Appeal dismissed; employer must follow individual termination procedures when workforce is under 20 employees.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Ker je bilo pri toženi stranki zaposlenih le 17 delavcev, ni bilo

razloga za izvedbo postopka odpovedi PZ večjemu številu delavcev

(kolektivni odpust), ki je določen 96. do 102. členih ZDR. Tožena

stranka bi morala postopek redne odpovedi PZ iz poslovnega

razloga izvesti v skladu z določbami ZDR, ki veljajo za

individualno redno odpoved PZ iz poslovnega razloga in upoštevati

določbe 3. odstavka 83. člena ZDR (pisno obvestilo delavcu o

nameravani odpovedi PZ iz poslovnega razloga) ter 1. odstavka 84.

člena ZDR (pisno obvestilo sindikata katerega član je delavec ob

uvedbi postopka o nameravani redni odpovedi PZ, če delavec tako

zahteva).

Redna odpoved PZ iz poslovnega razloga je bila podana po

preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 5. odstavka 88.

člena ZDR, saj se je delodajalec seznanil z razlogi za redno

odpoved PZ že tedaj, ko se je s sanacijskim programom in

programom reševanja presežnih delavcev v maju 2003 seznanil

nadzorni svet, redna odpoved PZ pa je bila podana šele v

septembru istega leta, torej po izteku 30-dnevnega roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.9.2003, ki jo je podala

tožena stranka tožnici nezakonita. Tožnici delovno razmerje pri

toženi stranki ni prenehalo 7.11.2003, temveč ji še traja, zato

je tožena stranka dolžna vzpostaviti s tožnico delovno razmerje

po pogodbi o zaposlitvi z dne 22.4.1991 ter ji vpisati delovno

dobo v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega

razmerja, ji obračunati ustrezno bruto nadomestilo plače od dneva

prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela in

izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plače

dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge pravice

in denarne zahtevke iz delovnega razmerja. Zahtevek, s katerim

tožnica zahteva obračun bruto in izplačilo neto plače v višini,

kot bi jo prejela, če bi delala, je zavrnilo. Odločilo je, da je

tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku

187.880,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih

razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo

sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne

oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno

ugotovilo, da je odpovedala ponudbo pogodbe o zaposlitvi, saj je

odpovedala veljavno pogodbo o zaposlitvi, zaradi tiskarske napake

pa je prišlo do napačnega zapisa datuma sklenitve pogodbe o

zaposlitvi. Tožnica nove pogodbe o zaposlitvi ni želela

podpisati, zato je ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki

na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22.4.1991 in aneksa z dne

31.1.2000. Navaja, da je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga v skladu z veljavno zakonodajo. Program

presežnih delavcev se je obravnaval na nadzornem svetu 23.5.2004,

vendar je bila sprejeta odločitev, da se še počaka, kar izhaja iz

izpovedbe A. R., predstavnika delavcev v nadzornem svetu. Če bi

se izboljšali rezultati, bi proizvodnjo obdržali. Delodajalec se

je z razlogi za redno odpoved dokončno seznanil 28.8.2003, ko je

o tem obvestil nadzorni svet in priložil računovodske izkaze,

zato je bila odpoved podana v zakonskem roku. Zakon ne zahteva,

da je program sprejet s sklepom.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo,

da bi delodajalec moral odpoved podati v 30-ih dneh od seznanitve

z razlogi za redno odpoved. Po tolmačenju sodišča prve stopnje

sploh ne bi bilo možno podati odpovedi po 2. odstavku 96. člena

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002) v

primeru, ko delodajalec ugotovi, da bo v obdobju treh mesecev

postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Napačno je tolmačilo

tudi 2. odstavek 97. člena ZDR/2002, ko se ni predhodno

posvetovalo s sindikati, niti naj ne bi bil sklenjen potrebni

sporazum. Navaja, da se zakonska obveznost izdelave programa

presežnih delavcev pojavi šele, če se odpove pogodba o zaposlitvi

najmanj 20-im delavcem. V konkretnem primeru je bilo pri toženi

stranki zaposlenih 17 delavcev, zato je kvečjemu zagotavljala

višji standard pravic, kot bi jim po zakonu šle. Da se ni

posvetovala s sindikati, bi lahko šlo le za relativno kršitev.

