Employment court partially allows appeal, reducing employer's liability for wrongful dismissal damages and procedural costs.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu v 1. tč. izreka delno spremeni tako, da se

zavrne zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za odpovedni rok v

znesku 273.809,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve

tožbe dne 21.12.2004 do plačila in v tč. 3 izreka tako, da se

stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti

tožnici, znižajo z zneska 169.200,00 SIT na 76.258,81 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v

nespremenjenem izpodbijanem delu (v 1. tč. glede plačila razlike

v odpravnini, v 3. tč. glede povračila stroškov postopka v višini

76.258,81 SIT SIT) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je toženi stranki dolžna povrniti stroške pritožbenega

postopka v višini 23.946,57 SIT v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine za odpovedni rok v

višini 273.809,40 SIT se revizija dopusti, ne dopusti pa se

revizija glede zavrnitve pritožbe tožene stranke zoper odločitev

o plačilu razlike v odpravnini.

[JEDRO]

1. Če sodišče v dveh podobnih primerih ne pride do enakega

rezultata, ker stranki na različen način dokazujeta svoje trditve

in je različna odločitev posledica različne ugotovitve dejanskega

stanja, ni podana kršitev ustavne pravice do enakega varstva

pravic.

2. Zahtevek za izplačilo odpravnine zaradi podane redne odpovedi

PZ iz poslovnega razloga je denarni zahtevek, ki ga delavec lahko

uveljavlja direktno pred sodiščem.

3. Zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi napačno odmerjenega

odpovednega roka je vezan na predhodno ugotovitev, da je

delodajalec delavcu nepravilno zaključil delovno razmerje, ker mu

ni pravilno določil odpovednega roka. Zato mora delavec najprej

izpodbijati odločitev o prenehanju delovnega razmerja, sicer

začne podana redna odpoved PZ iz poslovnega razloga glede

določitve odpovednega roka učinkovati in delavec ne more uspešno

uveljavljati protipravnosti odpovedi PZ kot enega od elementov

odškodninske odgovornosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki

naložilo, da tožnici plača odškodnino za odpovedni rok v znesku

273.809,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe

dne 21.12.2004 do plačila ter razliko v odpravnini v znesku

839.009,89 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2004 dalje

do plačila (1. tč. izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek iz

naslova odpravnine, in sicer za znesek 66.704,00 SIT (2. tč.

izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške

postopka v višini 169.200,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude z

zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih

razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava. Navaja, da je tožnici delovno razmerje v

družbi Modna konfekcija IDEAL d.o.o. prenehalo 29.5.1990 zaradi

uvedbe stečajnega postopka in da je delo pri toženi stranki

nastopila s 30.5.1990. Tožnici je tako delovno razmerje pri

prejšnjem delodajalcu prenehalo na podlagi zakona, ne glede na

to, da je že z naslednjim dnem lahko nadaljevala z delom v enakih

delovnih razmerah pri novoustanovljeni družbi. Zaradi navedenega

ne more vzdržati stališče sodišča prve stopnje, ki je bilo tudi

osnova za izračun odpravnine, da je šlo za neprekinjeno

zaposlitev pri zadnjem delodajalcu. Tudi iz sodbe pritožbenega

sodišča opr. št. Pdp 17/2004 izhaja, da ne gre za kontinuirano

delovno razmerje. Tožena stranka je odpravnino in odpovedni rok

pravilno izračunala glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) in sicer glede na delovno dobo pri

zadnjem delodajalcu. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) ZPP je pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so

navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno

ugotovitev dejanskega stanja, saj tožena stranka vse do vložitve

pritožbe ni navajala ničesar o prenehanju delovnega razmerja

tožnice pri prejšnjem delodajalcu zaradi uvedbe stečajnega

postopka. Tudi iz listin, ki sta jih obe stranki do izdaje

izpodbijane sodbe vložili v spis, kaj takšnega ne izhaja.

