zaradi tega, ker v njej navedeni razlog za

sklepanje takšnega delovnega razmerja, to je začasno povečan

obseg dela ni bolj konkretiziran. Res je, da bi bolj konkretna

opredelitev olajšala dokazovanje tega razloga, vendar pa to ne

more biti razlog za nezakonitost sklenjene pogodbe o zaposlitvi

za določen čas. Materialnopravno zmotno stališče sodišča prve

stopnje glede tega vprašanja pa ne vpliva na pravilnost

odločitve, saj je bistvena nadaljnja ugotovitev, da ta razlog v

resnici ni bil podan, zaradi česar je bila pogodba o zaposlitvi

za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom.

Ob ugotovitvi, da delovno razmerje za določen čas ni bilo

sklenjeno zaradi začasno povečanega obsega dela in da tudi ni bil

podan nobeden od v prvem odstavku 52. čl. Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR - Ur. l. RS 42/02) predvidenih drugih primerov,

sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, je sodišče prve

stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo

tožbenemu zahtevku. Kadar ni podan nobeden od z zakonom izrecno

predvidenih primerov, v katerih se lahko sklene pogodba o

zaposlitvi za določen čas, je takšna pogodba sklenjena v

nasprotju z zakonom. Posledice nezakonito sklenjene pogodbe o

zaposlitvi za določen čas pa določa 54. člen ZDR. V skladu s

citirano določbo se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o

zaposlitvi za določen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen

čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če

ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je

sklenil pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno je sodišče prve

stopnje moralo ugotoviti, da se šteje, da je tožnica v delovnem

razmerju za nedoločen čas in sicer od dneva, ko je pričela z

delom po pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki je bila

sklenjena v nasprotju z zakonom. Kakor je že bilo razloženo

zgoraj, se v primeru transformacije delovnega razmerja za določen

čas v delovno razmerje za nedoločen čas šteje, da še naprej

veljajo ostale določbe pogodbe o zaposlitvi, razen tistih, ki se

nanašajo na čas, za katerega je sklenjena, zato je tožnica

utemeljeno vtoževala tudi izplačilo plače, kakršna je bila

dogovorjena v 7. tč. pogodbe o zaposlitvi, to je 115.000,00 SIT

bruto. V tem smislu je tudi protispisna pritožbena navedba, da

zahtevek za priznanje vseh pravic iz dela, vključno s plačo, ni

konkretiziran, saj je bila tožnici z izpodbijano sodbo priznana

pravica do plače v znesku, kakršen je bil dogovorjen s pogodbo o

zaposlitvi, za ves čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od

1.2.2004 dalje.

Ne gre za nesklepčnost tožbenega zahtevka, ker tožena stranka

zgolj opisno uveljavlja priznanje vseh pravic iz delovnega

razmerja. Odločitev o takšnem zahtevku ima lastnost vmesne sodbe

in vkolikor je tožena stranka ne bo prostovoljno izvršila, bo

tožnica lahko vložila novo tožbo, s katero bo vtoževala po višini

opredeljen znesek iz naslova plačila prikrajšanj pri plači, ne da

bi tožena stranka pri tem lahko ugovarjala, da gre za že

razsojeno stvar.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sodbo pritožbenega

sodišča opr. št. Pdp 1586/2000, saj je v tisti zadevi bilo

ugotovljeno, da je dejansko šlo za začasno povečan obseg dela pri

delodajalcu, zaradi česar so bile pogodbe o zaposlitvi za določen

čas sklenjene v skladu z zakonom, ne glede na to, da je začasno

povečan obseg dela trajal kar štiri leta.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi

niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni

dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.