Employment court partially allows appeal regarding salary calculation and dismisses wrongful termination claim due to lack of evidence.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se v tej točki

glasi:

"Tožena stranka je dolžna obračunati tožeči stranki iz naslova

plač bruto znesek 408.847,90 SIT, in sicer:

- za mesec marec 2003 87.023,00 SIT,

- za mesec april 2003 144.299,90 SIT,

- za mesec maj 2003 177.525,00 SIT, od navedenih zneskov

obračunati in plačati davke in prispevke, neto razlike plač pa

izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki

tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku

8 dni.

V ostalem delu se zahtevek zavrne.".

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v

nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu

3. točke izreka, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razveljavi ter tožba

v tem delu zavrže.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega

postopka v znesku 26.400,00 SIT.

[JEDRO]

Ker ni dokazano, da bi tožnik podatke, ki se štejejo za poslovno

skrivnost, neupravičeno pridobival in dajal na vpogled tretjim

osebam, je podana izredna odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111.

člena ZDR nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

sklep z dne 7.3.2003 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter

prepovedi opravljanja dela tožniku nezakonit in brez pravnih

posledic (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mu je

dolžna obračunati iz naslova plač bruto znesek 517.538,90 SIT in

sicer od zneskov navedenih v 2. točki izreka, od navedenih

zneskov obračunati in plačati davke in prispevke, neto razlike

plač pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki

tečejo od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8-ih

dni. V presežku je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo,

da tožniku plača iz naslova regresa za letni dopust znesek

18.000,00 SIT, od tega zneska je dolžna obračunati dohodnino,

neto znesek pa mu izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.7.2003 do plačila, v roku 8-ih dni. V presežku je zahtevek iz

naslova vtoževanih zakonskih zamudnih obresti zavrnilo. Zavrnilo

je tudi zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati

odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v

višini 637.002,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki

tečejo od 1.6.2003 dalje do plačila (3. točka izreka). Odločilo

je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka

v znesku 483.800,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

12.12.2003 dalje do plačila, v roku 8 dni. Tožena stranka pa sama

krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz

pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča

prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje

ter meni, da je imelo dovolj dokazov na podlagi katerih bi lahko

zaključilo, da je tožnik podatke zbiral na svojem računalniku

brez soglasja direktorja tožene stranke in z namenom, da jih

izroči tretjemu. Sodišče je navedlo, da verjame izpovedbam prič

J. in A. C., kar pomeni, da je verjelo, kako se je tožnik

27.2.2003 obnašal. Zato je prepričana, da ji je uspelo dokazati,

da je tožnik te podatke izdal tretjemu. Okoliščina, da S.

27.2.2003 ni bilo v službi, ni pomembna. Dejstvo je, da je tožnik

dokument odnesel in ko se je vrnil s Komunalne direkcije ga ni

imel pri sebi. Ker Sedlarju, ki ga ni bilo v službi, ni mogel

izročiti dokumenta, ga je gotovo pustil pri njegovi tajnici,

torej ga je izročil tretji osebi. Navaja, da je tožnik v letnem

poročilu mesec dni pred obravnavanim dogodkom navedel pravilna

dejstva, ki toženi stranki niso škodila, v spornem dokumentu pa

so bili navedeni neresnični podatki, dani tretji osebi z namenom,

da škodijo toženi stranki. Ne gre prezreti dejstva, da je mož

T. F., tožnikove sorodnice zaposlen na Mestni občini Celje ter da

je tesni sodelavec župana. Vse to pa so okoliščine, da je tožnik

počel to, kar se mu očita. Okoliščine, kako se je tožnik obnašal

v službi, ko je pred direktorjem skrival, kaj dela, kažejo, da ni

imel poštenih namenov. Prepričana je, da je sodišče napačno

ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, da ni dokazov, da je

tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbo o zaposlitvi. V posledici

navedene odločitve je tudi napačno razsodilo, da mu mora plačati

bruto znesek 517.538,90 SIT in 18.000,00 SIT. Iz priloženih

listin je razvidno, da je za mesec december 2002 prejel bruto

znesek 212.334,00 SIT oz. neto znesek 127.015,00 SIT. Zakaj ni

prejel delovne uspešnosti, je direktor tožene stranke obrazložil.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (del 3. točke

izreka) iz pritožbenega razloga bistvene kršitve pravil postopka,

iz previdnosti uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe

materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek

zavrnilo kot preuranjen. Očitno je menilo, da niso podane

procesne predpostavke, saj naj bi odškodnino lahko uveljavljal

šele potem, ko bo odločitev o nezakonitosti sklepa o prenehanju

delovnega razmerja pravnomočna. V kolikor ima sodišče prav, bi

moralo zahtevek zavreči in ne zavrniti. Če bo postal "zavrnjeni

zahtevek" pravnomočen, tožnik ne bo več imel pravice uveljavljati

te odškodnine. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

zahtevku ugodi oz. da zahtevek (pravilno: tožbo) zavrže oz. da

zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša

pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožnika je

utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v

okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti

na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene

kršitve pravil postopka kot mu to nalaga določba 350. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004).

Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da Zakon o delovnih

razmerjih ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi s sklepom,

kot je to napačno storila tožena stranka. Novi ZDR je vzpostavil

pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem in sicer z

določenimi posebnostmi, ki odstopajo od klasičnega pogodbenega

razmerja po civilnem pravu, ker je delavec v takšnem pogodbenem

razmerju šibkejša stranka. Z ozirom na določbe novega ZDR se

pogodba o zaposlitvi ne odpoveduje na podlagi enostransko

izdanega oblastvenega akta delodajalca, temveč z odpovedjo kot

izrazom volje ene od pogodbenih strank. Navedena nepravilnost pa

ni vplivala na samo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka

ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o

zaposlitvi tožniku, ker je kršil pogodbene obveznosti iz 7. člena

in 5. odstavka 6. člena pogodbe o zaposlitvi, ker je neupravičeno

zbiral podatke, s katerimi se je seznanil pri svojem delu, ki so

poslovna skrivnost, jih tudi spreminjal in izdajal tretjim

osebam, s čemer bi lahko škodoval poslovnim interesom firme.

Tožnik je prejel pisno obdolžitev in bil vabljen na zagovor, ki

se ga je tudi udeležil in zagovor podal. Izredna odpoved pogodbe

o zaposlitvi je bila podana v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni

izkazala utemeljenega razloga, ki opravičuje izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, ker ni dokazala, da je tožnik kršil očitane

pogodbene ali druge obveznosti.

Po 4. členu Konvencije MOD št. 158 delavcu delovno razmerje ne

preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali

obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja,

ustanove ali službe.

Kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega

razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti ter kršenje pogodbene

ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake

kaznivega dejanja sta razloga za izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi. Obveznosti iz delovnega razmerja vsebujejo določbe

31., 32., 33., 35., 36. člena ZDR/02. Po določbi 36. člena ZDR/02

delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati

tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take

določi delodajalec in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi

je bil seznanjen na drug način. Za poslovno skrivnost se štejejo

tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda,

če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba. Delavec je odgovoren za

kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov.

Po določbi 2. odstavka 82. člena ZDR/02 je utemeljen razlog, ki

opravičuje izredno odpoved, dolžna dokazati tista stranka, ki

izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje,

da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Obveznost varovanja poslovne skrivnosti ima tožnik določeno tudi

v pogodbi o zaposlitvi v 7. členu ter v 5. odstavku 6. člena.

Tožnik je priznal, da si je izdelal dokument v računalniku v

okviru svojih delovnih nalog "spremljanje evidence na področju

čiščenja kurilnih in dimovodnih naprav, emisijskega monitoringa,

meritve dimnih naprav in pregledov", zanikal pa je, da bi

komurkoli dajal podatke na vpogled. Tožena stranka ni dokazala,

da je tožnik podatke, ki jih je neopravičeno pridobival dne

27.2.2003 izdajal tretjim osebam. Glede na ugotovitev, da S.,

kateremu naj bi tožnik izdal podatke, dne 27.2.2003 ni bil na

delu, je trditev, da je te podatke sigurno predal njegovi

tajnici, nedokazana. Zgolj domneva ne zadostuje. Tudi namigovanja

o povezavi moža T. F, sorodnice tožnika, ki je zaposlena na

Mestni občini Celje, ne zadoščajo za ugotovitev, da je tožnik

kršil delovne obveznosti. Tudi okoliščina, da se je tožnik

obnašal nenavadno, ko je pred direktorjem skrival, kaj dela, še

ne zadostuje za ugotovitev, da je kršil obveznost iz delovnega

razmerja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva.

Temelji na oceni izvedenih dokazov, iz katerih pa ni mogoč

zaključek, da so podani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V kolikor je tožnik ugotavljal "pomanjkljivosti" in si o tem

izdelal dokument, s takšnim ravnanjem ni kršil določil pogodbe o

zaposlitvi o obveznosti varovanja poslovne skrivnosti. Po

stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo

pogojev.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri

odločitvi o plači za mesec december 2002 ni upoštevalo, da je bil

tožniku nakazan 14.1.2003 neto znesek 61.565,00 SIT in 15.1.2003

neto znesek 65.450,00 SIT. Sodišče pa je upoštevalo le znesek

61.565,00 SIT in mu prisodilo razliko. Tožnik je v celoti prejel

plačo za mesec december 2002, kar izhaja iz listin v spisu

(priloga B 27 - B 28), zato je pritožbeno sodišče v tem delu

pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo

2. in 4. odstavka 358. člena ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz

izreka sodbe.

Utemeljena je pritožba tožnika glede odločitve o zavrnitvi

zahtevka za plačilo odškodnine za nezakonito prenehanje delovnega

razmerja. V 38. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske

dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS št. 40/97) je določeno, da je v

primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je

ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu

poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri

povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Glede na

tako pravno podlago je delavec upravičen do odškodnine oziroma

pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega

razmerja, če se le-ta ugotovi s pravnomočno odločbo. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi

nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi preuranjen, zato je

pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se

nanaša na odločitev o odškodnini za nezakonito prenehanje

delovnega razmerja razveljavilo in tožbo zavrglo.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povrnitve

pritožbenih stroškov, ki znašajo 26.400,00 SIT.