Nasprotno, v delovni knjižici tožnice (priloga A3) je vpisan

zgolj en delodajalec in sicer Damska konfekcija IDEAL Nova

Gorica, pri čemer je kot datum nastopa zaposlitve naveden

10.8.1971 in kot datum prenehanja zaposlitve 6.11.2004. Vmesna

prekinitev delovnega razmerja zaradi uvedbe stečajnega postopka v

delovni knjižici ni zabeležena, čeprav je pri pečatu firme z roko

pripisano "v stečaju". Vendar na podlagi tega pripisa sodišče

prve stopnje ni moglo sklepati, da je vmes, med obema navedenima

datumoma prišlo do prenehanja delovnega razmerja, zlasti še, ker

je v delovni knjižici kot trajanje zaposlitve pri istem

delodajalcu navedeno obdobje 33 let, 2 mesecev in 27 dni.

Tožena stranka je šele v pritožbi navedla, da je bil nad družbo

Modna konfekcija IDEAL p.o. uveden stečajni postopek in da je

tožnici prenehalo delovno razmerje pri tej družbi. Prav tako je

tožena stranka šele s pritožbo v spis vložila sklep Temeljnega

sodišča v Novi Gorici o začetku stečajnega postopka nad delovno

organizacijo Modna konfekcija IDEAL Nova Gorica, p.o.. Navedeno

pomeni, da je tožena stranka v pritožbi navajala nova dejstva in

predlagala nove dokaze, vendar pri tem z ničemer ni izkazovala,

da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predložiti do

prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave,

če bi bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. čl. ZPP.

Navedbe tožene stranke o trajanju delovnega razmerja tožnice pri

njej ter v zvezi s tem predloženi dokaz zato predstavljajo

nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme

upoštevati.

Res je sicer, da se je pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp

17/2004 z dne 21.4.2005 postavilo na stališče, da je zaradi

stečaja delovne organizacije Modna konfekcija IDEAL, p.o., Nova

Gorica prišlo do prekinitve delovnega razmerja, zaradi česar

tožnici v tistem sporu jubilejna nagrada pripada samo z

upoštevanjem delovne dobe pri toženi stranki, ki je povsem druga

pravna oseba v primerjavi s prejšnjim delodajalcem. Vendar je v

tistem sporu tožena stranka že v postopku pred sodiščem prve

stopnje navajala, da je delavki delovno razmerje v podjetju, v

katerem se je leta 1968 zaposlila, prenehalo 29.5.1990 (pravilno

1989) zaradi uvedbe stečajnega postopka in da je potem sklenila

novo delovno razmerje pri toženi stranki. Za takšne trditve je

tožena stranka v tistem sporu očitno predložila tudi ustrezna

dokazila, zato je pritožbeno sodišče lahko odločilo, kakor je

razvidno iz pritožbi priložene sodbe.

V tem individualnem delovnem sporu pa tožena stranka pred

sodiščem prve stopnje ni dokazovala, da se je tožnica pri njej

zaposlila šele s 30.5.1989 ter da ji je delovno razmerje pri

prejšnjem delodajalcu prenehalo zaradi stečaja. Ni podana kršitev

ustavne pravice enakega varstva pravic, če sodišče v dveh

podobnih primerih ne pride do enakega rezultata, ker stranki na

različen način dokazujeta svoje trditve in je različna odločitev

posledica različne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče tako ne more posegati v ugotovitev sodišča

prve stopnje, da je bila tožnica pri toženi stranki oz. njenih

pravnih prednikih brez prekinitve zaposlena 33 let, 2 meseca in

27 dni, zaradi česar je pravilnost odločitve sodišča prve stopnje

glede trajanja odpovednega roka in višine odpravnine zaradi

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga lahko

presojalo le ob predpostavki, da je bila tožnica pri toženi

stranki zaposlena 33 let, 2 meseca in 27 dni.

Tožena stranka je do vložitve pritožbe tožničin zahtevek

prerekala, češ da bi tožena stranka morala izpodbijati odpoved

pogodbe o zaposlitvi, v kolikor se ni strinjala z odpravnino in

odpovednim rokom, ki sta bila navedena v tej odpovedi in da je

tožbo potrebno zavreči, ker je tožnica ni vložila v roku 30 dni

od prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na prvem naroku za

glavno obravnavo pa je tožena stranka navajala, da je tožnica

upoštevala napačno osnovo za izračun odpravnine, saj je povprečna

plača v zadnjih treh mesecih, ko je tožnica dejansko delala,

znašala 111.868,00 SIT. To povprečje pa je sodišče prve stopnje

potem tudi dejansko upoštevalo, ko je odločalo o tožbenem

zahtevku.

Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi določila takšen

odpovedni rok in takšno odpravnino, kot bi tožnici v resnici šla,

če bi se za čas njene zaposlitve pri toženi stranki v resnici

štelo samo obdobje od 30.5.1989. Vendar pa tožena stranka v

postopku do izdaje izpodbijane sodbe ni navajala, da tožnica pri

njej dela šele od 30.5.1989, da pa je prej delala pri drugi

družbi, kjer ji je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja,

čeprav je tožnica v tožbi ves čas zatrjevala, da je pri toženi

stranki neprekinjeno zaposlena od 10.8.1971. Navedb in dokazov,

ki jih je tožena stranka prvič podala šele v pritožbenem

postopku, pa pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, kakor je to že

obrazloženo zgoraj.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko

je v skladu s 3. alineo drugega odstavka 109. čl. ZDR tožnici

dosodilo razliko med že prejeto odpravnino in odpravnino, ki

tožnici gre za 33 let dela pri toženi stranki. V skladu s

citirano določbo delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlen nad 15

let, pripada odpravnina v višini ene tretjine povprečne mesečne

plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leta dela pri delodajalcu.

Ob podatku, da je povprečna mesečna plača tožnice v zadnjih treh

mesecih pred odpovedjo znašala 111.868,00 SIT, je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnici pripadala odpravnina v

višini 1,230.547,89 SIT, zaradi česar ji je tožena stranka ob

upoštevanju že plačane odpravnine dolžna plačati še razliko v

višini 839.009,89 SIT.

Zahtevek za plačilo odpravnine, ki jo je delodajalec, ki odpove

pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dolžan izplačati

delodajalcu, je denarni zahtevek, zato se je tožnica z njim lahko

obrnila neposredno na sodišče. Zahtevek za plačilo odškodnine

zaradi napačno odmerjenega odpovednega roka je sicer tudi denarni

zahtevek, ki pa je vezan ne predhodno ugotovitev, da je

delodajalec delavcu nepravilno zaključil delovno razmerje, kar

pomeni, da mora delavec predhodno izpodbijati odločitev

delodajalca, da mu delovno razmerje preneha po izteku nepravilno

določenega odpovednega roka. Tožnica odpovedi pogodbe o

zaposlitvi ni izpodbijala v delu, s katerim je bilo odločeno, da

odpovedni rok znaša 45 dni in da redna odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga začne veljati 45. dan od prejema

odpovedi. Navedeno pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi v

tem delu pričela učinkovati in da tožnica za to ne more uspešno

uveljavljati protipravnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot

enega od elementov odškodninske odgovornosti. Navedeno pomeni, da

bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava

zahtevek za plačilo odškodnine za odpovedni rok moralo zavrniti,

ker pa tega ni storilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč.

prvega odstavka 358. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo in

izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zahtevek za

plačilo odškodnine zaradi nepravilno določenega oz. prekratkega

odpovednega roka zavrnilo kot neutemeljen.

Zavrnitev dela tožbenega zahtevka pa pomeni, da se je spremenil

uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, zato je

pritožbeno sodišče v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot

ga določa 154. čl. ZPP, spremenilo tudi odločitev sodišča prve

stopnje o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno

priglašeni stroški tožnice znašajo 169.200,00 SIT. Tožnica je

uspela z 71,13% svojega zahtevka, kar pomeni, da je upravičena do

povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov

postopka, kar znaša 120.351,96 SIT.

Obenem je tudi tožena stranka upravičena do povrnitve 28,87%

utemeljeno priglašenih stroškov postopka, saj je s takšnim

deležem zmagala v tem sporu. Utemeljeno priglašeni stroški tožene

stranke znašajo 400 točk za tožbo, 400 točk za zastopanje na

prvem naroku, 200 točk za zastopanje na drugem naroku, 40 točk za

odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko; skupno torej

1040 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT znaša 114.400,00 SIT. K

temu je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 22.880,00 SIT,

6.900,00 SIT potnih stroškov in 8.550,00 SIT takse za odgovor na

tožbo. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke tako

znašajo 152.730,00 SIT, tožena stranka pa je upravičena do

povrnitve 28,87% tega zneska, kar znaša 44.093,15 SIT.

Po medsebojni kompenzaciji zneskov, ki sta jih stranki dolžni

povrniti druga drugi, se pokaže, da je tožena stranka tožnici

dolžna povrniti pred sodiščem prve stopnje nastale stroške

postopka v znesku 76.258,81 SIT. Glede na navedeno je pritožbeno

sodišče na podlagi 4. tč. prvega odstavka 358. čl. ZPP

izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških spremenilo tako, da je

dosojene stroške z zneska 169.200,00 SIT znižalo na 76.258,81

SIT.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP

pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v

nespremenjenem izpodbijanem delu, to je v odločitvi o plačilu

razlike odpravnine v znesku 839.009,89 SIT in glede plačila

znižanih stroškov postopka potrdilo izpodbijani del

prvostopenjske sodbe. Ugotovilo je namreč, da glede tega dela

izpodbijane sodbe nista podana s pritožbo uveljavljana pritožbena

razloga, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni

dolžnosti.

Tožena stranka je izpodbijala ugodilni del sodbe sodišča prve

stopnje in odločitev o stroških postopka, zato je njen uspeh

potrebno presojati glede na seštevek vseh treh dosojenih zneskov,

to je 1,282.019,29 SIT. Tožena stranka je s pritožbo ta znesek

uspela znižati za 366.850,59 SIT, kar pomeni, da njen uspeh v

pritožbenem postopku znaša 28,61% in je zato upravičena do

povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih

stroškov. Za sestavo pritožbe je tožena stranka utemeljeno

priglasila nagrado v višini 375 točk oz. 41.250,00 SIT, k temu je

potrebeno prišteti 20% DDV v višini 8.250,000 SIT in takso za

pritožbo v višini 34.200,00 SIT. Celotni utemeljeno priglašeni

pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 83.700,00 SIT,

tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 28,61% tega zneska,

kar znaša 23.946,57 SIT.

Na podlagi 1. alinee prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih

in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS št. 2/04, 10/04) je

pritožbeno sodišče dopustilo revizijo glede tistega dela

drugostopenjske sodbe, s katerim je izpodbijano sodbo spremenilo

tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za odpovedni

rok v znesku 273.809,40 SIT. Pomembno pravno vprašanje, glede

katerega je mogoče pričakovati odločitev vrhovnega sodišča v tem

sporu je, ali se v primeru odškodninskega zahtevka zaradi

nepravilno odmerjenega odpovednega roka, vprašanje protipravnosti

odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot enega od elementov

odškodninske odgovornosti, lahko obravnava le kot predhodno

vprašanje v okviru odločanja o odškodninskem zahtevku, ali pa je

delavec predhodno v tem delu dolžan izpodbijati odpoved pogodbe o

zaposlitvi. O tem vprašanju se vrhovno sodišče doslej še ni

izreklo, zato je pritožbeno sodišče glede tega dela dopustilo

reviziijo. Glede odločitve o plačilu razlike v odpravnini pa je

pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti, saj od

določitve vrhovnega sodišča glede spornih vprašanj v zvezi s tem

delom zahtevka ni mogoče pričakovati odločitve o pomembnem

pravnem vprašanju. Sodba sodišča prve stopnje ne odstopa od sodne

prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno

za odločitev. Za odločitev bistveno vprašanje je namreč, ali

stranka v pritožbi lahko navaja nova dejstva, ne da bi pri tem

izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že prej.

Glede tega vprašanja je enotnost tudi v praksi sodišč druge

stopnje, o tem vprašanju pa je večkrat odločalo tudi vrhovno

sodišče.