Appeal dismissed; employee must exhaust administrative remedies before suing for contract transformation.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če delavec uveljavlja transformacijo delovnega razmerja takoj po

podpisu PZ za določen čas in ne šele ob prenehanju delovnega

razmerja (zaradi preteka časa, za katerega je bila PZ sklenjena),

mora uveljavljati pravice po določbi 1. in 2. odstavka 204. člena

ZDR in najprej zahtevati varstvo pravic pri delodajalcu in šele

nato sodno varstvo pred sodiščem. Če delavec v času trajanja PZ

za določen čas postopa po 3. odstavku 204. člena ZDR in spor

glede nezakonitosti sklenjene PZ za določen čas po 109. členu

ZOFVI-UPB 3 sproži neposredno pred sodiščem, niso podane procesne

predpostavke za vložitev tožbe, zato se tožba zavrže.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo

tožeče stranke, s katero ta zahteva, da se ugotovi, da je delovno

razmerje sklenjeno za določen čas in za delo s krajšim delovnim

časom po pogodbi o zaposlitvi št. 12/03 z dne 8.9.2003, sklenjeno

med tožnico in toženo stranko za nedoločen čas in za polni

delovni čas od 8.9.2003 dalje in da je tožena stranka dolžna

skleniti s tožnico pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za

polni delovni čas, v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe, ter da je

tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do

plačila. Sodišče je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna

povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 89.891,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse

pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču

prve stopnje v nov postopek. Navaja, da iz razlogovanja odločitve

v izpodbijanem sklepu izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek

zavrnilo iz razloga, ker je tožnica zamudila prekluzivni rok,

določen v 204. členu ZDR. Vendar v zvezi s tem pritožnica

poudarja, da je tožeča stranka proti toženi stranki tožbo za

transformacijo delovnega razmerja vložila 15.9.2003, s

pripravljalno vlogo z dne 29.10.2003 pa je tožbeni zahtevek le

"spremenila". S pripravljalno vlogo je tako tožnica v bistvu samo

dopolnila in konkretizirala tožbeni zahtevek, kar pomeni, da s

tako dopolnitvijo ni prišlo do sprememb zahtevka v smislu 184.

člena ZPP. Sodišče je na naroku sprejelo sklep, s katerim je

sicer dopustilo spremembo tožbenega zahtevka, vendar po mnenju

pritožbe tudi v primeru, če bi dejansko prišlo do spremembe

tožbenega zahtevka, to ne bi smelo vplivati na prekluzivni rok

določen v 204. členu ZDR, saj ima vložitev tožbe določene

procesne in materialne učinke in eden od teh materialnopravnih

učinkov je tudi ta, da so z vložitvijo tožbe varovani prekluzivni

roki. Kasnejše objektivne spremembe tožbe zato nimajo več vpliva

na potek prekluzivnih in zastaralnih rokov, zaradi česar je

mnenja, da je pravna presoja odločitve sodišča napačna. Sicer pa

opozarja, da je sodišče v obrazložitvi sklepa navedlo, da iz

zahtevka tožnice izhaja, da je tožnica delala po poteku časa, za

katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Že dejstvo, da je

tožnica ostala na delu po času, ko bi ji moralo delovno razmerje

prenehati, pa samo po sebi zadostuje za transformacijo delovnega

razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Ker

je tožnica s tožbo zahtevala transformacijo delovnega razmerja,

je tudi mnenja, da sodišče ne bi v ničemer prekoračilo tožbenega

zahtevka, če bi temu zahtevku ugodilo.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe

in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne

kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah

pritožbenih razlogov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede

na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uorabilo materialno pravo.

Ne glede na to pa je potrebno ugotoviti, da je odločitev sodišča

prve stopnje materialnopravno pravilna, vendar ne iz razlogov, ki

jih navaja sodišče, temveč iz drugih razlogov.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je

tožnica s tožbo z dne 15.9.2003 uveljavljala ugotovitev, da se ji

je delovno razmerje pri toženi stranki dne 31.8.2003 spremenilo v

delovno razmerje za nedoločen čas in da ji je od takrat dalje

dolžna tožena stranka vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen

čas. Zahtevek je tožnica utemeljevala s tem, da tožena stranka že

od 1.9.1998 dalje sklepa s tožnico pogodbe o zaposlitvi za

določen čas, zadnja taka pogodba pa je bila sklenjena za obdobje

od 1.9.2002 do 31.8.2003. Ker naj bi tožnica tudi po tem datumu

nadaljevala z delom do 8.9.2003, ko ji je tožena stanka ponovno

dala pogodbo za določen čas s skrajšanim delovnim časom do

31.8.2004, je mnenja, da je njen zahtevek za transformacijo

delovnega razmerja utemeljen. Vendar je sodišče prve stopnje tudi

ugotovilo, da tožnica s tožbo z dne 15.9.2003 ni zahtevala

ugotovitve nezakonitosti tistega dela navedenih pogodb o

zaposlitvi, ki določata trajanje delovnega razmerja (zahtevala je

le ugotovitev, da se ji delovno razmerje z dnem 31.8.2003

spremeni v delovno razmerje za nedoločen čas, z navedbo, da je

nadaljevala z delom do 8.9.2003, ko je podpisala novo pogodbo o

zaposlitvi) in da je to storila šele s pripravljalno vlogo z dne

29.10.2003, ko je izpodbijala veljavnost nove pogodbe o

zaposlitvi, ki jo je podpisala dne 8.9.2003 (iz navedene pogodbe

izhaja, da je bila podpisana na podlagi 3. odst. 3. člena novele

Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja

(ZOFVI-1, Ur.l. RS št. 79/2003), ki ima še dodaten razlog za

sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v šolah, saj je

poleg primerov, določenih v 52. členu ZDR dopuščena sklenitev

take pogodbe tudi za primere, če gre za predvideno zmanjšanje

obsega vpisa učencev oz. dijakov v šolo ali zavod ali za

spremembo javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja oz.

