Appeal dismissed; employer lawfully terminated employee for misappropriation of goods without pending criminal case required.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tožena stranka je tožniku zakonito izredno odpovedala PZ po 1.

alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, saj si je tožnik, zaposlen na

delovnem mestu kontrolor (tekstila), protipravno prilastil več

tekstilnih izdelkov, narejenih za tujega poslovnega partnerja.

Pri tem ni odločilno,da se kazenski postopek, uveden zaradi istih

dejanj, še ni končal, saj za izredno odpoved PZ po 1. alinei 1.

odstavka 111. člena ZDR ni potrebno, da je kazenski postopek

uveden ali celo končan.

Ker je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, so podane

okoliščine po 1. odstavku 110. člena ZDR, zaradi katerih ni

mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega

roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, s

katerim je tožnik zahteval razveljavitev izredne odpovedi pogodbe

o zaposlitvi z dne 27.3.2003; zahteval je tudi vrnitev nazaj na

delo in sklenitev ponovne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas,

da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v zdravstveno in

pokojninsko zavarovanje ter izpolniti ostale obveznosti iz

delovnega razmerja, sicer bo to pogodbo nadomestila ta sodba.

Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz

1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS

št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje

v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo

svojo odločitev na uveden kazenski postopek, ki je še v teku,

zato je odločitev preuranjena, kazenski pregon pa je že tudi

zastaral. Zimski plašč Blicker se je proizvajal pred več kot

tremi leti v proizvodnem programu tožene stranke, Poslovne enote

v Lendavi, zato je očitek kršitve zastaral. Sodba tudi nima

razloga, na kakšen način si je tožnik plašč prilastil. Očitki, ki

se nanašajo na kršitve v zvezi z moškim telovnikom in suknjičem

Van Gils, so nedokazani. Priča T. S. se je hotela razbremeniti,

zato se je ob hišni preiskavi nanj najprej spomnila. Glede

očitka, da je odstranil etikete, pripominja, da se le-te

odstranjujejo, ker prihaja do sprememb na etiketah, ker so iz

drugega materiala kot sam izdelek. Meni, da je pretrgana vzročna

zveza med izdelavo suknjiča in telovnika znamke Van Gils, ker iz

zasega navedenih dveh artiklov pri priči T. S., ni dokaza, da bi

tožnik bil v tej vzročni zvezi vpleten, razen navedene priče.

Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s pritožbenim očitkom o bistvenih kršitvah določb

postopka iz 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso

podane. Kot izhaja iz pritožbenih navedb, takšne pritožbene

navedbe kot jih podaja tožnik, dejansko pomenijo uveljavljanje

pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na

podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002), ker si je

protipravno prilastil izdelke tožene stranke, za katere je glede

na delo, ki ga je opravljal pri toženi stranki - delovno mesto

kontrolor, vedel oziroma moral vedeti, da jih glede na to, da so

proizvedeni za lohn partnerje, ni mogoče kupiti v trgovinah

tožene stranke, niti na razprodajah, te izdelke pa je hranil

doma, kjer jih je policija ob hišni preiskavi našla. Tožnik je

podal zagovor v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR/2002 v povezavi

s 1. odstavkom 177. člena ZDR/2002. Izredna odpoved je bila

podana v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi. Sodišče prve stopnje

je ugotovilo, da so za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

obstajali resni razlogi.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje,

da je tožnik z navedenim ravnanjem kršil obveznosti iz delovnega

razmerja. 35. člen ZDR/2002 določa, da se je delavec dolžan

vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja

pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko

škodovale poslovnim interesom delodajalca. Bistvo odločitve

sodišča prve stopnje je v ugotovitvi, da si je tožnik protipravno

na nedovoljen način pridobil oziroma odtujil od tožene stranke

plašč Blicker, suknjič Boss ter suknjič in telovnik Van Gils za

svojo sodelavko. Zavrnilo pa je očitke tožene stranke, da je

odtujil tudi dva ženska suknjiča, ki sta bila zasežena v omari

tožnikove žene. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je

ugotovilo, da izdelkov, ki so bili tožniku zaseženi, ni mogoče

kupiti v trgovinah tožene stranke oziroma na šifro. Izdelki so

bili izdelani za tujega partnerja, do njih pa je tožnik lahko

prišel le glede na svoje delovno mesto. Ugotovilo je, da so na

vseh izdelkih odstranjene všivne etikete, kar kaže na dejstvo, da

se je tožnik zavedal svojega protipravnega dejanja.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve

stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene

obveznosti. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru

tožnika, iz katerega izhaja, da je plašč in suknjič kupil na

razprodaji pred 10-imi leti, ter da ni dal T. S. na njenem domu

suknjič in telovnik. Sledilo je prepričljivi izpovedi prič

T. G. H., B. F. V. ter M. E., da sta bila plašč in suknjič

izdelana za t.i. lohn posle, ki se niso dali kupiti v trgovinah

tožene stranke in tudi ne na razprodajah. Iz njihovih izpovedi

izhaja, da so se tudi polizdelki in izdelki druge kvalitete

morali vrniti tujemu partnerju. Tožnik kot kontrolor je imel

možnost dostopa do teh izdelkov, da si jih je prilastil. Glede na

to, da izdelki niso imeli všivnih etiket, je sodišče utemeljeno

sledilo izpovedim prič, iz katerih izhaja, da ne gre za izdelke

izpred 10-ih let, ker jih takrat sploh še niso izdelovali.

Pritožbene navedbe glede odstranitve všivnih etiket, so za sporno

razmerje nepomembne.

Glede kršitve delovne obveznosti v zvezi z moškim telovnikom in

suknjičem Van Gils pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče

prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedi priče T. S., da ji je

tožnik na njeno prošnjo priskrbel navedena artikla, in da mu jih

je tudi plačala. Pritožbene navedbe, da si je priča celotni

scenarij izmislila, da bi sebe razbremenila, niso prepričljive.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča

preuranjena, ker je kazenski postopek, ki je bil uveden zoper

tožnika še v teku. Zakon govori le o kršitvi delovne obveznosti,

ki ima vse znake kaznivega dejanja, kar pa ne pomeni, da je

odločitev o odgovornosti za kršitev delovnih obveznosti tudi

odločitev o kazenski odgovornosti storilca. Zadošča zgolj ocena

ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, ni pa potrebna niti

uvedba kazenskega postopka, niti izdaja pravnomočne kazenske

sodbe.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno

zaključilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh

pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja do izteka

odpovednega roka ni več mogoče. Ko namreč zaupanja ni več, je

vseeno, na kakšen način je do njega prišlo, in če je do porušenja

zaupanja prišlo, je očitno, da tožnik ni uspel ohraniti zaupanja.

Zaupanje v delavca je tista prevladujoča okoliščina, zaradi

katere nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo

uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere

pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo,

da stroške pritožbenega postopka krije sam.