Employer dismissed sick employee's appeal; termination valid without citing specific statutory termination conditions.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

1. V primeru redne odpovedi PZ večjemu številu delavcev iz

poslovnih razlogov, delavcu ni mogoče ponuditi nadaljevanja

zaposlive pod spremenjenimi pogoji (2. alinea 99. člena

ZDR), če se opravljanje celotne dejavnosti prenese na

drugega izvajalca in preneha potreba po delu vseh delavcev v

tej dejavnosti. Obveznost delodajalca po tej določbi

obstaja le, če je mogoče nadaljevanje zaposlitve pri istem

delodajalcu, ni pa delodajalec dolžan delavcu iskati delo

pri prevzemniku dejavnosti.

2. Delavec, ki je zaradi bolezni odsoten z dela, ima skladno

s 3. odstavkom 116. člena ZDR zagotovljeno pravno varstvo

samo glede prenehanja delovnega razmerja, ne pa tudi glede

odpovedi PZ. Takšnemu delavcu se lahko poda redna odpoved PZ

iz poslovnega razloga, pri čemer v odpovedi ni potrebno

navajati, da bo PZ prenehala pod pogoji iz 3. odstavka 116.

člena ZDR - torej z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za

delo oz. najkasneje s potekom 6-ih mesecev po izteku

odpovednega roka - saj se ob podaji odpovedi ne ve, ali bo

delavec po izteku odpovednega roka še vedno v bolniškem

staležu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov

zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke (pravilno: redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) opr. št.

3-1139/03-MJ z dne 17.6.2003 in zahtevek za povrnitev stroškov

postopka (tč. I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije

svoje stroške postopka (tč. II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih

razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da je

izpodbijana odločba tožene stranke (pravilno: odpoved pogodbe o

zaposlitvi) nezakonita, ker je bil tožnik več kot leto dni v

bolniškem staležu, sedaj pa čaka na novo operacijo na srcu.

Spoštovanje določbe tretjega odstavka 116. čl. Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) zahteva drugačen izrek

odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pravilno odpovedi

pogodbe o zaposlitvi). Pravnomočen namreč postane le izrek

odločbe, ne pa tudi njeni razlogi, prav tako ne obljuba tožene

stranke v odgovoru na tožbo, da bo spoštovala zakon. V kolikor

tožnik ne bi vložil tožbe, bi odločba postala pravnomočna, takšna

kot je in bi mu delo prenehalo na dan, določen v odločbi. Sodišče

prve stopnje bi moralo upoštevati tudi določbo drugega odstavka

116. čl. ZDR, ki govori o invalidu, ki nima statusa delovnega

invalida. Tožnik nesporno čaka na poseg na srcu in če zaradi tega

ne dela, potem je invalid, ki še nima statusa invalida.

Izpodbijana sodba ima le skopo obrazložitev glede tega, ali je

tožena stranka spoštovala ostale določbe ZDR v zvezi z odpovedjo

pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar se je v tem delu tudi ne da

preizkusiti. Iz izvedenih dokazov ni razvidno, da bi tožena

stranka raziskala možnost, da tožniku ponudi drugo delo pri njej

ali pri prevzemniku dejavnosti tožene stranke, to je Poslovnem

sistemu Mercator, d.d., Ljubljana, ali pa pri kakšnem tretjem

podjetju, kakor tudi ne o tem, da bi tožnika prekvalificirala.

Kaj takšnega tožena stranka tudi ni zatrjevala, čeprav bi vse to

morala storiti, če bi ravnala v skladu z 88. čl. ZDR. Celo v

primeru, če bi držala trditev v izpodbijani sodbi, da se je

tožena stranka glede tega posvetovala s sindikatom, pa to ne

zadošča, saj ZDR zahteva, da mora delodajalec preveriti možnosti

za zaposlitev in prekvalifikacijo. Delodajalec bi o rezultatih

tega preverjanja moral seznaniti delavca, ki mu odpoveduje

pogodbo o zaposlitvi in mu dati možnost, da se o tem izjavi.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni

tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v

pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da ima izpodbijana sodba le skopo obrazložitev glede

upoštevanja določb 88. čl. ZDR, zaradi česar se je ne da

preizkusiti, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve

določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl.

