Appeal dismissed; employer must reinstate employee before terminating for business reasons under Labor Contract Act.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the employer's appeal, upholding the first-instance judgment that declared the termination of the employment contract for business reasons unlawful. The employer argued that a subsequent agreement with a new employer retroactively regularized the employee's status, but the court found this irrelevant to the procedural sequence required by law. The court ruled that the employer was legally obligated to reinstate the employee and establish a new employment relationship before initiating a regular termination process, which the employer failed to do.
Legislator headnote
AI generatedZDR 83. člen 3. odstavek; 92. člen; 109. člen: An employer must first reinstate an employee and establish a new employment relationship after a court order, and only subsequently may terminate the contract for business reasons, observing all statutory notice periods and severance rights.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve
stopnje.
Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Tožena stranka mora skladno s pravnomočno sodno odločbo glede
ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnico
najprej pozvati nazaj na delo in ji vzpostaviti DR, nato pa ji
lahko, če se za to podani razlogi, redno odpove PZ iz poslovnega
rezloga. Ob tem mora upoštevati dolčbe ZDR glede podaje redne
odpovedi PZ iz poslovnega razloga ob upoštevanju pravic, ki jih
ima delavec v tem primeru (npr. odpovedni rok po 92. členu ZDR in
pravico do odpravnine po 109. členu ZDR).
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom razsodilo, da je redna
odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka Komunalno
podjetje Ilirska Bistrica dala tožnici T. S. iz poslovnega
razloga, s sklepom z dne 1.1.2004 (pravilno: 1.6.2004) nezakonita
in se sklep tožene stranke razveljavi ter sklenilo, da se tožba
na ugotovitev, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni
prenehalo in da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo ter
vzpostaviti formalno delovno razmerje v 8 dneh pod izvršbo,
zavrže. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna
povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 100.445,00 SIT,
z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2004 dalje do plačila.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov
bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega
prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in
izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno
zavrne. Meni, da je sodba pomanjkljiva, ker nima razlogov o
odločilnih dejstvih. Vse, s čimer sodišče utemeljuje svojo
odločitev je ugotovitev, da je tožena stranka odpovedala tožnici
pogodbo o zaposlitvi iz leta 1992, še preden je izpolnila svojo
obveznost iz pravnomočne sodbe opr.št. Pd 13/2002. Sodišče je
sicer ugotovilo, da je toženka tožnico pozvala nazaj na delo,
vendar do reintegracije ni prišlo. Predmet tega postopka pa ni
reintegracija delavke, temveč v skladu z zahtevkom ugotovitev
zakonitosti ali nezakonitosti sklepa o redni odpovedi pogodbe o
zaposlitvi z dne 1.6.2004. V zvezi s tem poudarja, da je tožena
stranka naknadno s sklenjenim sporazumom o prevzemu delavke z dne
28.5.2004 nadomestila v predhodnem postopku zgolj sklenjeno
pogodbo o ureditvi medsebojnih premoženjskih razmerij po
izločitvi z dne 10.1.2002. S tem se je urejalo pravno razmerje za
nazaj, ko je bil možen prehod delavke k novemu delodajalcu na
podlagi tako sklenjenega sporazuma. Ker je tožnica delo pri novem
delodajalcu Stanovanje d.o.o. nastopila že 15.1.2002, ko je
dejansko dejavnost tožene stranke prešla na novo enoto, do
reintegracije nikakor ni moglo priti. Ravno zaradi tega je
tožnico zgolj pozvala na delo in ji istočasno iz poslovnega
razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sklep o odpovedi pogodbe
o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bil po njenem mnenju zato
edini možen način nastale situacije. Sodišče pa ob tem v
izpodbijani sodbi sploh ne razlaga, zakaj je tak sklep nezakonit.
