Appeal dismissed; unauthorized data transfer lacks criminal intent elements for valid dismissal.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

1. Če je podana izredna odpoved PZ iz razloga po 1. alinei 1.

odstavka 111. člena ZDR (kršitev pogodbene ali druge obveznosti

iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja),

morajo biti podani vsi znaki kaznivega dejaja, sicer odpoved PZ

ni zakonita. Sam prenos podatkov s službenega računalnika na

delavčev osebni računalnik še ne predstavlja zlorabe podatkov, če

ne gre za to, da bi delavec s tem tretji osebi omogočal, da pride

do podatkov, ki so določeni za poslovno tajnost, oz. da je

podatke zbiral z namenom, da bi jih izročil nepoklicani osebi.

Ker delodajalec tega ni niti zatrjeval, poleg tega pa ti podatki

nibilo določen kot poslovna skrivnost z zakonom ali splošnim

aktom delodajalca niso podani vsi znaki kaznivega dejanja

izdaje in neupravičene uporabe poslovne tajnosti po 241.

členu KZ RS.

2. Ker bi bila tudi kršitev po 2. alinei 1. odstavka 111. člena

ZDR podana le v primeru, če bi tožnik izkoriščal poslovno

skrivnost za svojo osebno uporabo ali zaradi izdaje tretji osebi,

česar pa tožena stranka tožniku ni nikoli očitala, podana izredna

odpoved PZ ni zakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je ugodilo

tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o

zaposlitvi z dne 11.8.2003 neveljavna, da delovno razmerje tožeči

stranki pri toženi stranki ni prenehalo dne 15.8.2003, temveč še

traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, da je tožena

stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji od

15.8.2003 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v

roku 8 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna

tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 183.602,00 SIT,

skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe

sodišča prve stopnje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku

pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1.

odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS,

št. 26/99 in naslednji) in predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek zavrne kot neutemeljen oziroma, da izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno

pravo, ker je štelo, da je delavec odgovoren za kršitve pogodbe o

zaposlitvi, ki ima vse znake kaznivega dejanja neupravičene

pridobitve poslovne tajnosti le v primeru, če je kršitev določena

s pisnim aktom delodajalca, da mora biti določeno, katera kršitev

ima vse znake kaznivega dejanja neupravičene pridobitve poslovne

tajnosti po 241. členu KZ, in da če delodajalec s pisnim sklepom

ne določi, kateri podatek se šteje za poslovno tajnost ne more

obstajati odgovornost delavca za kršitev pogodbe ali druge

obveznosti iz naslova varovanja poslovne skrivnosti. Tožena

stranka je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožeči

stranki, ker je ta kršila obveznosti varovanja poslovne

skrivnosti po 36. členu Zakona o delovnih razmerjih. Kršitev te

obveznosti delovnega razmerja pa ima vse znake kaznivega dejanja

neupravičene pridobitve poslovne tajnosti po 241. členu KZ. Za

obstoj kršitve varovanja poslovne skrivnosti iz naslova delovnega

razmerja ni potrebno, da so podatki, ki se varujejo kot poslovna

skrivnost, opredeljeni s pisnim sklepom delodajalca oziroma

družbe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče

štelo, da morajo biti za kršitev obveznosti varovanja poslovne

skrivnosti podani elementi, ne pa znaki kaznivega dejanja

neupravičene pridobitve poslovne tajnosti po 241. členu KZ.

Pravno naziranje sodišča, da delodajalec ugotavlja, ali je

delavec storil kaznivo dejanje je napačno, ker delodajalec lahko

ugotavlja samo to, ali kršitev delovnopravne obveznosti ustreza

opisu dejanskega stanu splošno prepovedanega ravnanja. Zaradi

napačne uporabe materialnega prava je sodišče zmotno in nepopolno

ugotovilo dejansko stanje, saj odločilnih dejstev ni ugotavljalo,

to je, ali se podatki, ki jih je pridobila tožeča stranka,

štejejo za poslovno skrivnost, ali je tožeča stranka vedela

oziroma morala vedeti, da se ti podatki štejejo za poslovno

skrivnost, ali je tožeča stranka zavezana k varovanju teh

podatkov in ali so v ravnanju tožeče stranke podani znaki

kaznivega dejanja neupravičene pridobitve poslovne tajnosti.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb

