Appeal allowed; employer not a public official, so Labor Code applies, not Public Service Act.

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču

prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Delavec, zaposlen v javnem zavodu (domu starejših občanov),

katerega ustanovitelj je RS, ni javni uslužbenec, zato zanj ne

veljajo določbe ZJU in mu je potrebno odpoved PZ podati po

določbah ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12.12.2005 zavrnilo

ugovor tožene stranke, ki ga je le-ta podala potem, ko je sodišče

prve stopnje s sklepom z dne 29.6.2005 predlogu tožnika za izdajo

začasne odredbe ugodilo in odločilo, da se učinkovanje prenehanja

pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zadrži do pravnomočne

razsoje v tej pravdni zadevi in odločilo, da je tožena stranka

dolžna tožnika poklicati nazaj na delo in mu v primeru, da tožena

stranka ne bo dovolila, da bi tožnik delal, izplačati nadomestilo

plače v višini njegove povprečne plače iz zadnjih treh mesecev.

Tožena stranka je zoper sklep podala pritožbo zaradi napačne

uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče

izpodbijana sklepa razveljavi in predlog tožnika kot neutemeljen

v celoti zavrne ter odloči o pritožbenih stroških postopka.

Navajala je, da je sodišče prve stopnje predlogu tožnika za

izdajo predlagane začasne odredbe odločilo dne 29.6.2005 in mu

ugodilo. Tožena stranka je upoštevaje napačni pravni pouk sodišča

prve stopnje pravilno vložila pritožbo, sodišče prve stopnje pa

je po vrnitvi zadeve s pritožbenega sodišča odločalo o pritožbi

tožene stranke kot o ugovoru in sprejelo sklep, da se ugovor

tožene stranke zavrne, tožena stranka pa krije svoje pritožbene

stroške postopka. Tožena stranka je ves čas postopka navajala, da

zanjo ne veljajo določila Zakona o javnih uslužbencih, temveč

določila Zakona o delovnih razmerjih. Tako sodišče prve stopnje

ni imelo pravne podlage, da je ugodilo predlagani začasni odredbi

iz razloga, ker naj bi tožena stranka napačno vodila postopek

redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik tudi ni predlagal

zadržanja učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je to

prvič predlagal z vložitvijo tožbe. Tako je zmotno stališče

sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka uporabiti

določila ZJU, ki se nanašajo na disciplinski postopek oz. odpoved

pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tudi delodajalec, pri

katerem ni nobene nevarnosti, da bi tožnik za primer, da bi z

zahtevkom uspel, ne mogel uveljaviti svojih premoženjskih in

drugih pravic iz delovnega razmerja. Toženi stranki pa nastaja

premoženjska škoda, saj mora plačevati tožniku, ki ne dela

nadomestilo plače. Tožnikova zakonska partnerica je zaposlena in

ima stalne dohodke, tako da preživljanje tožnika oz. njegove

družine ni ogroženo. Tožena stranka je javni zavod, kjer je le

ustanovitelj Vlada Republike Slovenije. Tožena stranka je

priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem

pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne

bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen v zvezi

s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99,

96/2002, 2/2004 - ZPP).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je z dopisom z dne

25.8.2005 sodišču prve stopnje vrnilo predmetni spis v pristojno

reševanje in pri tem navedlo, da je tožena stranka upoštevaje

napačen pravni pouk sodišča prve stopnje vložila pritožbo na

Višje delovno in socialno sodišče, čeprav bi bilo potrebno glede

na to, da je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, njeno

pritožbo šteti kot ugovor v smislu določila 53. člena Zakona o

izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98 s sprem. - ZIZ) in

šele v nadaljevanju postopka, je zoper sklep izdan o ugovoru

dovoljena pritožba na višje sodišče, kot je to določeno v 4.

odst. 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v zvezi s 43.

členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št.

2/2004 - ZDSS-1). Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o ugovoru

šele dne 12.12.2005, čeprav so postopki v zvezi z začasnimi

odredbami nujni tako po določilih ZDSS-1 kot po določilih ZIZ.

Pritožbeni ugovor o tem, da za toženo stranko veljajo določila

Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) in ne

določila Zakona o javnih uslužbencih (Ur.l. RS, št. 56/2002 s

sprem. - ZJU) je utemeljen. Pritožbeno sodišče, ki je samo

vpogledalo v sodni register pravnih oseb ugotavlja, da iz izpiska

izhaja, da je naziv tožene stranke Dom starejših občanov Ljutomer

s sedežem Ljutomer, Cesta 1. slovenskega tabora 5, ter da je

tožena stranka javni zavod, s tem, da je Republika Slovenija le

ustanovitelj javnega zavoda. Glede na navedeno bo tako moralo

sodišče prve stopnje pozvati tudi tožnika, da pravilno navede

naziv tožene stranke in to v skladu z vpisom v sodni register. Ob

navedenem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v kolikor je

sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka Republika

Slovenija, bi moralo upoštevati določila Zakona o državnem

pravobranilstvu (Ur.l. RS št. 20/97 s sprem. - ZDPra), ki v 7.

členu določa pristojnosti državnega pravobranilstva in določa, da

pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije

v sestavi, ki so pravne osebe Državno pravobranilstvo RS. Sodišče

prve stopnje pa je v konkretnem primeru dopustilo zastopanje

tožene stranke po odvetniku, kar pa je bilo pravilno glede na to,

da je tožena stranka javni zavod in je država Republika Slovenija

le njegov ustanovitelj.

Glede na navedeno je ugotoviti, da je tožena stranka pri izdaji

redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pravilno uporabila

določila ZDR in ne določila ZJU, katerega II. del velja le za

javne uslužbence v državnih organih in upravnih organih, kot je

določeno v 22. členu ZJU in tako ni bilo pravne podlage za

odločitev sodišča prve stopnje. Status ustavnovitelja Republike

Slovenije ne daje pravne podlage za uporabo določil drugega dela

ZJU, ki sicer ureja posebne določbe za javne uslužbence v

državnih organih in upravah lokalnih skupnostih. Tako Doma

starejših občanov Ljutomer ni mogoče šteti za državni organ ali

upravo lokalnih skupnosti v smislu 22. člena ZJU, kot to zmotno

meni sodišče prve stopnje, ki v svoji odločitvi zavzame stališče,

da bi tožena stranka morala tožniku odpovedati pogodbo o

zaposlitvi ali izreči disciplinski ukrep na prvi stopnji, po

podani pritožbi pa bi morala pritožbena komisija odločati o

pritožbi kot organ druge stopnje. Tako ni mogoče šteti, da je

verjetnost terjatve izkazana iz razloga, ker je tožena stranka

vodila napačen postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V ponovljenem postopku bo moralo tako sodišče prve stopnje

odločati o predlogu za izdajo začasne odredbe po vsebini glede na

tožnikova zatrjevanja v tožbi ter upoštevati in oceniti tudi

verjetnost navedb in trditev tožene stranke v podanem ugovoru

(kot je navedla tožena stranka v pritožbi glede na napačen pravni

pouk sodišča prve stopnje). V kolikor bo ugotovilo verjetnost, da

terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, bo

moralo v nadaljevanju ugotoviti tudi ali je tožnik verjetno

izkazal tudi eno izmed predpostavk iz 2. odst. 272. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je tožnik vsebinsko

zatrjeval nastanek težko nadomestljive škode iz 2. alineje

2.odst. 272. člena ZIZ in navedel, da bi utrpel veliko škodo, saj

je v družini edini, ki je prejemal plačo, žena je brezposelna in

skrbeti mora za svoje šoloobvezne otroke. Sodišče prve stopnje pa

je v svoji obrazložitvi pavšalno navedlo, da toženi stranki ne bi

nastala večja škoda, glede na ugotovljeno nezakonitost (uporabo

napačnega zakona pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega

razloga), kar sicer določa 3. alineja 2. odst. 272. člena ZIZ,

kar pa tožnik niti ni uveljavljal. Ob navedenem je poudariti, da

je šlo za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe na

predlog stranke in ne za izdajo začasne odredbe po uradni

dolžnosti in je bilo tako sodišče prve stopnje dolžno presoditi

vse zatrjevane razloge, ki upravičujejo izdajo začasne odredbe.

Zaradi navedenega je bilo potrebno izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov

postopek (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ in

43. člen ZDSS-1).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (3. odst. 165.

člen ZPP).