Appeal dismissed; employer must offer retraining or new role before terminating fixed-term contract for business reasons.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Čeprav je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja, zgolj zato

ni bil podan razlog za podajo redne odpovedi PZ iz poslovnega

razloga. Ker je imel tožnik sklenjeno PZ za nedoločen čas, bi

morala tožena stranka po razrešitvi ravnati po 3. odstavku 88.

člena ZDR in preveriti, ali je mogoče tožnika zaposliti pod

spremenjenimi pogoji, na drugih delih oz. ga prekvalificirati ali

dokvalificirati za drugo delo. Ker so pri toženi stranki v času

razrešitve tožnika obstajala prosta delovna mesta, za katera se

je zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot na prejšnjem

delovnem mestu, je podana redna odpoved PZ iz poslovnega razloga

nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in

razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7.3.2003,

ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni

prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

7.3.2003, temveč mu še traja z vsemi pravicami iz delovnega

razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno 14.4.2002;

toženi stranki je naložilo, da tožniku vpiše za čas prenehanja

delovnega razmerja delovno dobo v delovno knjižico, ga prijavi

ZPIZ RS in mu izplača mesečne plače od 1.4.2003 dalje v višini

345.956,90 SIT neto mesečno z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

vsakega posameznega mesečnega zneska neto plače, ter da je dolžna

plačati vse davke in prispevke, višji zahtevek iz naslova plače

je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mu ponudi sklenitev

nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, za katero se

zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za

opravljanje dela na podlagi dne 14.6.2002 sklenjene pogodbe.

Odločilo je, da mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne

stroške v višini 165.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi

od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni

pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih

razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS

št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Pritožba uveljavlja absolutno bistveno

kršitev določb postopka, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi

katere je ni mogoče preizkusiti, izrek sodbe je nerazumljiv in

nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe.

Sodišče je v 2. točki izreka odločilo, da tožniku na podlagi

redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni

prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega

razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 14.4.2002, v 4.

točki izreka pa je odločilo, da mu mora tožena stranka ponuditi

sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Druga in četrta točka izreka

si nasprotujeta. Navaja, da pogodba z dne 14.4.2002 ni bila

nikoli sklenjena, zato ji na njeni podlagi tudi ni moglo

prenehati delovno razmerje.

Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik razrešen z delovnega

mesta direktorja, zato mu po razrešitvi ne gre plača iz 4. člena

pogodbe o zaposlitvi. Lahko bi mu prisodilo le plačo v višini,

določeni za delovno mesto, ki bi ustrezalo vrsti in stopnji

strokovne izobrazbe.

Sodišče je na podlagi akta o sistemizaciji, ki je veljal do

sprejetja novega dne 7.5.2003 ugotovilo, da so bila v času

razrešitve tožnika na voljo tri delovna mesta, za katera naj bi

izpolnjeval pogoje. Ponudba nove pogodbe pomeni tudi drugačno

neto plačo. Znesek, ki ga je sodišče prisodilo ne predstavlja

plačila za delo, do katerega bi bil tožnik upravičen na podlagi

nove pogodbe o zaposlitvi. Po sprejetju novega akta o

sistemizaciji pri toženi stranki ni bilo več na voljo nobenega

prostega delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudila tožniku. S tem

dejstvom se je sodišče seznanilo, zato bi ob situaciji, ki bi

upravičevala ponovno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko

uporabilo diskrecijsko pravico po 118. členu Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/02). Posledično je pritožba

utemeljena tudi v stroškovnem delu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po

uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega

prava.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče

prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izpodbijana sodba ima razloge, napako v izreku sodbe (datum

sklenjene pogodbe o zaposlitvi) pa je že samo popravilo s

popravnim sklepom z dne 14.1.2004.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval

razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov z dne 7.3.2003, ker je menil, da je odpoved pogodbe o

zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker tožena stranka ni ravnala v

skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR/2002, saj mu je bila dolžna

ponuditi zaposlitev pod spremenjenimi pogoji.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo,

da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 14.6.2002

za delovno mesto direktorja tožene stranke za mandatno dobo 4 let

od 1.4.2000 do 31.3.2004 ter da ga je svet tožene stranke dne

17.1.2003 razrešil, soglasje o razrešitvi je dne 23.1.2003 podal

tudi ustanovitelj tako, da je bil razrešen dne 30.1.2003. Sodišče

prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka odpovedala

tožniku pogodbo o zaposlitvi nezakonito, ker ni ravnala v skladu

z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR/2002 in mu omogočila

zaposlitev pod spremenjenimi pogoji. Ugotovilo je, da je v času

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka imela prosta delovna

mesta, za katera se zahteva VI. ali VII. stopnja strokovne

izobrazbe različnih smeri, katera bi lahko ponudila tožniku.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje.

Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR/2002 je poslovni razlog za

redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če je prenehala potreba

po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi

zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali

podobnih razlogov na strani delodajalca. Razlog za odpoved je na

podlagi 82. člena ZDR/2002 dolžan dokazati delodajalec.

Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas,

mandat direktorja pa mu traja od 1.4.2000 do 31.3.2004. Pred

potekom mandata je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja. Z

razrešitvijo je nastala situacija, da je prenehala potreba po

opravljanju določenega dela (delo direktorja) pod pogoji iz

pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o

zaposlitvi za nedoločen čas, zato mu lahko preneha delovno

razmerje le v skladu z zakonskimi razlogi za prenehanje delovnega

razmerja. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga mora delodajalec preveriti ali je možno

zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih

oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja

oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja

mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka

pravilno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi

nezakonita. Bistveno za pravilnost izpodbijane odločitve je

dejstvo, da tožena stranka tožniku ni ponudila sklenitev nove

pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo. Zgolj razrešitev še ne

pomeni razloga za prenehanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov. Ob času razrešitve tožnika so obstajala pri

toženi stranki prosta delovna mesta, ustrezna njegovi izobrazbi

oziroma delovnim izkušnjam. Dejstvo, da je kasneje (7.5.2003)

pričel veljati nov akt o notranji organizaciji in sistemizaciji

delovnih mest, na podlagi katerega pri toženi stranki ni bilo več

na voljo nobenega prostega delovnega mesta, v konkretni zadevi ni

relevantno. Bistveno je, da so prosta delovna mesta obstajala ob

odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato so neutemeljene pritožbene

navedbe, da bi bilo smotrno, da bi sodišče uporabilo diskrecijsko

pravico iz 118. člena ZDR/2002 in ugotovilo, da nadaljevanje

delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ker se je situacija

zaradi sprejema novega akta o sistemizaciji spremenila.

Neutemeljene so pritožbene navedbe glede odločitve o prisojeni

višini plače. Zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi

je tožnik upravičen do plače, določene v pogodbi z dne 14.6.2002,

kljub temu da tožniku ni več direktor tožene stranke. Do plače v

višini, določeni v pogodbi je upravičen vse dotlej, dokler mu

tožena stranka ne ponudi ustrezne pogodbe o zaposlitvi oziroma

izvede postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonito.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na

podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in

potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče

odločilo, da pritožbene stroške krije sama.