Appeal allowed: employer's business dismissal invalid without simultaneous offer of reduced hours contract.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne

zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Če delodajalec delavca najprej obvesti o nameravani odpovedi

odpovedi PZ s ponudbo nove pogodbe za krajši delovni čas, a mu

nove PZ ne predloži, ampak mu poda redno odpoved PZ iz poslovnega

razloga, odpoved ni zakonita. Kadar delodajalec odpove PZ in mu

ponudi sklenitev nove PZ v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR,

mu mora novo PZ v skladu z 1. odstavkom 90. člena ponuditi

istočasno s podano odpovedjo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom razsodilo, da se

zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi, da odločba o redni odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 21.5.2003 št.

111-2/2002 ni v skladu z zakonom in da se ugotovi, da pogodba o

zaposlitvi št. 11-2/2000 ni prenehala, ampak še traja z vsemi

pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, zaradi česar je

tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas

od prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje do nastopa na delo

izplačati nadomestila plač, z zamudnimi obrestmi od dneva

dospelosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, vse v 8

dneh pod izvršbo. Sodišče je tudi sklenilo, da se umik tožbe

tožeče stranke v delu, v katerem zahteva izplačilo regresa z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 dalje, vzame na znanje

in da se postopek ustavi ter, da tožena stranka sama trpi stroške

postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse

pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku

ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne

zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da

sodišče utemeljuje svojo odločitev, da je redna odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu z zakonom, ker je

toženka tožnico o nameravani odpovedi pogodbe pisno opozorila in

ji ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s skrajšanim

delovnim časom, česar pa tožnica ni sprejela. Po mnenju sodišča

pri toženi stranki tudi ni bilo potrebe, da se izdela program

razreševanja presežnih delavcev, ker je prenehala potreba po delu

le enega delavca. Ne glede na te ugotovitve je tožnica mnenja, da

izpodbijana sodba ni zakonita. Predvsem ne držijo navedbe

sodišča, da je tožena stranka tožnici ponudila v podpis novo

pogodbo o zaposlitvi s skrajšanim delovnim časom in da bi tožnica

podpis take pogodbe zavrnila. Tožena stranka je tožnico sicer

obvestila, da je zaradi zmanjšanega obsega dela prenehala potreba

po njenem delu in da je zato podana pravna podlaga za odpoved

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in da tožnici ponuja

sklenitev nove pogodbe o zapslitvi za krajši delovni čas. Vendar

je temu obvestilu sledilo novo obvestilo z dne 19.5.2003, v

katerem je tožena stranka navajala, da je zaradi zmanjšanega

obsega dela prenehala potreba po njenem delu in da bo zato

tožnici v kratkem izdana odločba o redni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov, slednja pa je bila tožnici

dejansko vročena dne 23.5.2003. Glede na navedeno tožnica sploh

ni imela možnosti, da bi podpisala pogodbo o zaposlitvi s

skrajšanim delovnim časom, saj je toženka to svojo namero

preklicala s tem, da je tožnici vročila odpoved pogodbe o

zaposlitvi.

Pritožnica tudi navaja, da se sicer strinja z navedbo sodišča

prve stopnje, da toženi stranki ni bilo treba izdelati programa

razreševanja presežnih delavcev, ker ne gre za odpoved večjemu

številu delavcev, vendar pa je vseeno mnenja, da bi morala tožena

stranka pri določitvi delavca, ki se mu odpove pogodba o

zaposlitvi, upoštevati kriterije in postopek, opredeljen v 27.

členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega

varstva Slovenije, saj ti kriteriji niso predmet programa

razreševanja presežnih delavcev. Neuporabo kriterijev bi zaradi

tega tožnica razumela le v primeru, ko bi zaradi prenehanja

potreb po opravljanju določenega dela bila redno odpovedana

pogodba o zaposlitvi vsem petim oskrbovankam na domu, ne more pa

neuporabe kriterijev razumeti v primeru, ko je samo eni izmed

njih odpovedana pogodba o zaposlitvi. Končno navaja, da se ne

strinja z navedbo sodišča, da je tožena stranka pri odločitvi o

tem, kateri od petih delavk bo odpovedana pogodba o zaposlitvi,

upoštevala delovno uspešnost vseh petih oskrbovank, saj je že v

odgovoru na tožbo sama navedla, da ji pri izdaji odločbe o redni

odpovedi, ni treba upoštevati 27. člena kolektivne pogodbe.

