Employer cannot claim unauthorized absence during annual leave if employee is abroad; appeal costs awarded to employee.

Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

4.točki izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako,da

se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v

znesku 64.809,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2005

do plačila, v 8 dneh pod izvršbo."

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v

znesku 26.400,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Če delodajalec delavcu v času koriščena letnega dopusta na domači

naslov sporoči, da mora prekiniti s koriščenjem letnega dopusta,

čeprav ve, da se delavec ne nahaja doma, ampak je v tujini,

delavcu ni mogoče očitati, da je v času po pozivu neupravičeno

izostal z dela. Zato ni podan razlog za izredno odpoved PZ po 2.

alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Če PZ ne vsebuje določbe o številu dni letnega dopusta, niti

tožena stranka o tem ne predloži drugega dokaza o tem, ne

more le s plačilnimi listami dokazovati, da je delavec z

dela ostal neupravičeno, ker mu po izrabi tega dopusta ni

ostalo dovolj letnega dopusta za čas kolektivnega dopusta.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo

nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne

29.5.2003, tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni

prenehalo, zato ga je dolžna pozvati nazaj na delo, ga prijaviti

v zavarovanje in plačati vse predpisane davke in prispevke ter

izplačati pripadajočo plačo, kot če bi delal. Toženi stranki je

naložilo, da mu je dolžna povrniti stroške postopka v znesku

175.415,00 SIT in jih plačati na račun brezplačne pravne pomoči,

tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 15.309,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2005 do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz

pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne oz.

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe

materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne

tožbeni zahtevek kot neutemeljen oz. podrejeno, da jo razveljavi

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da se sodišče prve stopnje ni držalo navodil pritožbenega

sodišča, temveč je le prebralo listine ter izpovedbe tožnika,

direktorja tožene stranke in prič, ki so bile že zaslišane.

Sodišče bi moralo zaradi popolnejše razjasnitve dejanskega stanja

dodatno zaslišati tožnika kot tudi direktorja tožene stranke.

Navaja, da je tožnik odklonil sprejem vabila na zagovor pred

izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker se je očitno zavedal,

da se pred nastopom dopusta ni dogovoril z direktorjem tožene

stranke o odobritvi koriščenja letnega dopusta do 13.5.2003,

temveč le do 26.4.2003. Sodišče se ni opredelilo do okoliščine,

ki jo je direktor tožene stranke izpostavil, da je tožnik ob

vrnitvi na delo 14.5.2003 na sporočilo, da naj se zglasi pri

direktorju, odreagiral tako, da se je odpeljal k sosedu, ki

opravlja enako dejavnost kot tožena stranka in po vrnitvi

povedal, da nimajo prostih delovnih mest. Iz izpovedi priče

M. M. in iz listine o predvidenem načinu koriščenja letnega

dopusta za delavce tožene stranke v letu 2003 je razvidno, da je

tožena stranka v mesecu avgustu predvidela štirinajst dni

kolektivnega dopusta tako, da tožnik ne bi mogel koristiti 14 dni

letnega dopusta v maju, ker bi mu manjkalo potrebnih dni za

koriščenje kolektivnega dopusta.

Glede obračuna v plačilnih listih navaja, da ob izdelavi plačilne

liste za maj 2003 postopek izredne odpovedi še ni bil zaključen,

ker je še tekel rok za sodno varstvo, zato je tožena stranka

dejansko odsotnost tožnika v aprilu in maju 2003 obračunala pod

rubriko letni dopusti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka (4. točka

izreka). Ne strinja se, da mu ne pripadajo stroški pritožbenega

postopka, saj ga je pooblaščenec zastopal tudi v pritožbenem

postopku. Ker je s pritožbo v celoti uspel, to pomeni, da je bila

nujna in upravičena. Ti stroški ne morejo iti iz proračuna,

temveč mu jih je dolžan plačati tožnik, za katerega je bila

storitev opravljena. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnika je

utemeljena.

Višje delovno in socialno sodišče je kot pritožbeno sodišče v tej

zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. Pdp 107/2004 z dne

1.4.2004, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje

spremenilo tako, da je zahtevku v celoti ugodilo. Vrhovno sodišče

Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 215/2004 z dne

12.10.2004 ugodilo reviziji, ki jo je vložila tožena stranka in

sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču

druge stopnje v novo sojenje. Ob ponovni obravnavi pritožbe je

pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1544/2004 z dne

11.11.2004 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in

zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v

okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti

na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene

kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004).

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je

tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na

podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002). Po tej določbi se

delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi, če naklepoma ali iz

hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala

pogodbo o zaposlitvi, ker je samovoljno koristil letni dopust.

Tožnik je prejel pisno obdolžitev in bil vabljen na zagovor, ki

se ga je udeležil, vendar zagovora ni hotel podati. Izredna

odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana v 15-ih dneh od

seznanitve z razlogi. Nadalje je ugotovilo, da tožena stranka ni

izkazala utemeljenega razloga, ki opravičuje izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, ker ni dokazala, da tožniku odsotnost z

dela od 28.4.2003 do 14.5.2003 ni bila odobrena in ni dokazala,

da je bil tožnik dne 24.5.2003 dolžan delati.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni

sledilo napotkom sodišča druge stopnje, ker ni dodatno zaslišalo

tožnika in direktorja tožene stranke, glede na to, da je bistvo

spora odločilno dejstvo, ali je tožnik od 28.4.2003 do 14.5.2003

z dela izostal na podlagi odobritve direktorja, kot tožnik

zatrjuje, ali je izostal samovoljno kot zatrjuje tožena stranka.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje lahko na

podlagi že izvedenih dokazov, ki jih je ponovno ocenilo,

ugotovilo vsa odločilna dejstva.

Po 4. členu Konvencije MOD št. 158 delavcu delovno razmerje ne

preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali

obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja,

ustanove ali službe.

Kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega

razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti je razlog za izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obveznosti iz delovnega razmerja

vsebujejo določbe 31., 32., 33. in 35. člena ZDR/02. Delavec mora

po 31. členu ZDR/2002 vestno opravljati delo na delovnem mestu,

za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki

sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in

poslovanja pri delodajalcu. Bistvo odločitve sodišča prve stopnje

je v ugotovitvi, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega

razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Po določbi 2. odstavka 82. člena ZDR/2002 je utemeljen razlog, ki

opravičuje izredno odpoved, dolžna dokazati tista stranka, ki

izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje,

da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenega dokaznega postopka

izhaja, da je direktor tožene stranke potem, ko je tožnik že

odšel na letni dopust, poklical na njegov dom in da mu je žena

tožnika povedala, da je odšel v Bosno in da ni dosegljiv po

telefonu. Iz njene izpovedi, ki jo je potrdil tudi direktor

tožene stranke, izhaja, da ji je povedal, da bo tožnik moral

prekiniti dopust. Naknadno 26.4.2003, potem, ko je že izvedel, da

tožnika ni doma, mu je poslal še telegram, da mora prekiniti

dopust in se v ponedeljek vrniti na delo. Na podlagi tako

ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno

zaključilo, da telefonski klic in pošiljanje telegrama z vsebino,

da mora tožnik prekiniti letni dopust, ne bi bilo potrebno, če bi

imel tožnik odobren dopust le do 26.4.2003. Ker mu je direktor

tožene stranke dopust odobril do 13.5.2003, kot to zatrjuje

tožnik, pa se ravnanje direktorja tožene stranke izkaže za

smiselnega, če je tožnika potreboval zaradi nenadnega naročila.

Ne gre za pravno pravilno izražanje kot to navaja pritožnica,

temveč za povsem običajen izraz. Kaj pomeni izraz "prekiniti", pa

je vsakemu povprečnemu človeku jasno.

Sodišču prve stopnje se ni bilo potrebno opredeljevati do

okoliščine, da je tožnik potem, ko se je vrnil na delo in ko je

bil klican k direktorju, šel k sosedu, ki opravlja enako

dejavnost, ker za sporno razmerje ni relevantno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi

tožnika nima določbe o številu dni letnega dopusta, tožena

stranka pa tudi ni predložila odločb o številu dni letnega

dopusta za leto 2001 in 2002, zato so povsem neutemeljene

pritožbene navedbe, da tožnik ni mogel imeti odobritve za

koriščenje 14 dni letnega dopusta v maju 2003, ker bi mu

zmanjkalo dopusta za koriščenje kolektivnega letnega dopusta.

Zgolj podatki iz obračunskih listov niso dovolj za ugotovitev,

koliko dni letnega dopusta je pripadalo tožniku za leto 2001 in

2002.

Pritožbena navajanja v zvezi z obračunom plače za mesec maj 2003

so irelevantna. Direktor tožene stranke, ki je podpisal plačilni

list, se je očitno strinjal, da se mu izplača nadomestilo za čas

letnega dopusta in dejstvo, da je še tekel rok za sodno varstvo,

nima nobenega pomena. Predvsem glede na to, da je tožniku

zaključila delovno razmerje še preden mu je vročila izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede očitane kršitve delovne obveznosti z dne 24.5.2003, se

pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena

stranka ni dokazala, da je tožnik kršil delovno obveznost, ko

navedenega dne na podlagi pisnega obvestila direktorja ni prišel

na delo. Direktor tožene stranke je dela prost dan določil kot

delovni dan. Zgolj obvestilo direktorja, da je sobota delovni

dan, po oceni pritožbenega sodišča ne zadostuje za ugotovitev, da

je bil tožnik dolžan delati in da mu je bilo delo odrejeno v

skladu z določbami ZDR/2002.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne

razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je

pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi

popoloma propade, nasprotni stranki povrniti stroške. O povrnitvi

stroškov odloča sodišče na zahtevo stranke. Po določbi 155. člena

ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo

stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za

pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo,

pa odloči sodišče po skrbni in vestni presoji vseh okoliščin.

V predmetni zadevi je sodišče tožniku izven stroškov zastopanja

po odvetniku v okviru brezplačne pravne pomoč, priznalo le potne

stroške v višini 15.309,00 SIT, priznalo pa mu ni stroškov za

sestavo pritožbe, ker je bila tožniku odobrena brezplačna pravna

pomoč samo pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik upravičen do povračila

stroškov za pritožbo z dne 7.1.2004. Ker je bila tožniku odobrena

brezplačna pravna pomoč le za postopek pred sodiščem prve

stopnje, je pooblaščenec po pooblastilu tožnika vložil pritožbo

zoper sodbo. S pritožbo je uspel, zato je upravičen do povrnitve

pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče mu je priznalo stroške

za sestavo pritožbe v višini 375 točk, kar ob upoštevanju

vrednosti odvetniške točke in 20 % DDV znaša 49.500,00 SIT.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo

in odločitev o stroški spremenilo tako, da je upravičen do

povračila skupnih stroškov v višini 64.809,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna

tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 26.400,00

SIT (stroški za sestavo pritožbe 200 odvetniških točk in 20 %

DDV) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2005 do plačila.