Appeal dismissed; claim for annual leave refund rejected due to missed statutory deadline and non-payment of court fees.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

Revizija v zvezi z ustavitvijo postopka zaradi umika dela tožbe,

ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust, se ne dopusti.

[JEDRO]

Napačno opozorilo na pravno varstvo v odpovedi PZ ni razlog za

podaljšanje prekluzivnega roka za sodno varstvo iz 3. odstavka

204. člena ZDR. Če je tožba za ugotovitev nezakonitosti odpovedi

PZ vložena po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 3.

odstavka 204. člena ZDR, jo je potrebno zavreči, čeprav je

odpoved PZ vsebovala napačno opozorilo, da lahko delavec

uveljavlja varstvo pravic najprej pri delodajalcu in vloži

pritožbo v osmih dneh od prejema odpovedi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijanega sklepa

zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica izpodbijala izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi in vtoževala reintegracijo ter

izplačilo neizplačanih plač za čas nezakonitega prenehanja

delovnega razmerja. V 2. tč. izreka pa je zaradi umika tožbe

postopek ustavilo v delu, ki se je nanašal na plačilo regresa za

letni dopust.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica smiselno iz pritožbenih

razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotno oz.

nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga

pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep

razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V

pritožbi navaja, da se je tožnica ravnala v skladu s pravnim

poukom na izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je

pri toženi stranki vložila pritožbo zoper to izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je zaprosila tudi za brezplačno

pravno pomoč, ki pa ji je bila odobrena šele 18.1.2005. Odločbo o

odobreni pravni pomoči je tožničin pooblaščenec prejel šele

20.1.2005, torej že dan po poteku roka, ki ga sodišče šteje kot

odločilnega. Tožnica dela tožbe v zvezi z izplačilom regresa ni

umaknila, zato je ustrezni del izreka v izpodbijanem sklepu

napačen. Tožnica je že v vlogi 4.3.2005 predlagala oprostitev

plačila sodnih taks. Ta vloga je bila sodišču poslana z navadno

pošto, vendar pa ne more biti nobenega dvoma o tem, da jo je

sodišče prejelo. V nasprotnem primeru bi bila namreč ta vloga

vrnjena pošiljatelju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99

-2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče

prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na

popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi

pravilno materialnopravno odločitev.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožnici 20.12.2004

vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je tožbo na

ugotovitev nezakonitosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

vložila šele 2.2.2005. Tretji odstavek 204. čl. Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) določa, da lahko delavec

zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v

roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za

kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Rok iz 3.

odst. 204. čl. ZDR je materialni rok prekluzivne narave, ki je

pričel teči z dnem, ko je bila tožnici izredna odpoved pogodbe o

zaposlitvi vročena. Ker je tožnica tožbo za ugotovitev

nezakonitosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v okviru

tega pa tudi tožbo v zvezi z reintegracijo in reparacijo, vložila

po izteku roka 30 dni od dneva, ko ji je bila izredna odpoved

pogodbe o zaposlitvi vročena, je potrebno ugotoviti, da je tožbo

vložila prepozno. Na tek prekluzivnega roka ne vpliva dejstvo, da

tožena stranka tožnice v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi ni opozorila na ustrezno pravno varstvo (na direktno

sodno varstvo po 3. odst. 204. čl. ZDR), temveč jo je napotila na

pravno varstvo pri toženi stranki. Bistveno je, da je bila tožba

za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena na

sodišču prve stopnje po izteku 30 dnevnega roka od vročitve te

odpovedi tožnici. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo

tožnice v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na

ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi,

na reparacijo in reintegracijo, utemeljeno zavrglo (274. čl.

ZPP).

Neutemeljena je pritožba tožnice v zvezi z sklepom o ustavitvi

postopka zaradi umika dela tožbe, ki se je nanašal na izplačilo

regresa za letni dopust za leto 2003 in 2004. Iz podatkov spisa

je namreč razvidno, da tožnica za del tožbe, v okviru katerega je

vtoževala izplačilo regresa za letni dopust za leto 2003 in 2004,

ni plačala predpisane sodne takse, obenem pa v tožbi tudi ni

predlagala oprostitve plačila sodne takse. Glede na to je sodišče

prve stopnje tožnico na podlagi 105. a čl. ZPP s sklepom opr. št.

Pd 46/2005 z dne 29.3.2005 pozvalo, da plača dolžno takso za

tožbo ter taksni opomin in jo v tem sklepu tudi opozorilo, da se

bo štelo, da je tožba umaknjena, če v roku 15 dni od vročitve

tega sklepa ne bo predložila dokazila o plačilu dolžne takse. Ker

se tožnica po citiranem sklepu ni ravnala, je sodišče prve

stopnje ob upoštevanju določbe 2. odst. 105. a čl. ZPP utemeljeno

štelo, da je tožnica ta del tožbe umaknila in z ozirom na določbo

3. odst. 188. čl. ZPP v tem delu postopek ustavilo.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je zaprosila za

oprostitev plačila sodne takse. Iz podatkov spisa namreč ne

izhaja, da bi tožnica v spis vložila vlogo z dne 4.3.2005, na

katero se sklicuje v pritožbi (ki jo je s pritožbo tudi vložila v

spis - A 9). Navedena vloga se namreč ne nahaja med pisanji, ki

so sestavni del tega spisa, tožnica pa tudi ni dokazala, da je

navedeno vlogo v spis dejansko vložila. Ob tem je potrebno

dodati, da tudi v primeru, če bi bila ta vloga vložena v spis

takrat, kot to zatrjuje tožnica, bi bila tožnica še vedno dolžna

plačati sodno takso za tožbo. 1. odst. 14. čl. Zakona o sodnih

taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 30/78 in nadalj., Ur. l. RS, št.

34/90 in nadalj.) namreč določa, da učinkuje sklep o oprostitvi

plačila sodne takse od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za

oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4.

in 5. čl. ZST nastala obveznost ob dnevu vložitve predloga ali

pozneje. Glede na to, da je bila tožba v tem individualnem

delovnem sporu vložena 2.2.2005, zatrjevani predlog za oprostitev

plačila sodne takse pa je datiran z dne 4.3.2005, bi bila tožnica

tudi v primeru vložitve tega predloga dolžna plačati sodno takso

za tožbo. Ob tem je potrebno še dodati, da iz listin, ki jih je v

spis vložila tožnica in na katere se v zvezi z oprostitvijo

plačila sodne takse tudi sklicuje, ne izhaja utemeljenost njenega

predloga za oprostitev plačila sodne takse. Tožnica namreč v spis

ni vložila listin, ki jih za odločitev o predlogu za oprostitev

plačila sodne takse predvideva 3. odst. 13. čl. ZST.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani niti niso

bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot

neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje

(2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker glavnična denarna terjatev tožnice iz naslova regresa za

letni dopust za leto 2003 in 2004 ne presega revizijskega

minimuma (2. odst. 367. čl. ZPP), je bilo potrebno v skladu z 5.

tč. 31. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.

l. RS, št. 2/2004) in 32. čl. ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se

revizija dopusti. Na podlagi 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče

dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega

sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem

vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne

prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno

za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem

pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni

odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov,

zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne

dopusti.