ZPP. Ta je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi

katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe

nerazumljiv, če nasprotju samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če

sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o

odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v

nasprotju; ali če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar

se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o

izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oz.

zapisniki. Podlaga za obveznost tožene stranke, da tožniku ponudi

sklenitev nove pogodbe, če obstaja možnost, da ga zaposli pod

spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, sicer izvira iz določbe

2. alinee prvega odstavka 99. čl. ZDR. Ta namreč določa, da

program razreševanja presežnih delavcev mora vsebovati ukrepe za

preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega

razmerja delavcev, pri čemer mora delodajalec preveriti možnosti

nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Izpodbijana

sodba ima razloge glede te obveznosti, saj v predzadnjem odstavku

na 4. strani ugotavlja, da iz programa razreševanja presežnih

delavcev, ki ga je uprava tožene stranke sprejela po predhodnem

posvetovanju s sindikati, izhaja, da je uprava preverila možnost

zaposlitve tožnika in ostalih delavcev, katerih delo je postalo

nepotrebno ter da je ugotovila, da glede na konkretne okoliščine

nastanka presežnih delavcev, pri toženi stranki ni možnosti za

uporabo ukrepov za preprečitev ali omejitev prenehanja delovnega

razmerja presežnim delavcem. Ti razlogi niso nejasni, prav tako

pa ni nasprotja med ugotovitvami sodišča prve stopnje o vsebini

programa razreševanja presežnih delavcev in samim programom.

Tožnik se očitno ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje,

vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev

določb pravdnega postopka.

Sicer pa je glede na konkretne okoliščine ugotavljanja presežnih

delavcev pri toženi stranki očitno, da tožena stranka tožniku

sploh ni mogla ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na

podlagi 2. alinee 99. čl. ZDR. Možnost nadaljevanja zaposlitve

pod spremenjenimi pogoji namreč pomeni nadaljevanje zaposlitve

pri istem delodajalcu. Enako velja tudi glede obveznosti

delodajalca po tretjem odst. 88. čl. ZDR, na katerega se sklicuje

pritožba. Ta namreč določa, da mora delodajalec v primeru

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali

poslovnega razloga preveriti, ali je možno delavca zaposliti pod

spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče

dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati na

drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu

ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Iz pisnega obvestila Zavodu za zaposlovanje o prenehanju potreb

po delavcih (priloga B9) je razvidno, da je tožena stranka na

poslovni sistem Mercator, d.d., prenesla opravljanje dejavnosti

celotne maloprodaje, gostinske dejavnosti ter logistične in

veleprodajne dejavnosti in da so pri toženi stranki ostali samo

delavci, ki opravljajo vodstvena, vodilna, strokovna,

administrativna in pomožna dela, katerih delo ni več potrebno

zaradi prenosa ostalih dejavnosti, zaradi česar bo prenehala

potreba po delu vseh 47 delavcev, ki so še v delovnem razmerju

pri toženi stranki. Tudi iz programa razreševanja presežnih

delavcev (priloga B10) je razvidno, da je pri toženi stranki

prenehala potreba po delu vseh 47 delavcev, ki opravljajo

navedena dela. Navedeno pomeni, da tožena stranka sploh ni imela

možnosti, da bi realizirala določbo 2. alinee prvega odstavka 99.

čl. ZDR. Ta namreč ureja samo možnost zaposlitve delavca pod

spremenjenimi pogoji pri istem delodajalcu. Takšne možnosti pa

pri toženi stranki ni bilo več, saj je prenehala potreba po delu

vseh delavcev, ki so še ostali pri toženi stranki.

