Appeal partially allowed; employer's dismissal valid despite pending invalidity decision; appeal on severance denied.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa

sodišča prve stopnje delno razveljavi:

- v 2. odstavku I. točke izreka sodbe

- v zavrnilnem delu 3. odstavka I. točke izreka sodbe

- v 2. odstavku II. točke izreka sklepa

in se zadeva v tem obsegu vrne v ponovno odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem

izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je tožena stranka tožniku redno odpovedala PZ iz poslovnega

razloga pred dokončnostjo odločbe ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti

III. kategorije, je podana odpoved zakonita, kljub temu, da je v

odločbi ZPIZ datum nastanka invalidnosti priznan za nazaj v čas

pred podajo odpovedi. Pred dokončnostjo odločbe ZPIZ o

ugotovljeni invalidnosti delavec - invalid ne uživa posebnega

varstva pred odpovedjo po 1. odstavku 116. člena ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika

za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga z dne 25.4.2003 in ugotovitev, da mu delovno

razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja ter

zavrnilo plačilo razlike med dejansko prejetim nadomestilom plače

za čas brezposelnosti in plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če bi

delal z zakonitimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek I. točka

izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek glede ugotovitve, da je

upravičen do odpovednega roka 150 dni (drugi odstavek I. točka

izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati

odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku

389.117,80 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2003

dalje do plačila in višji tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo

(tretji odstavek I. točka izreka). S sklepom je odločilo, da se

sprememba tožbe dovoli v delu, ki se nanaša na plačilo razlike

med dejansko prejetim nadomestilom plače za čas brezposelnosti in

plačo, ki bi jo tožnik od prenehanja delovnega razmerja dalje

prejemal, če bi delal (II/1. točka izreka). Odločilo je, da

pravdni stranki sami krijeta svoje stroške postopka (II/2. točka

izreka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava

po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagal, da

izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in samo odloči o

primarnem tožbenem zahtevku tožnika, podrejeno pa predlagal

razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču

prve stopnje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da

je odločalo o predhodnem vprašanju o obstoju invalidnosti tožnika

in s tem kršilo načelo prirejenosti. Sodišče tudi ni pravilno

ravnalo, ko je prekinilo postopek do dokončne odločitve organa

ZPIZ, potem pa odločilo v nasprotju s slednjo, saj bi sicer lahko

enako razsodilo brez prekinitve postopka. V kolikor je sodišče

prekinilo postopek na podlagi 1. točke 1. odst. 206. člena ZPP,

bi morala biti odločitev sodišča vezana na pravnomočno odločitev

o obstoju invalidnosti. V konkretnem primeru gre za zlorabo

zakona in onemogoča invalidom, kot zaščiteni kategoriji delavcev,

izrabiti varovalne določbe zakona. Nesporno je, da je tožnik

postal invalid III. kategorije. Sodišče pri odmeri odpravnine ni

upoštevalo delovne dobe tožnika pri Iris, d.o.o kot enem izmed

TOZD-ov v sklopu Delamaris, n.sol.o.. Tožnik je ves čas delal za

eno stranko, tako da njegovo delovno razmerje ni bilo prekinjeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep

sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov

in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in

absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350.

člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 -

ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga

tožniku pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno

uporabilo materialno pravo, ter da v tem delu ni zagrešilo

zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno

sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno

ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo

materialno pravo v delu, ko je odločalo o odpravnini in v

odločitvi o višini odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz

poslovnega razloga dne 15.4.2003, odločba ZPIZ, s katero je bil

tožniku priznan status invalida III. kategorije od 26.11.2002

dalje pa je postala dokončna in je pravno učinkovala šele z dnem

19.11.2003. Navedeno pomeni, da tožnik v času odpovedi v aprilu

2003 še ni imel statusa invalida III. kategorije. Tako ni mogoče

upoštevati pritožbenega ugovora, da je bil tožnik zaščitena

kategorija delavcev po določilu 116. člena Zakona o delovnih

razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki določa, da delodajalec

ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi

ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz

poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega

ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s

predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Datum priznanja invalidnosti od dne 26.11.2002 dalje je sicer

padel v čas pred izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga dne 25.4.2003, vendar bi navedeno lahko

vplivalo samo v primeru, če bi bilo to dejstvo ugotovljeno do

tega datuma, ne pa kasneje, kot je bilo to konkretno ugotovljeno,

saj je odločba postala dokončna šele z dnem 19.11.2003, torej že

po izdani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Poudariti je, da se pravice na podlagi invalidnosti pridobijo z

dnem invalidnosti, vendar pa je trenutek nastanka invalidnosti

pomemben le za odločitev o pridobitvi pravic iz invalidskega

zavarovanja, ne pa tudi za priznanje pravic iz delovnega

razmerja, saj je delodajalec dolžan upoštevati šele dokončno

odločbo izdano v invalidskem postopku. Tako tožnik v času izdane

odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel priznanega statusa invalida

III. kategorije in ni bil varovan pred prenehanjem delovnega

razmerja.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim ugovorom, da je bila

odločitev sodišča o tem, da se postopek v zadevi prekine do

prejema odločitve ZPIZ o pritožbi tožene stranke zoper odločbo

ZPIZ z dne 10.4.2003, nepotrebna, hkrati pa dodaja, da ni mogoče

sprejeti pravnega naziranja tožnika, da bi moralo sodišče prve

stopnje v primeru, ko je prekinilo postopek v konkretnem

individualnem delovnem sporu do rešitve postopka v invalidskem

postopku, upoštevati odločitev invalidske komisije in je bilo

nanjo vezano. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v nadaljevanju

postopka sodišče prve stopnje zavzelo pravilno pravno stališče,

da tožnik ni bil varovana kategorija v času odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. Kot že navedeno sodišče prve stopnje ni bilo vezano

pri svoji odločitvi na pravnomočno odločitev v invalidskem

postopku glede ugotovljene invalidnosti, saj je odločba postala

dokončna že po izdani odpovedi pogodbe o zaposlitiv iz poslovnega

razloga.

Ugovor o tem, da sodišče ni pravilno upoštevalo skupne delovne

dobe pri delodajalcu v odločitvi o odpravnini in o odpovednem

roku, je utemeljen. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da

je tožnik ves čas sodnega postopka zatrjeval, da je delal

praktično ves čas svoje zaposlitve, to je cca 25 let pri istem

delodajalcu. Enako je izpovedal tožnik tudi na zaslišanju. Ob

navedenem pritožbeno sodišče dodatno ugotavlja, da iz tožnikove

delovne knjižice, kar iz petih vpisov delodajalcev izhaja, da je

delodajalec vodil za tožnika isto številko matične knjige in

sicer 24082, da so vpisi datuma nastopa zaposlitve in datuma

prenehanja zaposlitve najmanj v petih rubrikah pisani z isto

pisavo, prav tako so podobni podpisi uradne osebe, ki je

vpisovala podatke v delovno knjižico. Navedeno vzbuja najmanj

dvom o tem, da držijo tožnikove trditve, da je delal pri istem

delodajalcu približno 25 let. Zaradi navedenega bo moralo sodišče

prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je pri tožniku

šlo za delovnopravno kontinuiteto in tožniku odmeriti odpravnino

po določilih 2. odst. 109. člena ZDR. Glede na to, da 3. odst.

109. člena ZDR določa, da se za delo pri delodajalcu šteje delo

pri delodajalcu oz. njegovih pravnih prednikih, pritožbeno

sodišče pojasnjuje, da gre v primeru delovnopravne kontinuitete

za pridobljeno pravico na podlagi stare delovnopravne zakonodaje,

saj bi bil tožnik v primeru drugačnega tolmačenja prikrajšan pri

izplačilu odpravnine.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve

stopnje v delu glede odpovednega roka in glede izplačila

odpravnine v zavrnilnem delu razveljavilo ter v tem delu vrnilo

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Posledično navedenemu

je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih

tožnik v pritožbi ni priglasil.