Končno poudarja, da sodišče tožnice ni zaslišalo kot stranke in

tudi ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah

pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi sodišče

druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004)

ugotovilo, da so pritožbeni razlogi podani.

Pritožbeno sodišče na podlagi pritožbenih navedb ocenjuje, da je

sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je tožena stranka

postopek v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici

izvedla v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR -

Ur.l. RS št. 42/2002). Pritožbeno sodišče se sicer strinja z

ugotovitvami sodišča prve stopnje, da v primeru odpovedi pogodbe

o zaposlitvi tožnici ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev

iz poslovnih razlogov, kar pomeni, da v tem primeru toženi

stranki ni bilo potrebno izdelati programa razreševanja presežnih

delavcev (96. člen ZDR) niti upoštevati kriterije za določitev

presežnih delavcev (100. člen ZDR).

Ne glede na navedeno je potrebno poudariti, da je sodišče

dejansko stanje glede odločilnih dejstev zmotno in nepopolno

ugotovilo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožena

stranka tožnico o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga

pravilno pisno opozorila v skladu z določbo 3. odst. 83. člena

ZDR. Vendar ne glede na ugotovljeno dejstvo je potrebno

opozoriti, da iz obvestila tožene stranke tožnici z dne 25.5.2003

tudi izhaja, da je bila tožnici ponujena sklenitev nove pogodbe o

zaposlitvi za krajši delovni čas in opozorilo, da v primeru, če

bo tožnica odklonila ponudbo za sklenitev nove pogodbe, tudi ne

bo imela pravice v primeru brezposelnosti do denarnega

nadomestila. Ravno v zvezi s tem obvestilom je sodišče prve

stopnje zmotno zaključilo, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe

navedlo, da tožnica sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni

sprejela, saj to dejstvo iz nobenega listinskega dokaza v spisu

ne izhaja, tožnica pa o teh okoliščinah ni bila zaslišana. Ravno

navedene okoliščine so bistvenega in odločilnega pomena za

presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov, saj 3. odst. 88. člena ZDR izrecno določa, da

mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je

možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih

delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga

opravlja oz. prekvalificirati ga za drugo delo. Če ta možnost

obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove

pogodbe, kar v skladu s 1. odst. 90. člena ZDR stori istočasno z

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Vendar, kot izhaja iz listinskih dokazov, je tožena stranka

tožnico sicer najprej obvestila, da je zaradi zmanjšanja obsega

dela prenehala potreba po njenem delu in da ji bo obenem ponujena

sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas. Temu

obvestilu pa ni sledila odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo

nove zaposlitve, temveč novo obvestilo, s katerim je tožena

stranka tožnico ponovno obvestila, da bo zaradi zmanjšanega

obsega dela prenehala potreba po njenem delu in da ji bo zato v

kratkem izdana odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov, kar se je tudi zgodilo z izdajo odločbe z dne

21.5.2003 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne da bi bila

tožnici istočasno ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Ker o teh okoliščin, ki so bistvenega in odločilnega pomena za

presojo zakonitosti obravnavane odpovedi pogodbe o zaposlitvi

tožnici, sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnice, kljub temu,

da je tožeča stranka predlagala izvedbo tega dokaza, je potrebno

ugotoviti, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede

odločilnih dejstev zmotno in nepopolno ugotovilo in v posledici

tega napačno uporabilo materialno pravo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče

stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo

zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem

postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti dejansko

stanje v nakazani smeri in predvsem ugotoviti, ali je tožena

stranka dejansko imela možnost tožnico zaposliti na drugem

delovnem mestu, kot je to navedla v svojem dopisu tožnici z dne

25.5.2003. Šele po razjasnitvi dejanskega stanja v nakazani smeri

bo sodišče prve stopnje lahko ponovno presojalo o utemeljenosti

oz. neutemeljenosti tožbenega zahtevka.