Appeal dismissed; taking annual leave without approval negates likelihood of wrongful dismissal claim.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Če delavec koristi letni dopust, ne da bi mu bil ta odobren, ni

podana verjetnost terjatve, da je bila delavcu nezakonito redno

odpovedana PZ iz krivdnega razloga. Čeprav je koriščenje letnega

dopusta pravica delavca, se ta izrablja upoštevaje potrebe

delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca

ter upoštevaje njegove družinske obveznosti (1. odstavek 165.

člena ZDR). Delavec lahko le en dan dopusta izrabi na dan, ki ga

sam določi, a mora o tem predhodno (najkasneje 3 dni pred izrabo

dopusta) obvestiti delodajalca (2. odstavek 165. člean ZDR).

Delodajalec mora v 30-dnevnem roku iz 5. odstavka 88. člena

ZDR podati redno odpoved PZ iz krivdnega razloga. Rok ni

zamujen, če je bila v okviru tega roka odpoved podana,

vročitev odpovedi (delavcu oz. njegovem pooblaščencu) pa je

bila opravljena po preteku tega roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin

predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi ji

bila dolžna toženca nerazdelno plačevati do pravnomočnosti te

pravde mesečno nadomestilo plače v višini 1/2 plače, ki je

znašala na dan izdaje te odredbe 144.353,26 SIT, kot jo je

tožnica prejemala pred uvedbo postopka odpovedi in sicer do

vsakega 3. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje

začasne odredbe dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo. Ta

začasna odredba naj bi po predlogu tožnice stopila v veljavo

takoj in veljala do pravnomočnosti te pravde. Pritožba zoper to

začasno odredbo pa naj ne bi zadržala izvršitve sklepa.

Zoper navedeni sklep se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe

materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožuje

tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in

napadeni sklep spremeni in izda predlagano začasno odredbo. V

pritožbi navaja, da izpolnjuje vse pogoje za izdajo začasne

odredbe. Tožnica se posebej sklicuje na določbo 5. tč. 1. odst.

273. čl. ZIZ kot pravno podlago za izdajo predlagane začasne

odredbe. Tožnica je brez premoženja, potrdila o premoženjskem

stanju pa ni mogla dvigniti na Upravni enoti Celje, ker ni imela

delovne knjižice. Tožena stranka je zamudila 30 dnevni rok za

podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj jo je

pooblaščenec prejel 3 dni po izteku tega roka. Iz fotokopije

obračunskih listov izhaja, da ima tožnica administrativno

prepoved na prejemkih v znesku 34.000,00 SIT mesečno. Pri

ugotavljanju verjetnosti se je sodišče prve stopnje v dvomu

postavilo v korist tožene stranke, ki je itak močnejša stranka v

tem postopku. Ta dvom bi sodišče lahko odvrnilo, če bi razpisalo

narok za izdajo začasne odredbe. Pravica do letnega dopusta spada

med glavne človekove pravice, kršitev te pravice pa je

sankcionirana tudi po kazenskem zakonu. Zaključku, da je bila

tožnica v spornem obdobju na letnem dopustu, pritrjuje tudi

dejstvo, da je prejela za čas tega dopusta nadomestilo plače.

Tožnica je svoj dopust prijavila, za ta dopust so vedeli vsi

delavci pri toženi stranki, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi

nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava.

Pritožbeno sodišče soglaša z ustrezno obrazloženo ugotovitvijo

sodišča prve stopnje, da tožnica v dosedanjem postopku ni

izkazala za verjetno, da njena nedenarna terjatev, ki jo vtožuje

v tem individualnem delovnem sporu, obstoji oz. da ji bo ta

terjatev zoper toženo stranko nastala. Iz navedb tožnice in

listinske dokumentacije, ki jo je vložila v spis, zaenkrat ne

izhaja, da bi ji tožena stranka nezakonito podala redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Iz izpodbijane redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je namreč

razvidno, da je bila tožnica od 11.8.2005 dalje do 19.8.2005

dalje odsotna z dela, kljub temu da ji koriščenje letnega dopusta

ni bilo odobreno, kot ji tudi ni bila odobrena kakšna druga

oblika upravičene odsotnosti z dela. Neupravičena odsotnost z

dela pa pomeni kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega

razmerja, kar lahko predstavlja razlog za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi (3. alinea 1. odst. 88. čl. Zakona o delovnih

razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Pravilna je tudi

ugotovitev sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je tožnica

zaprosila za izrabo letnega dopusta za sporno obdobje, še ne

pomeni, da ji je bil ta dopust dejansko tudi odobren po pristojni

osebi tožene stranke.

