Appeal dismissed: Severance pay not due when fixed-term contract expires naturally without termination.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

[JEDRO]

Skladno s 1. odstavkom 109. člena ZDR je delodajalec delavcu

dolžan izplačati odpravnino le, če mu redno odpove PZ iz

poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti. Ker je

tožniku PZ, sklenjena za določen čas, prenehala veljati s

potekom časa, za katerega je bila sklenjena, do odpravnine

ni upravičen, ne glede na dolgoletno zaposlitev pri tožencu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov

zahtevek za plačilo odpravnine v višini 934.750,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2003 (1. tč. izreka).

Tožniku je naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v višini

121.776,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

sodbe sodišča prve stopnje (2. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe

materialnega prava. Navaja, da je bil pri tožencu zaposlen več

kot deset let in da ni bistveno, da je vmes imel prekinitev

delovnega razmerja za dober mesec dni. Sodišče prve stopnje bi

zato moralo najprej ugotoviti, da je tožnik dejansko ves čas od

15.3.1993 do 20.3.2003 delal pri tožencu in šele nato bi lahko

ugotovilo, ali je tožnik upravičen do odpravnine ali ne. Sodišče

prve stopnje se s tem dejstvom sploh ni ukvarjalo, zaradi česar

naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz

14. tč. drugega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP

- Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Tožnik predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi

tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik prvostopenjske

sodbe ne izpodbija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje

pa izhaja, da je bila med strankama nesporno sklenjena pogodba o

zaposlitvi za določen čas od 21.3.2002 do 20.2.2003. Pogodba o

zaposlitvi tožniku tako ni bila odpovedana, pač pa je prenehala

zaradi izteka časa, za katerega je bila sklenjena, zaradi česar

tožnik ni upravičen do odpravnine. Tožnik ni vložil tožbe zaradi

morebitnega nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pač pa

s tožbo skuša od toženca iztržiti nekaj, kar mu ne pripada.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v

pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta

je namreč podana, kadar izpodbijana sodba nima razlogov o

odločilnih dejstvih. Vendar pa v tem sporu glede na naravo

delovnega razmerja tožnika pri tožencu ni odločilno dejstvo,

koliko časa je bil tožnik pri tožencu zaposlen, temveč je

odločilno dejstvo, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo

zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ali pa zaradi izteka časa,

za katerega je bila pogodba sklenjena. Glede tega odločilnega

dejstva pa izpodbijana sodba ima razloge, zato zatrjevana

bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša s temi

ugotovitvami. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče

prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Ob ugotovitvi, da sta stranki z dne 21.3.2002 sklenili pogodbo o

zaposlitvi za določen čas in sicer za čas do 20.3.2003, da je

pogodba prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila

sklenjena ter da je bilo delovno razmerje tožniku zaključeno z

dnem prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve

stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo

tožnikov zahtevek za plačilo odpravnine. V skladu s prvim

odstavkom 109. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS

št. 42/02) je delodajalec delavcu dolžan izplačati odpravnino

samo takrat, kadar odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov ali iz razloga nesposobnosti. V konkretnem primeru pa

pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz navedenih razlogov,

temveč je brez odpovednega roka prenehala veljati s potekom časa,

za katerega je bila sklenjena. Zaradi navedenega tožniku ne

pripada odpravnina, ne glede na to, kako dolgo je brez prekinitve

pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas

opravljal delo za toženca.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi

niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni

dolžnosti, zato je v skladu z 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da v tem sporu ne bo dopustilo

revizije, saj glede na sporna vprašanja od odločitve vrhovnega

sodišča ni mogoče pričakovati odločitve o pomembnem pravnem

vprašanju. Prav tako odločitev pritožbenega sodišča ne odstopa od

sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je

bistveno za odločitev, to je, ali delavcu, ki mu pogodba o

zaposlitvi preneha veljati zaradi izteka časa, za katerega je

bila sklenjena, pripada odpravnina. Tudi praksa sodišč druge

stopnje je glede tega vprašanja enotna. Navedeno pomeni, da ni

podan nobeden od pogojev, ki jih za dopuščeno revizijo predvideva

prvi odstavek 32. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(ZDSS-1 - Ur. l. RS št. 2/04, 10/04), zato je pritožbeno sodišče

odločilo, da revizije ne dopusti.