predmetnikov). Ob dejanski ugotovitvi, da je tožnica spremenjen

zahtevek postavila s pripravljalno vlogo z dne 29.10.2003, je

sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila s tem podana

sprememba tožbe, ki pa jo je zavrglo, saj je bila spremenjena

tožba vložena po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka,

določenega v 3. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR

- Ur.l. RS št. 42/2002).

Zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Za

pravilno pravno presojo odločitve je namreč bistvenega in

odločilnega pomena ugotovljeno dejstvo, da je tožnica s tožbo z

dne 15.9.2003 uveljavljala transformacijo delovnega razmerja za

določen v nedoločen čas ob izteku pogodbe o zaposlitvi z dne

1.9.2002, ki se je iztekla dne 31.8.2003, z navedbo, da je

nadaljevala z delom tudi po poteku časa, za katerega je sklenila

pogodbo o zaposlitvi in sicer do 8.9.2003, ko je podpisala novo

pogodbo o zaposlitvi. S pripravljalno vlogo z dne 29.10.2003, pa

je tožbo v delu, ki se glasi na ugotovitev transformacije

delovnega razmerja za določen v nedoločen čas od 31.8.2003 dalje,

spremenila in uveljavljala le transformacijo od 8.9.2003 dalje,

ko je podpisala zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za

katero je trdila, da je sklenjena v nasprotju z zakonom. Ob

dejstvu, da je tožeča stranka tožbo glede zahtevka po priznanju

delovnega razmerja za nedoločen čas za obdobje od 1.9. do

7.9.2003 na glavni obravnavi dne 28.1.2004 umaknila (sodišče prve

stopnje bi moralo o umiku tega dela zahtevka sicer izdati sklep v

smislu 3. odst. 188. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP,

Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, česar pa ni storilo), pa je

potrebno ugotoviti, da pripravljalna vloga z dne 29.10.2003

pomeni vložitev nove tožbe, saj je tožnica s tem, ko je umaknila

zahtevek za priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas za čas

od 1.9. do 7.9.2003 v bistvu umaknila prvotno tožbo za

transformacijo delovnega razmerja z dne 15.9.2003 (z umikom tožbe

glede navedenega zahtevka je tožnica posredno priznala, da ni

ostala na delu po 31.8.2003, kot je to zatrjevala v prvotni

tožbi), saj je z novim tožbenim zahtevkom uveljavljala spremembo

pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas od 8.9.2003

dalje le zaradi ugotovitve nezakonitosti zadnje pogodbe o

zaposlitvi za določen čas, ki jo je podpisala dne 8.9.2003 in

glede katere se čas, za katero je bila ta pogodba sklenjena, ob

vložitvi pripravljalne vloge z dne 29.10.2003 še ni iztekel.

V primeru, če delavec uveljavlja transformacijo delovnega

razmerja takoj po podpisu pogodbe o zaposlitvi za določen čas in

ne šele ob prenehanju delovnega razmerja na podlagi te pogodbe,

pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ob ekstenzivni razlagi 3.

odst. 204. člena ZDR ni mogoče šteti, da ta odstavek vključuje

tudi primer spora za ugotovitev nezakonitosti zadnje pogodbe o

zaposlitvi. Ker ZDR ne zagotavlja neposrednega sodnega varstva v

primeru, ko delavec takoj po podpisu pogodbe o zaposlitvi za

določen čas zahteva ugotovitev nezakonitosti te pogodbe in iz

tega razloga tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja za

nedoločen čas, je potrebno poudariti, da mora delavec v tem

primeru najprej vložiti zahtevo pri delodajalcu in postopati po

določbi 1. in 2. odst. 204. člena ZDR in šele nato s tožbo

zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker

tožnica tega ni storila in je spor o domnevni nezakonitosti

zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas (sklenjene na podlagi

noveliranega 109. člena ZOFV-UPB-3 - Ur.l. RS, št. 115/2003)

sprožila neposredno pred sodiščem s pripravljalno vlogo z dne

29.10.2003, je potrebno ugotoviti, da za vodenje predmetnega

spora procesne predpostavke niso podane. V posledici navedenega

je izpodbijani sklep o zavrženju tožbe, s katero je tožnica

zahtevala transformacijo pogodbe o zaposlitvi sklenjene dne

8.9.2003 za določen čas v nedoločen čas, materialnopravno

pravilen in zakonit.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je

pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo

tožene stranke pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče

odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega

postopka (1. odst. 165. člena ZPP).