Appeal partially allowed; counterclaim treated as independent action, not offsetting claim.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje razveljavi v šestem, sedmem in desetem odstavku izreka

sodbe, ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem

izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Ker je tožnik, zaposlen na delovnem mestu voznika tovornjaka, v

času trajanja delovnega razmerja opravljal prevoze za konkurenčno

podjetje in je neopravičeno izostal z dela več dni, mu je tožena

stranka zakonito izredno odpovedala PZ po 2. alinei 1. odstavka

111. člena ZDR (če delavec naklepno ali iz hude malomarnosti

hujše krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja).

Nasprotna tožba je procesno gledano samostojna tožba, zato je

potrebno o zahtevku iz nasprotne tožbe odločati samostojno in se

izrek sodbe ne sme glasiti na pobot terjatev. Razlika med

pobotnim ugovorom in nasprotno tožbo je v tem, da se s pobotnim

ugovorom lahko uveljavlja terjatev le v višini tega zahtevka iz

tožbe, z nasprotno tožbo pa tožena stranka lahko zahteva

ugotovitev (in plačilo) terjatve, ki je višja od tožnikove.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za

razveljavitev odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z

dne 29.8.2003 in ugotovitvi, da tožniku delovno razmerje traja

vse do 31.10.2003, ko se izteče trimesečni odpovedni rok (prvi

odstavek izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je

delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas prenehalo na podlagi

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 31.7.2003 in še traja

vse do 31.10.2003 (drugi odstavek izreka). Zavrnilo je zahtevek

za poziv nazaj na delo in vročitev v podpis pogodbo o zaposlitvi

za opravljanje dela voznika, ter za čas od 2.9.2003 do 31.10.2003

obračun in izplačilo plače v višini plače, ki bi jo tožnik

prejemal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti

posameznih mesečnih plač v plačilo, ter vpis delovne dobe v

delovno knjižico (tretji odstavek izreka). Zavrnilo je zahtevek

za izplačilo odpravnine v skladu z določbo 109. člena Zakona o

delovnih razmerjih za štiri leta delovne dobe v višini ene

povprečne mesečne plače, če bi tožnik delal v zadnjih treh

mesecih pred odpovedjo za vsako leto dela, skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila (četrti

odstavek izreka). Zavrnilo je zahtevek za obračun in izplačilo

stroškov prevoza na delo od 17.3.1999 dalje do 2.9.2003, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi (peti odstavek izreka). Odločilo

je, da se pobotata terjatvi tožeče in tožene stranke v višini

132.170,00 SIT iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003,

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, od

1.7.2003 dalje do plačila (šesti odstavek izreka). Razsodilo je,

da je tožnik dolžan toženi stranki plačati 590.018,00 SIT iz

naslova pogodbene določene odškodnine, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 23.8.2003 dalje do plačila (sedmi odstavek izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in

izplačati pripadajočo plačo v višini plače, ki bi jo tožnik

prejemal, kot če bi delal vse do 2.9.2003, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač, do plačila (osmi

odstavek izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna

tožniku plačati stroške postopka v višini 29.082,24 SIT, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2004 dalje do plačila

(deveti odstavek izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka

dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini

235.718,30 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2004 dalje

do plačila (deseti odstavek izreka).

Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi bistvenih

kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

in zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena

Zakona o pravdnem postopku. Navajal je, da je sodišče storilo

bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst.

339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo

razlogov o odločilnem dejstvu, to je o tem, zakaj je poklonilo

vero priči V. P., ko je le-ta izjavil, da ni slišal, da bi

direktor tožene stranke žalil tožnika in zakaj ni poklonilo vere

tožniku, ki je ves čas zatrjeval, da je podal izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi zaradi žalitev direktorja. Priča V. P. je še

vedno zaposlen pri toženi stranki in iz tega razloga ekonomsko in

socialno odvisen od tožene stranke in se torej ni želel

"zameriti" direktorju tožene stranke. V tem delu je tako sodišče

nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje sploh

ni ugotavljalo okoliščin oz. elementov, ki so podlaga za

odškodninski zahtevek tožene stranke. Tožniku je naložilo plačilo

odškodnine v skladu z določilom VI. točke pogodbe o zaposlitvi,

pri čemer sploh ni ugotavljalo, ali je tožnik pri toženi stranki

pridobival kakšna tehnična, proizvodna oz. poslovna znanja in ali

je prevoz, ki ga je tožnik opravil za družbo Tkalčič d.o.o.

