Appeal dismissed; employee missed 30-day deadline to challenge termination despite employer's alleged fraud.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Sodno varstvo za presojo zakonitosti odpovedi PZ je potrebno

uveljavljati v 30-dnevnem roku od vročitve odpovedi po 3.

odstavku 204. člena ZDR. Zmotno je stališče, da je odpoved

PZ nična, zaradi česar v skladu z 93. členom OZ pravica do

njenega uveljavljanja kljub poteku roka iz 3. odstavka 204.

člena ZDR ni ugasnila. Navedena določba OZ ureja le

vprašanje ničnosti pogodb in ne enostranskih aktov, kakršna

je odpoved PZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s

katero je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe

o zaposlitvi nezakonita in da se toženi stranki naloži, da jo

pokliče nazaj na delo in jo razporedi na delovno mesto lotalca

bursilca, katerega je zasedala pred nezakonito odpovedjo pogodbe

o zaposlitvi oz. da se jo razporedi na drugo delovno mesto, ki

ustreza njeni delovni zmožnosti, ter ji obračuna in izplača

prikrajšanje pri plači od 24.9.2004 do vrnitve na delo ter ji

nato obračuna in izplača zakonite zamudne obresti od zapadlosti

posamezne akontacije plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec,

ji vpiše manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico ter ji plača

vse davka in prispevke za invalidsko in pokojninsko zavarovanje

in zdravstveno zavarovanje ter ji prizna vse druge pravice iz

dela in po delu.

Zoper takšen sklep se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne

uporabe materialnega prava. Navaja, da se je v skladu s 7. tč.

odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravočasno prijavila na Zavodu za

zaposlovanje zaradi uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja

za primer brezposelnosti, vendar so ji na zavodu povedali, da

nima pravice do nadomestila plače, saj je zaščitena kategorija

delavcev. Tožnica meni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo

je podala tožena stranka, nična, na ničnost pa mora sodišče

paziti po uradni dolžnosti. Obligacijski zakonik (OZ - Ur. l. RS

št. 83/03), na katerega napotuje 11. člen Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) v prvem odstavku 86. čl.

določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim

predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne

odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem

primeru ne predpisuje kaj drugega. V tem primeru naj bi bilo več

kot očitno, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnico namenoma spravila v hudo

zmoto oz. da jo je z zapisom v 7. tč. odpovedi pogodbe o

zaposlitvi namenoma na zvijačen način prevarala, češ da ji po

prijavi na Zavodu za zaposlovanju gredo pravice po Zakonu o

zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur.

l. RS št. 5/91, 12/92, 71/93, 38/94, 69/98, 67/02), čeprav je

dobro vedela, da tožnica kot invalidka III. kategorije

invalidnosti teh pravic nima, saj sodi v kategorijo varovanih

delavcev. Tožnica ni prava vešča in je bila v dobri veri, da je

odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in da bo na njeni podlagi

lahko uveljavljala pravice iz naslova zavarovanja za primer

brezposelnosti. Tožnica ni imela nobenega razloga, da ne bi

verjela direktorju tožene stranke, ki pa se je zavedal

nezakonitosti svojega ravnanja in tudi vzročne zveze med

nezakonitim ravnanjem in pravno posledico, ki bo nastala tožnici.

Takšno ravnanje tožene stranke predstavlja eklatanten primer

kršitve kogentnih norm in temeljnih načel morale. Glede na

navedeno v konkretni zadevi ne gre za prekluzivni rok iz tretjega

odstavka 204. čl. ZDR, v katerem je potrebno uveljavljati sodno

varstvo in ki ga sodišče upošteva po uradni dolžnosti, temveč gre

za ničnost, pri kateri pa pravica do uveljavljanja ne preneha.

Tožnica je s tožbo smiselno uveljavljala ničnost odpovedi pogodbe

o zaposlitvi, kar je tudi razvidno iz zapisnika o poravnalnem

naroku. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) v zv. s 366. čl. ZPP

je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz

1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339.

čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje, saj je ugotovilo vsa odločilna dejstva. Domnevno naklepno

ravnanje tožene stranke, ki naj bi tožnico spravila v zmoto, da

bo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko uveljavljala

pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, čeprav

naj bi se zavedala, da kot varovana delavka do tega ni

upravičena, ne more predstavljati odločilnega dejstva v tem

sporu. Tudi če bi bilo res, kar trdi tožnica v pritožbi, to še

vedno ne bi moglo povzročiti drugačne odločitve sodišča prve

stopnje. Zaradi zatrjevanega ravnanja tožene stranke bi tožnica

eventualno lahko predlagala vrnitev v prejšnje stanje, ne more pa

to biti razlog za podaljšanje prekluzivnega roka iz tretjega

odstavka 204. čl. ZDR, v katerem je potrebno zahtevati ugotovitev

nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica bi ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi

morala zahtevati v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi, vendar

pa tega ni storila. Iz spisa je namreč razvidno, da je tožnici

odpoved pogodbe o zaposlitvi bila vročena 25.8.2004, kar pomeni,

da bi tožbo morala vložiti najkasneje 24.9.2004, vendar jo je

vložila šele 6.10.2004.

Zmotno je stališče tožnice, da je podana odpoved pogodbe o

zaposlitvi nična, zaradi česar v skladu s 93. čl. OZ pravica do

njenega uveljavljanja ni ugasnila, kljub poteku roka iz tretjega

odstavka 204. čl. ZDR. Določbe OZ, na katere se sklicuje

pritožba, urejajo le vprašanje ničnosti pogodb in ne enostranskih

aktov, kakršen je odpoved pogodbe o zaposlitvi. Enako velja tudi

glede določbe tretjega odstavka 13. čl. ZDR o tem, da pravica do

uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne preneha.

V kolikor delodajalec nezakonito odpove pogodbo o zaposlitvi, je

takšna odpoved sicer izpodbojna, ni pa nična. Sodišče prve

stopnje je zato pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 274.

čl. ZPP, ko je tožbo zavrglo. V skladu s citirano določbo namreč

predsednik senata zavrže tožbo, če ugotovi, da je bila tožba

vložena prepozno in je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo.

Tak poseben predpis je tudi določba tretjega odstavka 204. čl.

ZDR.

Res je sicer, da do zapletov, kakršnemu smo priča v tej zadevi,

prihaja tudi zaradi tega, ker je rok, v katerem je imela tožnica

možnost uveljavljati denarno nadomestilo na Zavodu za

zaposlovanje, pričel teči šele takrat, ko je že iztekel rok za

uveljavljanje sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica je namreč imela 30-dnevni odpovedni rok, pravice iz

naslova zaposlovanja pa je lahko uveljavljala v 30 dneh po

prenehanju zaposlitve. Vendar pa takšna neustrezna zakonska

rešitev tožnice ne opravičuje za zamudo roka, v katerem bi morala

zahtevati ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi

niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni

dolžnosti, zato je v skladu z 2. tč. prvega odstavka 365. čl. ZPP

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve

stopnje.