Po njenem mnenju je namreč sklep izdan povsem v skladu z določbo
88. člena ZDR, saj je toženka poskrbela tožnici delo brez
prekinitve, odpovedni rok zato ni potreben, tožnica pa iz
navedenih razlogov nima pravice do odpravnine. Sodišče prve
stopnje vseh teh okoliščin ni upoštevalo, zato je bistveno kršilo
določbe postopka in zmotno uporabilo materialno pravo.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah
pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni
podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo,
pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni
uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno
kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge
stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o
pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).
Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene
stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna
dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo
odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s
pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago
odločitve.
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno
zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz
poslovnih razlogov nezakonita. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev
sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je bilo s sodbo
sodišča prve stopnje opr.št. Pd 13/2002 z dne 10.9.2002, ki je
postala pravnomočna 20.5.2004, razsojeno, da je tožena stranka
dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na podlagi ugotovitve, da ji
je 15.1.2002 nezakonito prenehalo delovno razmerje. Tožena
stranka je zato tožnici z dopisom z dne 28.5.2004 poslala poziv,
naj se dne 1.6.2004 javi na delo. Kljub temu pozivu pa tožena
stranka s tožnico tega dne ni vzpostavila delovnega razmerja,
temveč ji je izdala sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi
iz poslovnega razloga z dnem 1.6.2004 in ji hkrati vročila
sporazum o prevzemu delavke k družbi Stanovanje d.o.o., Ilirska
Bistrica. Iz sklepa o odpovedi pogodbe izhaja, da je bilo
tožničino delovno mesto že 15.1.2002 ukinjeno in da je bila
tožnica že s 16.1.2002 zaposlena pri družbi Stanovanje d.o.o.,
Ilirska Bistrica. Tožena stranka v obrazložitvi sklepa tudi
navaja, da je sodišče prve stopnje s pravnomočno sodbo opr.št. Pd
13/2002 razveljavilo sklepe upravnega odbora o razporeditvi
tožnice k drugi družbi in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje
15.1.2002 ni prenehalo. Tožena stranka je zato tožnico pozvala
nazaj na delo, vendar ker pri njej ni več delovnega mesta, je z
družbo Stanovanjem d.o.o. dne 28.5.2004 sklenila sporazum o
prevzemu delavke. V sklepu še navaja, da je bil omenjeni sporazum
sklenjen v skladu s prej veljavnim 15. členom Zakona o temeljnih
pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in
42/90, ki se uporablja kot predpis RS) in da je na ta način
pravno urejen tožničin prehod k novemu delodajalcu z dnem
1.6.2004.
Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožena
stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz leta 1992 še
predno je izpolnila svoje obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe
opr.št. Pd 13/2002. Tožnico je res pozvala nazaj na delo, vendar
do vzpostavitve delovnega razmerja in do reintegracije ni prišlo.
Tožena stranka pa ne more urejati tožničinega delovnopravnega
statusa tako, da naknadno sklene sporazum v smislu 15. člena
ZTPDR, v času, ko ta zakonski predpis ne velja več, novi Zakon o
delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) pa instituta
prevzema delavcev ne pozna, saj v 73. členu opredeljuje le
delovnopravni status delavcev v primeru spremembe delodajalca.
Upoštevaje navedeno je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka
tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi ji
pred tem vzpostavila delovno razmerje, kot je bila dolžna to
storiti na podlagi pravnomočne odločbe sodišča prve stopnje. Šele
po ponovni reintegraciji tožnice bi lahko tožena stranka začela
postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih
razlogov in to v skladu z določbami novega ZDR. To pa pomeni, da
bi toženka morala tožnico o nameravani redni odpovedi iz
poslovnega razloga najprej pisno obvestiti v skladu s 3. odst.
83. člena ZDR in šele nato bi ji lahko izdala redno odpoved
pogodbe o zaposlitvi, seveda z odpovednim rokom, kot to določa
92. člen ZDR. Ker tožena stranka postopka redne odpovedi pogodbe
o zaposlitvi tožnici ni izpeljala na navedeni način, je potrebno
ugotoviti, da je taka odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Iz
navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko
je razsodilo tako, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.
Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je
pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo
izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče
odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1.
odst. 165. člena ZPP).