Tožena stranka je v celoti izpolnila svojo obveznost iz prvega

odstavka 99. čl. ZDR, saj program razreševanja presežnih delavcev

vsebuje tudi ugotovitev, da pri toženi stranki ni možnosti za

uporabo ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja

delovnega razmerja, ki so navedeni v 4. alinei prvega odstavka

99. čl. ZDR. Tako je v programu izrecno navedeno, da presežnim

delavcem ni možno ponuditi zaposlitve pri drugem delodajalcu

glede na splošno znane razmere v zvezi z zaposlovanjem oz.

stopnjo brezposelnosti na slovenski obali ter da niso možni niti

ostali v 4. alinei prvega odstavka 99. čl. ZDR navedeni ukrepi.

Tožena stranka je kot ukrep za omilitev škodljivih posledic

prenehanja delovnega razmerja presežnim delavcem zagotovila

6-mesečni odpovedni rok, ki je daljši od zakonsko določenih

odpovednih rokov. Na podlagi dogovora med toženo stranko in

sindikatom tožene stranke so bile presežnim delavcem izplačane

višje odpravnine, kot pa ji predvideva ZDR.

Tudi sicer je tožena stranka v celoti spoštovala določbe ZDR o

postopku odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov

(členi 96 do 102 ZDR) ter se pritožbeno sodišče v celoti strinja

z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede tega vprašanja.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi

nezakonita, ker v njej tožena stranka ni upoštevala določbe

tretjega odstavka 116. čl. ZDR. Tožnik namreč meni, da v odpovedi

pogodbe o zaposlitvi ne bi smelo biti zapisano, da mu delovno

razmerje pri toženi stranki preneha po izteku šestmesečnega

odpovednega roka, šteto od dneva vročitve odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. Okoliščina, da je delavec v bolniškem staležu, ne

pomeni, da delodajalec takšnemu delavcu ne bi smel odpovedi

pogodbe o zaposlitvi. Zakon prepoveduje zgolj odpoved pogodbe o

zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II.

ali III. kategorije in invalidu, ki nima statusa delovnega

invalida, razen v primerih, ki so v zakonu posebej navedeni (prvi

in drugi odstavek 116. čl. ZDR). Glede delavcev, odsotnih z dela

zaradi bolezni, pa tretji odstavek 116. čl. določa, da delavcu,

ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga

ali iz razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega roka

odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni

ali poškodbe, delovno razmerje preneha z dnem ugotovitve

zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih

mesecev po izteku odpovednega roka. Navedeno pomeni, da zakon

delavcu, ki je odsoten z dela zaradi bolezni, posebno varstvo

zagotavlja samo glede prenehanja delovnega razmerja, ne pa tudi

glede odpovedi. Takšnemu delavcu je pogodbo o zaposlitvi iz

poslovnega razloga možno odpovedati in v odpovedi tudi ni

potrebno navajati, da mu bo delovno razmerje prenehalo pod pogoji

iz tretjega odstavka 116. čl. ZDR, kakor zmotno domneva tožnik.

Nenazadnje se ob odpovedi tudi še ne ve, ali bo delavec ob izteku

odpovednega roka (v konkretnem primeru je to celo šest mesecev po

vročitvi odpovedi), še vedno v bolniškem staležu.

Povsem zmotno je tudi tožnikovo prepričanje, da naj bi bila

odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni

upoštevala določbe drugega odstavka 116. čl. ZDR. Ta določa, da

delodajalec iz poslovnega razloga ne sme odpovedi pogodbe o

zaposlitvi invalidu, ki nima statusa delovnega invalida, razen če

mu ni možno zagotoviti ustreznega dela v skladu s predpisi o

usposabljanju in zaposlovanju invalidov. Okoliščina, da tožnik

čaka na operacijo srca, zaradi česar ne more delati, pa ne

pomeni, da ima status invalida, kakor zmotno domneva tožnik.

Citirani drugi odstavek 116. čl. ZDR namreč ureja varstvo

invalida, ki nima statusa delovnega invalida, ima pa status

invalida po drugih predpisih. Tožnik z ničemer ni izkazal, da bi

imel takšen status. Tak drug predpis je na primer Zakon o

zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI -

Ur. l. RS št. 63/2004) oz. do njegove uveljavitve veljavni Zakon

o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (Ur. l. RS št.

18/76 in 8/90).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi

niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni

dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti

za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka.