Appeal dismissed; employer must reinstate employee before terminating for business reasons under Labor Contract Act.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka mora skladno s pravnomočno sodno odločbo glede

ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnico

najprej pozvati nazaj na delo in ji vzpostaviti DR, nato pa ji

lahko, če se za to podani razlogi, redno odpove PZ iz poslovnega

rezloga. Ob tem mora upoštevati dolčbe ZDR glede podaje redne

odpovedi PZ iz poslovnega razloga ob upoštevanju pravic, ki jih

ima delavec v tem primeru (npr. odpovedni rok po 92. členu ZDR in

pravico do odpravnine po 109. členu ZDR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom razsodilo, da je redna

odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka Komunalno

podjetje Ilirska Bistrica dala tožnici T. S. iz poslovnega

razloga, s sklepom z dne 1.1.2004 (pravilno: 1.6.2004) nezakonita

in se sklep tožene stranke razveljavi ter sklenilo, da se tožba

na ugotovitev, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni

prenehalo in da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo ter

vzpostaviti formalno delovno razmerje v 8 dneh pod izvršbo,

zavrže. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna

povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 100.445,00 SIT,

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov

bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega

prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno

zavrne. Meni, da je sodba pomanjkljiva, ker nima razlogov o

odločilnih dejstvih. Vse, s čimer sodišče utemeljuje svojo

odločitev je ugotovitev, da je tožena stranka odpovedala tožnici

pogodbo o zaposlitvi iz leta 1992, še preden je izpolnila svojo

obveznost iz pravnomočne sodbe opr.št. Pd 13/2002. Sodišče je

sicer ugotovilo, da je toženka tožnico pozvala nazaj na delo,

vendar do reintegracije ni prišlo. Predmet tega postopka pa ni

reintegracija delavke, temveč v skladu z zahtevkom ugotovitev

zakonitosti ali nezakonitosti sklepa o redni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi z dne 1.6.2004. V zvezi s tem poudarja, da je tožena

stranka naknadno s sklenjenim sporazumom o prevzemu delavke z dne

28.5.2004 nadomestila v predhodnem postopku zgolj sklenjeno

pogodbo o ureditvi medsebojnih premoženjskih razmerij po

izločitvi z dne 10.1.2002. S tem se je urejalo pravno razmerje za

nazaj, ko je bil možen prehod delavke k novemu delodajalcu na

podlagi tako sklenjenega sporazuma. Ker je tožnica delo pri novem

delodajalcu Stanovanje d.o.o. nastopila že 15.1.2002, ko je

dejansko dejavnost tožene stranke prešla na novo enoto, do

reintegracije nikakor ni moglo priti. Ravno zaradi tega je

tožnico zgolj pozvala na delo in ji istočasno iz poslovnega

razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sklep o odpovedi pogodbe

o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bil po njenem mnenju zato

edini možen način nastale situacije. Sodišče pa ob tem v

izpodbijani sodbi sploh ne razlaga, zakaj je tak sklep nezakonit.

Po njenem mnenju je namreč sklep izdan povsem v skladu z določbo

88. člena ZDR, saj je toženka poskrbela tožnici delo brez

prekinitve, odpovedni rok zato ni potreben, tožnica pa iz

navedenih razlogov nima pravice do odpravnine. Sodišče prve

stopnje vseh teh okoliščin ni upoštevalo, zato je bistveno kršilo

določbe postopka in zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah

pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni

podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo,

pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni

uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno

kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge

stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene

stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna

dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo

odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s

pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago

odločitve.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno

zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz

poslovnih razlogov nezakonita. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev

sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je bilo s sodbo

sodišča prve stopnje opr.št. Pd 13/2002 z dne 10.9.2002, ki je

postala pravnomočna 20.5.2004, razsojeno, da je tožena stranka

dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na podlagi ugotovitve, da ji

je 15.1.2002 nezakonito prenehalo delovno razmerje. Tožena

stranka je zato tožnici z dopisom z dne 28.5.2004 poslala poziv,

naj se dne 1.6.2004 javi na delo. Kljub temu pozivu pa tožena

stranka s tožnico tega dne ni vzpostavila delovnega razmerja,

temveč ji je izdala sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi

iz poslovnega razloga z dnem 1.6.2004 in ji hkrati vročila

sporazum o prevzemu delavke k družbi Stanovanje d.o.o., Ilirska

Bistrica. Iz sklepa o odpovedi pogodbe izhaja, da je bilo

tožničino delovno mesto že 15.1.2002 ukinjeno in da je bila

tožnica že s 16.1.2002 zaposlena pri družbi Stanovanje d.o.o.,

Ilirska Bistrica. Tožena stranka v obrazložitvi sklepa tudi

navaja, da je sodišče prve stopnje s pravnomočno sodbo opr.št. Pd

13/2002 razveljavilo sklepe upravnega odbora o razporeditvi

tožnice k drugi družbi in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje

15.1.2002 ni prenehalo. Tožena stranka je zato tožnico pozvala

nazaj na delo, vendar ker pri njej ni več delovnega mesta, je z

družbo Stanovanjem d.o.o. dne 28.5.2004 sklenila sporazum o

prevzemu delavke. V sklepu še navaja, da je bil omenjeni sporazum

sklenjen v skladu s prej veljavnim 15. členom Zakona o temeljnih

pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in

42/90, ki se uporablja kot predpis RS) in da je na ta način

pravno urejen tožničin prehod k novemu delodajalcu z dnem

1.6.2004.

Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožena

stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz leta 1992 še

predno je izpolnila svoje obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe

opr.št. Pd 13/2002. Tožnico je res pozvala nazaj na delo, vendar

do vzpostavitve delovnega razmerja in do reintegracije ni prišlo.

Tožena stranka pa ne more urejati tožničinega delovnopravnega

statusa tako, da naknadno sklene sporazum v smislu 15. člena

ZTPDR, v času, ko ta zakonski predpis ne velja več, novi Zakon o

delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) pa instituta

prevzema delavcev ne pozna, saj v 73. členu opredeljuje le

delovnopravni status delavcev v primeru spremembe delodajalca.

Upoštevaje navedeno je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka

tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi ji

pred tem vzpostavila delovno razmerje, kot je bila dolžna to

storiti na podlagi pravnomočne odločbe sodišča prve stopnje. Šele

po ponovni reintegraciji tožnice bi lahko tožena stranka začela

postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov in to v skladu z določbami novega ZDR. To pa pomeni, da

bi toženka morala tožnico o nameravani redni odpovedi iz

poslovnega razloga najprej pisno obvestiti v skladu s 3. odst.

83. člena ZDR in šele nato bi ji lahko izdala redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, seveda z odpovednim rokom, kot to določa

92. člen ZDR. Ker tožena stranka postopka redne odpovedi pogodbe

o zaposlitvi tožnici ni izpeljala na navedeni način, je potrebno

ugotoviti, da je taka odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Iz

navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko

je razsodilo tako, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je

pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče

odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1.

odst. 165. člena ZPP).