Court dismisses jurisdiction objection when agreement lacks exclusive jurisdiction under ZPP Art. 20(2).
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the objection regarding territorial jurisdiction, ruling that the First Instance Court erred by declaring the case non-territorially competent on its own motion. Although the parties had agreed on Maribor as the forum, the Court held that such an agreement does not create exclusive jurisdiction, which can only be established by law. Consequently, the objection was invalid, and the plaintiff remains free to file the claim at the general jurisdiction court in Ljubljana.
Legislator headnote
AI generatedZPP 20. člen (2. odstavek); ZPP 70. člen: A court cannot declare a case non-territorially competent on its own motion unless another court has exclusive jurisdiction, which requires statutory basis rather than mere party agreement.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
V mejah odločanja o krajevni pristojnosti po uradni dolžnosti je v tej pravdni zadevi pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.
[JEDRO]
Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa, da se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno (drugi odstavek 20. člena). Kot izhaja iz listine, priložene tožbi, sta stranki sklenili sporazum o krajevni pristojnosti (70. člen ZPP), vendar takšen sporazum ne ustvarja izključne krajevne pristojnosti, ker takšno pristojnost lahko določi le zakon (kot na primer po 56., 57., 61. in 63. členu ZPP). Ker potemtakem ne gre za izključno pristojnost, se spričo uvodoma navedene zakonske določbe sodišče ne bi smelo izreči po uradni dolžnosti za krajevno nepristojno. Po drugi strani pa sme tožnik vložiti tožbo, kadar ni podana izključna krajevna pristojnost, pri sodišču splošne krajevne pristojnosti ali kateremkoli drugem sodišču, ker mu zakon ne nalaga, da jo mora vložiti pri dogovorjenem sodišču (arg. iz prvega odstavka 20. člena ZPP).
[OBRAZLOŽITEV]
Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi plačila 1.040.000 SIT na ljubljanski enoti Temeljnega sodišča v Ljubljani. To sodišče se je izreklo za krajevno nepristojno in odstopilo zadevo Temeljnemu sodišču v Mariboru, enoti v Slovenski Bistrici - ker izhaja iz predložene pogodbe, da bosta stranki spore reševali na pristojnem sodišču v Mariboru.
Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici, ki mu je bila zadeva odstopljena je s predlogom sprožilo kompetenčni spor, ker meni, da se sodišče, pri katerem je bila tožba vložena, ne more "po uradni dolžnosti" izreči za nepristojno, saj ne tožba in ne sklep nista bila vročena toženi stranki.
Predlog je utemeljen.
Sodišče prve stopnje, na katerem je bila vložena tožba, se je očitno izreklo po uradni dolžnosti za krajevno nepristojno, saj tožbe še ni vročilo toženi stranki. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa, da se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno (drugi odstavek 20. člena). Kot izhaja iz listine, priložene tožbi, sta stranki sklenili sporazum o krajevni pristojnosti (70. člen ZPP), vendar takšen sporazum ne ustvarja izključne krajevne pristojnosti, ker takšno pristojnost lahko določi le zakon (kot na primer po 56., 57., 61. in 63. členu ZPP). Ker potemtakem ne gre za izključno pristojnost, se spričo uvodoma navedene zakonske določbe sodišče ne bi smelo izreči po uradni dolžnosti za krajevno nepristojno. Po drugi strani pa sme tožnik vložiti tožbo, kadar ni podana izključna krajevna pristojnost, pri sodišču splošne krajevne pristojnosti ali kateremkoli drugem sodišču, ker mu zakon ne nalaga, da jo mora vložiti pri dogovorjenem sodišču (arg. iz prvega odstavka 20. člena ZPP).
Iz povedanih razlogov je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 23. člena ZPP odločilo, kakor je zapisano v izreku te odločbe.