Verjeten obstoj terjatve je temeljna predpostavka za izdajo

začasne odredbe. Če predlagatelj začasne odredbe te temeljne

predpostavke ne izkaže, sodišče ne more izdati začasne odredbe ne

glede na to, da sicer predlagatelj izkaže za verjeten obstoj

enega od pogojev, ki jih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje

nedenarne terjatve določa 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in

zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) oz. če izkaže

za verjetno, da bi tožnik s predlagano začasno odredbo pretrpel

le neznatno škodo. Če ni verjetno izkazano, da terjatev obstoji

oz. da bo nastala, začasne odredbe ni mogoče izdati. Glede na to

je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za

izdajo začasne odredbe.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je tožena stranka

zamudila 30 dnevni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da se je sporni

izostanek tožnice z dela nanašal na obdobje od 11.8.2005 do

19.8.2005, da je bil tožnici omogočen zagovor dne 31.8.2005, ki

se je nadaljeval 6.9.2005 in da je tožena stranka redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi podala 30.9.2005 (A 6). Pravočasnost

odpovedi pogodbe o zaposlitvi se presoja glede na dan, ko je

delodajalec podal to odpoved in ne glede na dan, ko je ta odpoved

vročena delavcu (oz. njegovemu pooblaščencu). Z ozirom na to je

potrebno ugotoviti, da je bila sporna odpoved pogodbe o

zaposlitvi podana tako v okviru 30 dnevnega subjektivnega roka

kot tudi v okviru 6 mesečnega objektivnega roka, ki ju določa 5.

odst. 88. čl. ZDR. Dejstvo, da je tožničin pooblaščenec prejel

redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po izteku roka 30 dni od dneva

zagovora, torej ne pomeni, da je tožena stranka zamudila rok za

podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Datum vročitve te

odpovedi pa je bistvenega pomena pri ugotavljanju pravočasnosti

vložitve tožbe. Po 3. odst. 204. čl. ZDR namreč lahko delavec

zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v

prekluzivnem roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oz. od dneva,

ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim

sodiščem.

Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da tožnica

svoje terjatve zaenkrat ni verjetno izkazala, so nebistvene za ta

postopek pritožbene navedbe tožnice o tem, da bi moralo sodišče

prve stopnje zaradi ugotovitve verjetne izkazanosti terjatve

razpisati narok za glavno obravnavo. Neutemeljena je tudi

pritožbena navedba tožnice, da ji je tožena stranka za čas sporne

odsotnosti izplačevala nadomestilo. Iz obračunskega lista za

tožnico za avgust 2005 (A 5) namreč izhaja, da tožena stranka

tožnici za avgust 2005 letnega dopusta ni niti evidentirala niti

izplačala ustreznega nadomestila. Pravilna je sicer trditev

tožnice, da je koriščenje letnega dopusta pravica delavca, vendar

pa delavec te svoje pravice ne more izrabiti enostransko,

neodvisno od volje in potreb delodajalca. 165. čl. ZDR namreč v

1. odst. določa, da se letni dopust izrablja upoštevaje tako

potrebe delovnega procesa kot tudi možnosti za počitek in

rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti.

Po 2. odst. citiranega člena ima delavec sicer pravico izrabiti

en dan letnega dopusta na tisti dan, ki ga sam določi, o čemer pa

mora predhodno obvestiti delodajalca (najkasneje 3 dni pred

izrabo). Delodajalec mu tega dne dopusta ne more odreči, razen v

primeru, če bi to resneje ogrozilo delovni proces.

Ker nista bila podana niti uveljavljana pritožbena razloga niti

razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti,

je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti in potrditi

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP, 366.

čl. ZPP v zvezi s 353. čl. ZPP).