pravdnega postopka, saj je tožeči stranki z njenim zaslišanjem

dalo možnost, da ponovno poda zagovor v smislu določb 177. člena

Zakona o delovnih razmerjih, kljub temu, da je imela možnost

podati zagovor že v postopku izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. Sodišče namreč preizkuša le zakonitost odločitve

delodajalca, zato v pravdnem postopku tožeča stranka ne more

ponovno podajati zagovora.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka

pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je

tožeča stranka šele v sodnem postopku začela zatrjevati, da je

tožeča stranka kršila obveznosti varovanja poslovne skrivnosti po

36. členu Zakona o delovnih razmerjih, saj je pogodbo o

zaposlitvi izredno odpovedala zaradi kršitve pogodbe o

zaposlitvi, ki ima vse znake kaznivega dejanja po 1., 2. in 5.

odstavku 241. člena KZ RS. Tožena stranka z ničemer ni dokazala,

da bi tožeča stranka izkoriščala kakšne podatke za osebno

uporabo, ali jih izdala tretjemu, ali da gre za podatke, ki po

svoji vsebini predstavljajo poslovno skrivnost. Prvi odstavek

111. člena Zakona o delovnih razmerjih zahteva obstoj kršitve

pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse

znake kaznivega dejanja, tožena stranka pa ni uspela dokazati

niti obstoja kršitve pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega

razmerja, še manj pa, da je imelo ravnanje tožeče stranke vse

znake kaznivega dejanja po 241. členu KZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni

dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno

bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2.

odstavka 350. člena ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je

ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev

pravil postopka, katere očita pritožba, in na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo

dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno

uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje

kršilo pravila postopka s tem, ko je zaslišalo tožečo stranko in

ji dalo možnost, da se izjavi o očitanih kršitvah pogodbenih

obveznosti. Zmotno je stališče pritožbe, da je s tem sodišče dalo

tožeči stranki možnost ponovnega zagovora v smislu določb 177.

člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002).

Delovni spor je namreč spor polne jurisdikcije in v tem sporu

sodišče presoja zakonitost, v konkretnem primeru izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je predmet presoje vsebinska

utemeljenost odpovedi kot tudi postopek, v katerem je odpoved

pogodbe o zaposlitvi podana. Nikakor pa delovni spor ni omejen le

na preizkus pravilnosti postopka, kot se to očitno zmotno zavzema

pritožba.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi

na podlagi določil 110. člena in 1. alinee 1. odstavka 111. člena

ZDR zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki je imela vse znake

kaznivega dejanja po 1., 2. in 5. odstavku 241. člena Kazenskega

zakonika Republike Slovenije (KZ RS - Ur. l. RS, št. 63/94), ki

jo je storil s tem, da je na svojem službenem računalniku

navzklic vedenju, da je takšno ravnanje prepovedano, brez

vednosti delodajalca in pooblaščene delodajalčeve računalniške

firme RCL instaliral svoj privatni program, s pomočjo katerega je

v obdobju od 17.4.2003 do 22.4.2003 prenašal s službenega

računalnika na svoj domači računalnik podatke delodajalca oziroma

njegovega principala, ki se varujejo kot poslovna skrivnost, kar

je delodajalec odkril 31.7.2003. Zgoraj navedeno so bili torej

razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje moralo tako

presoditi, ali so obstajali znaki kaznivega dejanja, ki

utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih kršitev postopka

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer se strinja tudi

pritožbeno sodišče. Zato je presojalo, ali so podani vsebinski

razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot jih je

navedla tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem

je ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, ali so podani znaki

kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne

tajnosti po 1., 2. in 5. odstavka 241. člena KZ RS, kot je to

navedla tožena stranka. Sodišče prve stopnje res v obrazložitvi

zmotno navaja, da delodajalec ugotavlja, ali je tožnik storil

kaznivo dejanje, vendar le za svoje potrebe, kar ne drži.

Delodajalec ugotavlja namreč samo znake kaznivega dejanja, ravno

tako kot sodišče v delovnem sporu. Ugotavljanje storitve

kaznivega dejanja je namreč pridržano le sodišču v kazenskem

postopku, ki kot pravilno navaja pritožba, ugotavlja elemente

kaznivega dejanja. Vendar sodišče prve stopnje ni ugotavljajo

elementov kaznivega dejanja, temveč le znake kaznivega dejanja,

pri čemer pa je dejansko nedosledno uporabljalo termina elementi

in znaki kaznivega dejanja, kar pa na pravilnost odločitev ni

vplivalo. Zakonska dikcija je jasna, ko v 1. alinei 1. odstavka

111. člena ZDR določa, da delodajalec lahko delavcu izredno

odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo

obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake

kaznivega dejanja. Navedena zakonska določba je bila podlaga pri

odločanju sodišča prve stopnje, ki jo je to pravilno uporabilo in

svojo odločitev tudi razumljivo obrazložilo.

