Appeal allowed; employee's claim dismissed for filing termination dispute late after prior violation request.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court overturned the first-instance judgment and declared the employee's lawsuit inadmissible due to procedural delay. The employee had previously requested the employer correct a termination violation under Article 204(1) of the Employment Relations Act before the 30-day statutory deadline expired upon termination. The court ruled that the employee must file a direct termination dispute under Article 204(3) within this strict preclusive period, and missing it extinguishes the right entirely.
Legislator headnote
AI generatedArticle 204(1) and Article 204(3) of the Employment Relations Act; An employee must file a termination dispute within 30 days of contract termination; prior requests for violation correction do not extend this preclusive period.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter
tožba tožeče stranke zavrže.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Če delavec uveljavlja nezakonitost PZ, sklenjene za določen čas,
mora tožbo vložiti v 30-dnevnem prekluzivnem roku iz 3. odstavka
204. člena ZDR, ki začne teči z datumom prenehanja PZ. Če delavec
najprej napačno zahteva odpravo kršitev pri delodajalcu po 1.
odstavku 204. člena ZDR in šele po preteku roka iz 3. odstavka
204. člena ZDR vloži tožbo, je tožba vložena prepozno in se
zavrže.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni
zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi z dne
13.1.2003 za določen čas za delovno mesto mizarska dela sklenjena
nezakonito, ter se odločitev tožene stranke o prenehanju
delovnega razmerja tožnika z dne 13.4.2003 razveljavi. Zavrnilo
je zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti
pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom z
dnem 14.4.2003. Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek za
vrnitev nazaj na delo z dnem 15.12.2003, prijavo v socialno
zavarovanje (pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje),
z odvodom predpisanih davkov in prispevkov po najmanj osnovni
plači 125.000,00 SIT in vpisa delovne dobe v delovno knjižico od
14.4.2003 do 27.5.2003 in od 16.9.2003 do 12.10.2003 in od
15.12.2003 dalje. Zavrnilo je plačilo stroškov zahteve za odpravo
kršitev v višini 25.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
19.5.2003 do plačila in pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od razsoje sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožena
stranka sama krije svoje stroške postopka.
Tožnik je vložil zoper sodbo pravočasno pritožbo zaradi napačne
uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče
pritožbi ugodi in odloči o prvostopnih in pritožbenih pravdnih
stroških. Menil je, da je odločitev sodišča prve stopnje
nepravilna iz razloga, ker je šlo pri tožniku že za nezakonito
sklenitev delovnega razmerja za določen čas, kar pa je tožnik
zahteval z zahtevo za odpravo kršitev po prenehanju delovnega
razmerja. Kljub nasprotujočim si navedbam zaslišanega tožnika in
tožene stranke ter prič, ni bilo podlage za odločitev sodišča
prve stopnje, da je tožena stranka zakonito s tožnikom podpisala
pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Ni šlo le za dokončanje
bivše proizvodnje mizarstva J. M. s.p., saj je tožena stranka
kasneje zaposlovala več delavcev in gre pri tožniku za negativno
selekcijo delavcev, ne pa za začasne potrebe narave dela. Tožnik
je priglasil tudi pritožbene stroške postopka.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah
pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu, ki ga
določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS
št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).
Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve
stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno
dejansko stanje pa ni pravilno uporabilo določb materialnega
prava in v posledici tega zahtevek tožnika zavrnilo, namesto da
bi tožbo zavrglo zaradi neizpolnjevanja pogojev za vložitev
tožbe, kot mu to nalaga 1. odst. 274. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem individualnem delovnem
sporu ključno vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe. Med
pravdnima strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik
sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas za
dobo 3 mesece od 13.1.2003 dalje na delovnem mestu mizarska dela.
Tožniku je po poteku določenega časa iz pogodbe o zaposlitvi
prenehalo tako delovno razmerje dne 13.4.2003, kar nedvomno
pomeni, da je tožniku s prvim naslednjim dnem začel teči 30
dnevni prekluzivni rok, ki se je iztekel z dnem 14.4.2003 v
ponedeljek, saj je bil zadnji dan roka 13.4.2003 nedelja, tako da
se je po določilu 4. odst. 111. člena ZPP iztekel rok s potekom
prvega prihodnjega delavnika.
V nadaljevanju pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik vložil
tožbo na sodišču dne 19.5.2003, kot to izhaja iz dohodne
štampiljke, torej po preteku roka za njeno vložitev. Pritožbeno
sodišče poudarja, da je rok za vložitev tožbe prekluzivne narave
in mora nanj paziti sodišče ves čas po uradni dolžnosti. Zaradi
navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in
sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter tožbo zavrglo.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so v 204. členu Zakona o
delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) urejeni primeri
sodnega varstva za različne situacije. V 1. odst. 204. člena ZDR
je predvidena pravica delavca, da delodajalca opozori na kršitve
in od njega zahteva odpravo kršitve oz. pravilno izpolnjevanje
njegovih obveznosti. V 2. odst. 204. člena ZDR je urejena pravica
delavca do sodnega varstva v primeru, če delodajalec v
predpisanem roku ne odpravi kršitve. V 3. odst. 204. člena ZDR je
posebej urejena pravica delavca do sodnega varstva za primer
uveljavljanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih
načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitve
o disciplinski odgovornosti delavca.
Navedeno pomeni, da bi moral tožnik potem, ko mu je delovno
razmerje pri toženi stranki prenehalo, vložiti v roku 30 dni
tožbo pred sodiščem in ni bilo pravilno, da je uveljavljal
odpravo kršitev pri delodajalcu po določilu 1. odst. 204. člena
ZDR. Z datumom prenehanja delovnega razmerja je tako tožniku
pričel teči prekluzivni rok 30 dni, ki teče od dneva, ko je
delavec zvedel za kršitev pravice oz. od prenehanja delovnega
razmerja. Njegova zamuda tako pomeni prenehanje pravice same.
Podaljševanje roka tudi ni dovoljeno.
Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo
in tožbo zavrglo, saj mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na
prekluzivni rok določen za vložitev tožbe iz 3. odst. 204. člena
ZDR.
Pritožbeno sodišče na tožnikove vsebinske pritožbene ugovore ne
odgovarja, saj so za rešitev zadeve brezpredmetni.
Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o
pritožbenih stroških postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP.