Appeal dismissed: employee must prove claim probability, not just rely on employer's burden of proof.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V postopku za izdajo začasne odredbe delavec verjetnosti obstoja

terjatve ne more izkazovati zgolj s trditvijo, da mu je bila PZ

odpovedana nezakonito, ker naj iz odpovedi ne bi izhajalo, da so

podani pogoji iz 2. odstavka 88. člena za redno odpoved PZ,

utemeljen razlog odpovedi PZ pa je po 1. odstavku 82. člena

dolžan dokazati delodajalec. Verjetnost terjatve delavec dokazuje

z podajo navedb in predložitvijo dokazov glede zatrjevane

nazakonitosti odpovedi PZ, ne pa s pravilom o dokaznem bremenu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

za izdajo začasne odredbe, ki se glasi, da je tožena stranka

dolžna plačati tožeči stranki nadomestilo plače od dne izdaje

sklepa o začasni odredbi do pravnomočnega zaključka postopka o

nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je tožena

stranka dolžna tožnico prijaviti v vsa zavarovanja in podatek o

njeni zaposlitvi vpisati v delovno knjižico ter plačati davke in

prispevke od plač in da pritožba zoper sklep o izdaji začasni

odredbi ne zadrži njene izvršitve in da je tožena stranka dolžna

tožeči stranki povrniti stroške tega postopka z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dne izdaje sklepa dalje do plačila.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse

pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo

začasne odredbe ugodi, oz., da izpodbijani sklep razveljavi in

vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da

pri obravnavanju zakonitosti odpovedi delovnega razmerja velja v

postopku pravilo obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da

mora delavec kot tožnik v delovnem sporu le zatrjevati, da za

odpoved pogodbe o zaposlitvi niso podani vsebinski in formalni

pogoji. V obravnavanem sporu je zato potrebno upoštevati 1. odst.

82. člena ZDR, ki je tisto posebno pravilo materialnega prava, ki

derogira 1. odst. 7. člena ZPP in dokazno breme prenaša na toženo

stranko kot delodajalca. Zaradi tega je mnenja, da v konkretnem

primeru tožnici nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v

postopku ni potrebno dokazovati, saj se po že citiranem posebnem

dokaznem pravilu le na podlagi trditvenega bremena vzpostavlja

verjetnost nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožnica je zato zadostila trditvenemu bremenu, iz katerega

izhaja verjetnost obstoja terjatve. Ne glede na navedeno je

mnenja, da verjetnost izkazanosti terjatve izhaja tudi iz

dejstva, da je pritožnica dolžna delati preko 45 dnevnega

odpovednega roka, vse do 31.12.2005 in da mora v času odpovednega

roka opravljati nadurno delo, kar kaže na to, da potreba po delu

obstaja. Navedena dejstva bi lahko pri svojem zaslišanju potrdila

tudi tožica sama, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, kljub

temu, da ga je pritožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe

ponudila. Sicer pa je mnenja, da iz razloga, ker sodišče prve

stopnje posebnega pravila materialnega prava o prevalitvi

dokaznega bremena pri odločitvi ni upoštevalo, je zmotno

uporabilo materialno pravo in v posledici tega dejansko stanje

zmotno ugotovilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa sodišča

prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na

katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst.

350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99,

96/2002, 2/2004) ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo

bistvenih kršitev določb postopka in da je glede na ugotovljeno

dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče

stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna

dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo

odločitve sodišča.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi zaključki sodišča prve

stopnje, da pogoji za izdajo začasne odredbe po Zakonu o izvršbi

in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98 - 96/2005), niso podani.

Ta zakon v 272. členu določa, da sodišče izda začasno odredbo v

zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da

terjatev obstoji, ali da mu je terjatev zoper dolžnika nastala.

Pri tem pa mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo

uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in da je

začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali

nastanek težko nenadomestljive škode, ter da dolžnik z izdajo

začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za

neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih,

ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. V zvezi s tem

pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala temeljnega

pogoja za izdajo začasne odredbe in sicer verjetnost obstoja

terjatve, kot to pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje. Kot

izhaja iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26.10.2005,

je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi zaradi

poslovnega razloga po 1. alinei 1. odst. 88. člena Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), z utemeljitvijo,

da je odpoved nujno potrebna zaradi spremenjenih ekonomskih

razmer in tržnih pogojev ter bistvenega zmanjšanega obsega dela,

ki zahtevajo spremenjeno organizacijsko podobo družbe in

posledično zmanjšanje števila zaposlenih. Pritožbeno sodišče se

strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tako opredeljene

okoliščine ob splošno znanih težavah, s katerimi se sooča vsa

tekstilna industrija in ob upoštevanju dejstva, da lahko

delodajalec še tekom sodnega postopka dokazuje obstoj, resnost in

utemeljenost zatrjevanih odpovednih razlogov, zaenkrat še ne

dopuščajo zaključka, da je podana verjetnost obstoja terjatve

tožeče stranke. V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da verjetnost

obstoja terjatve izhaja že zaradi posebnega pravila, ki velja v

postopkih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in po katerem je

delodajalec tisti, ki je dolžan dokazati utemeljen razlog

odpovedi (1. odst. 82. člena ZDR) pa je potrebno poudariti, da

omenjeno pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu ne velja za

obravnavani primer, saj sodišče v tej fazi postopka presoja le,

ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe, ne presoja pa

spornega razmerja med strankama po vsebini. Pritožbene navedbe

tožeče stranke v tej smeri so zato neupoštevne, ostale pritožbene

navedbe pa tudi niso bistvenega in odločilnega pomena za pravilno

pravno presojo odločitve sodišča v zvezi s predlagano začasno

odredbo, saj so ta pritožbena zatrjevanja lahko le predmet

vsebinskega odločanja o sporni zadevi.

Upoštevaje vse navedeno in ker tožnica zaenkrat ni izkazala

temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe in sicer verjetnosti

obstoja terjatve, je potrebno ugotoviti, da ni izpolnjena

temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe. To pa pomeni, da

tudi pogoji za izdajo začasne odredbe po določilih ZIZ niso

podani. V posledici tega sodišču prve stopnje tudi ni bilo

potrebno ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo

predlagane začasne odredbe po 5. točki 1. odst. 273. člena ZIZ,

kot to zmotno meni pritožba. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da

je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je predlog tožnice

za izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je

pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo

sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje

stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).