Appeal dismissed: Employee barred from claiming indefinite term conversion due to untimely termination suit.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa

(odločitev o stroških postopka) sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Če je izredna odpoved PZ, sklenjene za določen čas, podana

zakonito (ker je delavec zamudil rok za vložitev tožbe za

ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ po 3. odstavku 204.

člena ZDR), delavec ne more uspešno uveljavljati

transformacije delovnega razmerja, sklenjenega za določen

čas v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, ker PZ

ni bila sklenjena skladno z 52. členom ZDR, saj mu je PZ

prenehala na drugi pravni podlagi (izredna odpoved PZ).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

tožena stranka dolžna tožniku izplačati sorazmerni del plače za

maj 2003 v neto znesku 66.774,00 SIT, sorazmerni del regresa za

letni dopust za leto 2003 v neto znesku 28.581,00 SIT, stroške

prevoza na delo v višini 23.800,00 SIT in regres za prehrano v

višini 50.954,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov

in datumov zapadlosti, razvidnih iz točke I/1 izreka; odločilo

je, da je tožena stranka dolžna za tožnika plačati prispevke za

obvezno zdravstveno zavarovanje za obdobje od 5.2.2003 do

23.5.2003, v 8-ih dneh pod izvršbo (točka I/2 izreka). Zavrnilo

je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bilo delovno razmerje

tožnika pri toženi stranki že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi

dne 7.2.2003, sklenjeno za nedoločen čas ter pogodbeno določilo o

prenehanju delovnega razmerja dne 10.2.2004, nima pravnega

učinka, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo

23.5.2003 in mu še traja, zato mora tožena stranka tožnika takoj

pozvati nazaj na delo ter mu čas od 23.5.2003 dalje do vrnitve

nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico ter mu

vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od 10.2.2003 dalje,

ga vrniti na delo in mu obračunati bruto nadomestilo plače za čas

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 23.5.2003 do

vrnitve na delo, zanj plačati predpisane prispevke in davke

upravičencem po predpisih o zaposlovanju zdravstvenem in

invalidskem zavarovanju. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo

neto plače za mesec marec 2003 v višini 90.000,00 SIT, razliko

med dosojenim neto zneskom regresa za letni dopust za leto 2003

in vtoževanim bruto zneskom ter zakonite zamudne obresti od 15.

mesecu do 18. v mesecu za znesek iz preteklega meseca ter

zakonite zamudne obresti za regres za letni dopust od 15.6.2003

do 1.7.2003. Odločilo je, da se tožba v delu, ki se nanaša na

razveljavitev odločbe delodajalca z dne 23.5.2003 o prenehanju

delovnega razmerja tožnika zavrže ter da je tožena stranka dolžna

tožniku povrniti stroške postopka v višini 15.872,50 SIT, skupaj

z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila

v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje v delu točke a) zavrnilnega poglavja pod 3.

točko izreka sodbe iz pritožbenega razloga zmotne uporabe

materialnega prava in z dodatno pritožbo iz pritožbenega razloga

zmotne ugotovitve dejanskega stanja zaradi neprisojenega zneska

neto plače za april 2003. Predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu

spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in ugotovi, da je bilo

delovno razmerje tožnika pri toženi stranki že ob sklenitvi

pogodbe o zaposlitvi dne 7.2.2003 sklenjeno za nedoločen čas ter

da pogodbeno določilo o prenehanju delovnega razmerja dne

10.2.2004 nima pravnega učinka ter da mu prisodi plačo za april

2003 v neto višini 90.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od 18.5.2003 do plačila, zaveže toženo stranko na

plačilo davkov in prispevkov, prizna naj mu tudi primerni

sorazmerni del pravdnih stroškov s pripadki. Navaja, da je

sodišče napačno uporabilo 52. člen Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002). Po zakonu se sklepa delovno

razmerje za nedoločen čas, le izjemoma za določen čas.

Izpolnjevanje zakonskih pogojev mora biti posebej izkazano.

Sklicevanje na dopustnost delovnega razmerja po 10. alinei 52.

člena ZDR/2002 (projektno organizirano delo) je nedopustno, ker

je zgolj navidezno. Samo sklicevanje na "projektno organizirano

delo" iz 1. točke pogodbe ne zadostuje, ker je možna zloraba.

Posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen

čas, določa ZDR/2002 v 54. členu tako, da se v tem primeru šteje,

da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Glede plačila plače navaja, da mu je sodišče priznalo sorazmerni

del plače za maj, za april mu plače ni priznalo. Pripominja, da

iz blagajniških prejemkov ni vedel, za kateri mesec mu je bilo

kaj nakazano, razen iz plačila dne 10.5.2003. Sodišče pa je

nesporno ugotovilo, da je od štirih mesecev dela prejel izplačilo

le za dva meseca, od tega pa mu je priznalo le sorazmerni del za

mesec maj. Delavcu ni potrebno decidirano navesti tožbenega

zahtevka, s svojo odločitvijo pa sodišče ni preseglo zgornje meje

zahtevka. Zahtevano pa je bilo plačilo za en izpadli mesec, poleg

sorazmernega plačila za del zadnjega meseca. Priglaša pritožbene

stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper del sodbe v točki 1 in 2 in v

odločitvi o stroških postopka iz pritožbenega razloga bistvene

kršitve pravil postopka. Navaja, da je pravočasno oddala vlogo za

preložitev razpisane obravnave zaradi akutne bolezni, kar je

razvidno iz priloženega zdravniškega potrdila. Predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo in sklep zavrže.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v

mejah razlogov, navedenih v pritožbah ter na podlagi 2. odstavka

350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 -

2/2004) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na

katere mora paziti po uradni dolžnosti, in glede pravilne uporabe

materialnega prava.

Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne

7.2.2003 za določen čas od 10.3.2003 do 10.2.2004 zaradi

projektno organiziranih del na objektih. Dne 23.5.2003 mu je

tožena stranka na podlagi 5. alinee 1. odstavka 111. člena

ZDR/2002 prekinila pogodbo (izredno odpovedala pogodbo o

zaposlitvi), ker je neupravičeno izostal z dela od 19.5.2003 do

23.5.2003. Tožnik je odpoved prejel 24.5.2003, tožbo na

ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je

vložil 11.7.2003. Sodišče prve stopnje je zato tožbo v delu, ki

se nanaša na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrglo

kot prepozno. Po določbi 3. odstavka 204. člena ZDR/2002 lahko

delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o

zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v

roku 30-ih dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel

za kršitev pravice pred pristojnim sodiščem. Tožba, vložena

11.7.2003, je vložena po poteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka

204. člena ZDR/2002, zato je odločitev sodišča prve stopnje

pravilna.

Tožnik je v tožbi uveljavljal tudi transformacijo delovnega

razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je zahtevek na transformacijo delovnega

razmerja pravilno zavrnilo. Tožniku je delovno razmerje pri

toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi in ne zaradi poteka časa, za katerega je bilo

sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato ni pravno relevantno ali je

bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito ali

ne.

Sodišče prve stopnje je zahtevek na plačilo plače za mesec marec

2003 v višini 90.000,00 SIT zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da

je dne 10.5.2003 tožnik prejel 111.199,00 SIT akontacije za mesec

marec 2003. Razlogovanje pritožbe, da delavcu ni potrebno

decidirano navesti tožbenega zahtevka je napačno. Po določbi 1.

odstavka 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS,

Ur. l. RS št. 19/94) se v postopku pred delovnimi in socialnimi

sodišči uporabljajo določbe ZPP, v kolikor ni s tem zakonom

drugače določeno. Za denarne zahtevke iz delovnega razmerja ZDSS

nima posebnih določb, zato je potrebno uporabiti določbe ZPP. Po

določbi 1. odstavka 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah

postavljenih zahtevkov. Stranke pa morajo navesti vsa dejstva, na

katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta

dejstva dokazujejo, kot to določa 1. odstavek 7. člena ZPP.

Tožnik je vtoževal plačo za mesec marec 2003. Sodišče prve

stopnje je postopalo pravilno, ko je zahtevek zavrnilo, saj iz

predloženega dokaza s strani tožnika izhaja, da je plačo za mesec

marec 2003 prejel.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je

pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnik s pritožbama ni uspel, zato je pritožbeno sodišče

odločilo, da pritožbene stroške krije sam.

Sodišče prve stopnje je opravilo poravnalni narok in prvi narok

za glavno obravnavo dne 12.3.2004 v odsotnosti pravilno vabljene

tožene stranke. Iz listin v spisu izhaja, da je tožena stranka po

prejemu vabila dne 26.2.2004 prosila za preložitev naroka ter

predložila zdravniško potrdilo z dne 13.1.2004. Sodišče prve

stopnje jo je pozvalo, da v roku petih dni predloži zdravniško

potrdilo z novejšim datumom. Tožena stranka je dostavila potrdilo

šele po koncu naroka za glavno obravnavo, zato je bilo postopanje

sodišča prve stopnje pravilno, ko je opravilo narok v njeni

odsotnosti. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja,

da toženi stranki ni bilo omogočeno sodelovanje na obravnavi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlog

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339.

člena ZPP ni podan, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi

po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo

zavrnilo kot neutemeljeno.