Predstavnik sindikata je bil R., ki je bil tudi predstavnik

delavcev v nadzornem svetu, zato je bil o možnem razvoju dogodkov

predhodno obveščen. Niti R. niti regijski sindikat, ki je bil

obveščen, nista poslala nobenega pisnega ugovora. Ker je tožena

stranka v celoti prenehala s proizvodnjo, ni možno vrniti tožnice

na delovno mesto.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega

postopka, ker je zavrnilo nelistinske dokazne predloge tožene

stranke, razen predloga po zaslišanju A. R. in to brez

obrazložitve, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katere je ni

mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v

mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti

pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala presojo

zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo,

da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Pritožbeno sodišče se z navedeno odločitvijo strinja, vendar ne

iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje pa tudi obe stranki, predvsem tožena

stranka, se neutemeljeno sklicujejo na določbe ZDR/2002, ki se

nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih

razlogov. Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi

iz poslovnih razlogov na podlagi 81., 86. in 88. člena ZDR/2002.

Iz obrazložitve odpovedi je razvidno, da je do odpovedi pogodbe o

zaposlitvi prišlo zaradi ukinitve delovnega mesta strokovni

sodelavec in da je iz poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo

vseh delavcev, ker bo tožena stranka prenehala z dejavnostjo. Pri

toženi stranki je bilo zaposlenih 17 delavcev. Za odpoved večjemu

številu delavcev iz poslovnih razlogov gre, če postane nepotrebno

delo v obdobju 30-ih dni najmanj 10 delavcev pri delodajalcu, ki

zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev. Ker je imela

tožena stranka zaposlenih le 17 delavcev, ni bilo razloga za

postopek odpovedi, določen v členu 96 do 102 ZDR/2002. Tožena

stranka bi bi torej morala postopek redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi izvesti v skladu z določbami ZDR/2002, ki se nanašajo

na individualno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga.

Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR/2002 je poslovni razlog za

odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če preneha potreba po

opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi

zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in

pogodbnih razlogov na strani delodajalca.

Po določbi 83. člena ZDR/2002 mora delodajalec o nameravani redni

odpovedi iz poslovnega razloga pisno obvestiti delavca. Tožnica

pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi ni prejela,

sklicevanje tožene stranke, da so bili vsi delavci obveščeni, da

bo tožena stranka zaradi izgube prenehala z dejavnostjo, ne more

nadomestiti zakonske obveze. Tožena stranka je kršila tudi

določbo 1. odstavka 84. člena ZDR/2002, ki določa, da mora

delodajalec o nameravani odpovedi, če delavec to zahteva, pisno

obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka.

Ker tožnica pisnega obvestila o nameravani odpovedi ni prejela,

tudi ni mogla obvestiti sindikata. Sodišče prve stopnje je

ugotovilo, da je bila odpoved podana izven 30-dnevnega roka, kot

ga določa 5. odstavek 88. člena ZDR/2002. Po navedeni zakonski

določbi mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh

od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih

mesecih od nastanka razloga. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve

stopnje izhaja, da se je delodajalec seznanil z razlogi za redno

odpoved 23.5.2003, ko se je nadzorni svet seznanil s sanacijskim

programom in programom reševanja presežnih delavcev. Zato je

odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.9.2003 podana po poteku

30-dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR/2002.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni izvedla

postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov po določbah ZDR/2002, ki se nanaša na individualno redno

odpoved iz poslovnih razlogov, zato so pritožbene navedbe v zvezi

s postopkom, ki se nanaša na odpoved večjemu številu delavcev,

irelevantne. Razlogovanje pritožbe, da je tožena stranka s svojim

ravnanjem kvečjemu zagotavljala še višji standard pravic, kot bi

delavcem po zakonu sploh šle, je napačno. Tožnici so bile kršene

pravice, ki jih ima delavec v postopku redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožena stranka ni dokazala

utemeljenega razloga odpovedi, zato je odločitev sodišča prve

stopnje o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je

pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje.