Employment court partially allows wage difference claim based on collective agreement base pay rules.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni

tako, da se spremenjena v celoti glasi:

"Tožena stranka je dolžna za tožnika obračunati bruto razliko v

plači:

- za september 1999 v znesku 36.159,40 SIT

- za oktober 1999 v znesku 36.159,40 SIT

- za november 1999 v znesku 36.159,40 SIT

- za december 1999 v znesku 35.341,40 SIT

- za januar 2000 v znesku 13.317,20 SIT

- za februar 2000 v znesku 10.810,30 SIT

- za marec 2000 v znesku 13.921,20 SIT

- za april 2000 v znesku 13.921,20 SIT

- za maj 2000 v znesku 13.921,20 SIT

- za junij 2000 v znesku 13.921,20 SIT

- za julij 2000 v znesku 9.944,20 SIT

- za avgust 2000 v znesku 14.435,30 SIT

- za september 2000 v znesku 14.169,50 SIT

- za oktober 2000 v znesku 14.435,30 SIT

- za november 2000 v znesku 14.435,30 SIT

- za december 2000 v znesku 14.435,30 SIT

- za januar 2001 v znesku 14.509,00 SIT

- za februar 2001 v znesku 15.163,50 SIT

- za marec 2001 v znesku 15.163,50 SIT

- za april 2001 v znesku 15.163,50 SIT

- za maj 2001 v znesku 15.163,50 SIT

- za junij 2001 v znesku 15.163,50 SIT

- za julij 2001 v znesku 15.163,50 SIT

- za avgust 2001 v znesku 15.830,40 SIT

- za september 2001 v znesku 15.830,40 SIT

- za oktober 2001 v znesku 15.830,40 SIT

- za november 2001 v znesku 15.830,40 SIT

- za december 2001 v znesku 15.830,40 SIT

- za januar 2002 v znesku 10.867,00 SIT

- za februar 2002 v znesku 11.568,80 SIT

- za marec 2002 v znesku 11.568,80 SIT

- za april 2002 v znesku 11.568,80 SIT

- za maj 2002 v znesku 11.568,80 SIT

od teh bruto zneskov plačati za tožnika davke in prispevke, njemu

pa izplačati neto mesečne zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo.

Kar tožnik zahteva več (razlika v plači za čas od aprila 1999 do

avgusta 1999 in iz naslova dodatka na delovno dobo), se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v

znesku 383.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2005

do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka."

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede

razlike v plači za čas od aprila 1999 do avgusta 1999 in iz

naslova dodatka na delovno dobo) potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Revizija se ne dopusti.

[JEDRO]

Po SKPGd se lahko v panožni KP določijo za tipična delovna mesta

izhodiščne plače, ki so minimum pravic, ki jih je delodajalec

dolžan zagotoviti delavcu. KP dejavnosti dopušča možnost, da se

izhodiščne plače za tipična delovna mesta določijo tudi v

podjetniški KP. V tem primeru tako določena izhodiščna plača za

tipično delovno mesto ne sme biti nižja, kot jo za to tipično

delovno mesto določa KP dejavnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek za izplačilo razlike v plači med količnikoma 1,37 in

2,10 za čas od aprila 1999 do maja 2002 v zneskih, razvidnih iz

prve točke izreka in zahtevek za plačilo davkov in prispevkov od

zahtevanih razlik v plači. Tožniku priglašenih stroškov ni

priznalo in je odločilo, da jih mora povrniti toženi stranki v

znesku 158.437,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2005

do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne

uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke 1. odstavka 338.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99,

96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev

oprlo na 8. odstavek 49. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost

prevoza blaga v cestnem prometu (KP dejavnosti, Ur.l. RS št.

67/99), ki določa, da se v kolektivni pogodbi v družbi poleg

izhodiščnih plač po tarfnih razredih lahko določijo tudi

izhodiščne plače za tipična dela. Sodišče prve stopnje je zavzelo

stališče, da ta določba ne nalaga obveznosti delodajalcu, da

določi izhodiščne plače za tipična dela, ampak da le nakazuje

možnost za to. Tožnik poudarja, da tožena stranka podjetniške

kolektivne pogodbe nikoli ni imela, sodišče prve stopnje pa je

štelo, da je taka pogodba obstajala. Tožena stranka tudi ni imela

dogovorjenih metod za vrednotenje tipičnih delovnih mest, zato je

bilo edino, kar je lahko uporabila, KP dejavnosti, ki je

izhodiščne plače za tipična dela določila. V KP dejavnosti je

določen minimum pravic, ki morajo biti delavcem pri delodajalcu

zagotovljene, zato je tožnik, ob nesporni ugotovitvi, da je vozil

vozilo nad 6.500 kg skupne mase na mednarodnih relacijah,

upravičen do plače po količniku 2,10. Predlaga spremembo

izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku oz. razveljavitev in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da KP dejavnosti le

predvideva določitev tipičnih delovnih mest znotraj posameznega

tarifnega razreda, nikakor pa to ni obveza delodajalca. Kot

izhaja iz 49. člena KP dejavnosti, je najnižja plača, do katere

je delavec upravičen, plača, določena za posamezni tarifni

razred. Tožnikovo delovno mesto je bilo razvrščeno v IV. tarifni

razred in je torej prejemal ustrezno plačo. Če bi sodišče

odločilo drugače, bi to toženi stranki, ki ima zaposlenih preko

sto voznikov, povzročilo ne le motnje v poslovanju, ampak bi bil

vprašljiv tudi njen nadaljnji obstoj. Predlaga zavrnitev pritožbe

in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v

plači zavrnilo z obrazložitvijo, da delodajalci po Splošni

kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur.l. RS št.

40/97) in KP dejavnosti niso dolžni določati izhodiščnih plač za

tipična dela. Zavzelo je stališče, da se tožnik ne more

sklicevati na 6. člen KP dejavnosti o minimumu pravic, ki je

zagotovljen s to KP, ker minimalnih standardov iz KP dejavnosti,

ki naj bi bili zajeti v podjetniški KP, ta KP ne ureja, saj je

tožena stranka v svojih splošnih aktih lahko samostojno

ovrednotila posamezna delovna mesta drugače.

Tako stališče je napačno. Sodišče prve stopnje je napačno

uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da določba iz 2. točke

Tarifne priloge KP dejavnosti ni minimalni standard, ki ga morajo

delodajalci z dejavnostjo prevoza blaga v cestnem prometu obvezno

spoštovati. Po 7. odstavku 43. člena SKPGD je izhodiščna plača za

določen tarifni razred najnižja osnovna plača, ki jo ima delavec

pravico prejeti za delo v polnem delovnem času in vnaprej

določene delovne rezultate ter normalne delovne pogoje. Enako

določbo vsebuje 7. odstavek 49. člena KP dejavnosti. Nadalje pa

je v 8. odstavku 43. člena SKPGD določeno, da se v KP dejavnosti

poleg izhodiščnih plač po tarifnih razredih lahko določijo tudi

izhodiščne plače za tipična dela. Taka izhodiščna plača vsebuje

vse sestavine zahtevnosti tipičnih delovnih mest in temelji na

dogovorjenih metodah za njihovo vrednotenje. KP dejavnosti je

izhodiščne plače tipičnih delovnih mest tudi določila. Tako je ta

del KP dejavnosti postal minimalni standard, ki so ga delodajalci

dolžni spoštovati. V 8. odstavku 49. člena KP dejavnosti je dana

možnost delodajalcu, da tipična dela ovrednoti in zanje določi

izhodiščne plače tudi sam, vendar pa to ne pomeni, da se s

podjetniško KP (ali drugim ustreznim aktom) pravice, določene v

KP dejavnosti, lahko zožijo.

Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da delodajalci niso dolžni

določiti izhodiščnih plač za tipična delovna mesta. Vendar pa se

morajo držati minimalnih standardov, določenih v KP dejavnosti.

Ta pa je določila izhodiščne plače za tipična delovna mesta, med

drugim za delovno mesto upravljanje z vozilom nad 6.500 kg skupne

mase na mednarodnih relacijah po količniku plačilnega razreda

2,10. Tožena stranka je imela pravico določiti tipična delovna

mesta in količnike zanje po svojih standardih, vendar pa pri tem

ni mogla določiti nižjih količnikov za posamezna tipična delovna

mesta, kot so določeni v tarifni prilogi h KP dejavnosti. Določba

6. člena KP dejavnosti pomeni le, da se tarifna priloga uporablja

neposredno, če podjetniške kolektivne pogodbe ni.

Ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da je tožnik ves čas

vtoževanega obdobja upravljal z vozilom nad 6.500 kg skupne mase

na mednarodnih relacijah, za katerega tarifna priloga h KP

dejavnosti predvideva količnik plačilnega razreda 2,10, je tožnik

za čas veljavnosti te tarifne priloge (od 1.9.1999 dalje)

upravičen do razlike v plači.

Glede dodatka na delovno dobo je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da tožniku, ki se je prvič zaposlil 7.1.1999, ne

pripada vsaj do novembra 1999, ko mu ga je tožena stranka začela

izplačevati. V bistvu ni bil upravičen do dodatka na delovno dobo

vse do februarja 2000, ki je prvi mesec po napolnjenem enem letu

delovne dobe. S februarjem 2000 je pridobil pravico do dodatka na

delovno dobo v višini 0,5% na osnovno plačo. Iz izvedeniškega

mnenja izhaja, koliko bi znašala bruto plača tožnika po količniku

2,10 za posamezen mesec vtoževanega obdobja. Do vključno avgusta

1999 je tožnik prejemal plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi in

izhodiščno plačo za IV. tarifni razred po KP dejavnosti. Do

dodatka za delovno dobo še ni bil upravičen, zato je zahtevek, ki

se nanaša na to obdobje neutemeljen.

Za čas od septembra 1999 dalje pa bi znašala bruto plača po

količniku 2,10: od septembra 1999 do decembra 1999 po 117.965,40

SIT bruto, od januarja 2000 do julija 2000 po 120.796,20 SIT, od

avgusta 2000 do decembra 2000 po 125.265,00 SIT, od januarja 2001

do julija 2001 po 130.903,50 SIT, od avgusta 2001 do decembra

2001 po 136.663,80 SIT in od januarja 2002 do maja 2002 po

140.353,50 SIT (rubrika 4, tabela 2 izvedeniškega mnenja na list.

št. 46). K tem zneskom je treba prišteti dodatek na delovno dobo

za čas od vključno februarja 2000 do vključno januarja 2001 v

višini 0,5%, od februarja 2001 do januarja 2002 v višini 1% in od

februarja 2002 do maja 2002 v višini 1,5%. Pri tem je potrebno

upoštevati, da je bil tožnik 40 ur v bolniškem staležu februarja

2000 in 16 ur septembra 2000 (80%-no nadomestilo). Od tako

izračunane bruto plače je potrebno odšteti prejete bruto zneske,

prikazane v rubriki 16, tabele 1 izvedeniškega mnenja na list.

št. 45. Razliko je dolžna tožena stranka za tožnika obračunati in

od bruto razlike zanj odvesti davke in prispevke, njemu pa

izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega

15. v mesecu za pretekli mesec. Vse, kar tožnik zahteva več (iz

naslova napačno obračunanega dodatka na delovno dobo), je

neutemeljeno.

Ker je sodišče prve stopnje le materialno pravo napačno

uporabilo, dejansko stanje pa je popolno in pravilno ugotovilo,

je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi

tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako,

da se v celoti glasi, kot izhaja iz izreka te sodbe (zaradi večje

jasnosti je izrek na novo oblikovalo v celoti). V ostalem (glede

razlike plače za čas od aprila do avgusta 1999 in dodatka na

delovno dobo) pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo v

nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je v pretežnem delu z zahtevkom uspel (z zavrnjenim delom

posebni stroški niso nastali). Zato je upravičen tudi do

povrnitve stroškov postopka, ki znašajo 300 točk za tožbo, 300

točk za pripravljalno vlogo z dne 8.6.2004, 300 točk za pristop

na prvi narok, po 150 točk za pristop na ostale tri naroke,

trikrat po 100 točk za odsotnost iz pisarne, skupaj 1.650 točk

oz. 181.500,00 SIT, povečano za 20% DDV pa 217.800,00 SIT.

Stroški kilometrine znašajo štirikrat po 9.800,00 SIT (39.200,00

SIT), stroški izvedenca pa 100.000,00 SIT. Taksa za tožbo in

sodbo znaša po 700 taksnih točk oz. po 13.300,00 SIT. Priznani

stroški tožnika znašajo 383.600,00 SIT. Na podlagi 154. člena ZPP

mu jih je tožena stranka dolžna povrniti, medtem ko svoje

priglašene stroške krije sama. Stroškov konference s stranko

sodišče tožniku ni priznalo, ker so že všteti v nagrado za

sestavo tožbe, prav tako pa ni priznalo stroškov za prvo in drugo

pripravljalno vlogo, ker nista bili potrebni.

Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil. Ker je s pritožbo

uspel, tožena stranka na podlagi 165. člena ZPP in 154. člena ZPP

stroške odgovora na pritožbo krije sama.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z

32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l.

RS št. 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti

revizijo. Ker gre za zahtevek iz naslova razlike v plači, ki ne

dosega zneska 1.000.000,00 SIT, revizija po določbah ZPP ni

dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno

sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti

revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena

ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o

pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje

odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega

vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi

sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti,

vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po oceni pritožbenega

sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov,

zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.