Tožena stranka je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1.

alinei 1. odstavka 111. člena ZDR iz razloga, ker naj bi kršitev

pogodbenih obveznosti imela vse znake kaznivega dejanja, zato je

sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali so podani znaki

kaznivega dejanja po 241. členu KZ RS. Neutemeljeno je

sklicevanje tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo

upoštevati tudi določbe 36. člena ZDR in splošne določbe o

obveznostih delavca v členih 31 do 40 ZDR. Tožniku je bila namreč

izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka

111. člena in ne po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Za

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca po 1. alinei

111. člena ZDR mora imeti kršitev vse znake kaznivega dejanja. V

konkretnem primeru je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko

je ugotavljalo, ali so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja izdaje

in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti iz 1., 2. in 5.

odstavka 241. člena KZ RS, in sicer tako, kot so določeni v

zakonu. Kaznivo dejanje namreč opredeljujejo samo vsi znaki

posameznega kaznivega dejanja in v primeru, da le en znak

izostane, ni več mogoče govoriti o obstoju kaznivega dejanja. V

konkretnem primeru tožena stranka ni nikoli zatrjevala obstoja

znaka kaznivega dejanja po 241. člena KZ RS, da je tožnik komu

drugemu sporočal ali izročal oziroma drugače omogočal, da pride

do podatkov, ki so določeni za poslovno tajnost oziroma, da je

podatke zbiral z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi. Po

presoji pritožbenega sodišča je izostanek tega znaka kaznivega

dejanja po 241. členu KZ RS odločilnega pomena, da ni podan

razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca po 1.

alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in je že iz tega razloga

odločitev sodišča prve stopnje zakonita.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotavljalo, ali so bili

podatki, ki jih je tožnik prenešal s službenega računalnika na

svoj domači računalnik poslovna tajnost v smislu 5. odstavka 241.

člena KZ RS, kajti le v tem primeru ima lahko kršitev vse znake

kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem

postopku utemeljeno zaključilo, da podatki, ki jih je tožnik

prenašal, niso bili določeni za poslovno tajnost z zakonom,

statutom, pravili ali drugim splošnim aktom, ali odredbo, ali

razglašeni za industrijsko, bančno ali drugo poslovno tajnost,

zaradi česar je tudi ta znak kaznivega dejanja izostal.

Tožena stranka ni izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi tožniku

iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, kamor spada

tudi kršitev določbe 36. člena ZDR, kljub temu pa je potrebno

ugotoviti, da tudi do kršitve te obveznosti pride le v primeru,

če delavec izkorišča poslovno skrivnost za svojo osebno uporabo

ali zaradi izdaje tretjemu, kar pa tožniku tožena stranka ni

nikoli očitala. Zato za rešitev tega individualnega delovnega

spora ni pomembno vprašanje, ali so podatki, ki jih je tožnik

prenašal iz službenega na svoj osebni računalnih, predstavljali

poslovno skrivnost v smislu določb 2. odstavka 36. člena ZDR in

39. ter 40. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS,

št. 30/93 in naslednji). Bistveno je namreč, da tožena stranka ni

nikoli zatrjevala, da je tožnik izkoriščal prenešene podatke za

svojo osebno uporabo, ali da jih je izdal tretjemu. Tožnik je

izpovedal, da je podatke prenašal z dovoljenem P., direktorja

tehnične službe, ki sicer v spornem obdobju ni bil več zaposlen

pri toženi stranki, da je delo, ki ga ni uspel opraviti v službi,

lahko opravil doma in da je to trajalo že leta. Sam prenos

podatkov s službenega računalnika na osebni računalnik, ne

predstavlja zlorabe podatkov, zato zaradi navedenega ni izpolnjen

zakonski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato tudi

ni odločilnega pomena, ali sodišče šteje za dokazano ali ne, da

je tožena stranka seznanila zaposlene, katere dokumente in

podatke je potrebno varovati kot poslovno skrivnost.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje,

za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.