takšne narave, da sodi v delovno razmerje oz. dejavnost tožene

stranke in bi ta prevoz vplival na interese tožene stranke oz. bi

pomenil za toženo stranko konkurenco. V tem delu je dejansko

stanje ostalo nerazčiščeno in je odločitev sodišča v tem delu

vsaj preuranjena. Glede plačila prevoznih strokov je sodišče prve

stopnje kršilo postopek, ko ni dovolilo, da bi pooblaščenka

tožnika ta del zahtevka specificirala naknadno. Pooblaščenka

tožnika je imela na razpolago le rok dober mesec, da se o

predloženi dokumentaciji izjasni, tako da je bil tožnik

postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi s toženo stranko,

ki je imela na razpolago več časa za pripravo odgovora kot

tožnik. Tako je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko

stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi navedenega

je tožnik predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

razveljavi, ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve

stopnje. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in prerekala vse

pritožbene navedbe tožnika in predlagala, da pritožbeno sodišče

pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo

sodišča prve stopnje. Pričo V. P. je predlagal za zaslišanje prav

tožnik, ki med zaslišanjem priče ni imel posebnih pripomb in je

bil bolj ali manj neaktiven. Sodišče prve stopnje je sprejelo

pravilno dokazno oceno in tudi obrazložilo svojo odločitev.

Ugovor v zvezi z odškodninskim zahtevkom pa predstavlja

pritožbeno novoto. Tožnik je imel možnost specificirati svoj

denarni zahtevek glede prevoznih stroškov, kar pa ni nikoli

storil. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem

pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne

bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona

o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje storilo bistveno kršitev določil postopka iz 14. točke 2.

odst. 339. člena ZPP pri odločanju v šestem odstavku izreka, v

katerem je odločilo, da se pobotata terjatvi v višini 132.170,00

SIT iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003 in v sedmem

odstavku izreka, v katerem je sodišče odločilo, da je tožeča

stranka dolžna toženi stranki plačati 590.018,00 SIT iz naslova

pogodbeno določene odškodnine. V odločitvi glede odškodnine po

pogodbi o zaposlitvi je sodišče prve stopnje tudi napačno

uporabilo materialno pravo, zaradi navedenega pa je dejansko

stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve

stopnje o tem, da tožena stranka ni kršila pogodbene obveznosti

po določilih 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št.

42/2002 - ZDR), ki v 6. točki kot razlog za izredno odpoved

delavca določa, da lahko le-ta poda v 8 dneh potem, ko predhodno

pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah

pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o

zaposlitvi, če ga je delodajalec žalil ali se nasilno vedel do

njega, ali če kljub njegovim opozorim ni preprečil takega

ravnanja s strani drugih delavcev.

Pravilno je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno glede

izpovedbe priče P., ki je zaslišan izpovedal, da ve le, da sta se

tožnik in direktor tožene stranke le jezno gledala. Pri tem pa

niti ni vedel za ozadje morebitnega spora. Nikoli ni slišal, da

bi direktor tožene stranke očital tožniku, da je baraba in da je

kradel nafto. Ob navedenem pritožbeno sodišče dodatno ugotavlja,

da je pričo V. P. predlagal za zaslišanje prav tožnik. V zvezi s

spornim dogodkom pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik

nikakor ni imel pravice zahtevati od delodajalca, da mu da v

vožnjo prav določeno novo tovorno vozilo, pač pa je bil dolžan

opravljati delo tudi s starejšim kamionom, kar mu je predlagal in

odredil direktor tožene stranke.

Tožena stranka je tožniku dne 29.8.2003 izdala izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi po določilih 2. točke 1. odst. 111. člena

ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu odpove izredno

pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude

malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega

razmerja. Tožnik je huje kršil delovne obveznosti, saj ni prišel

na delo od 21.7.2003 do izdaje odločbe, ter je opravljal prevoz

za drugo podjetje Tkalčič transport d.o.o., medtem, ko je bil še

zaposlen pri toženi stranki. Tožnik navedenemu niti ni oporekal.

Zaradi navedenega je bila odločitev sodišča prve stopnje v tem

delu pravilna, posledično navedenemu pa je tudi sodišče prve

stopnje utemeljeno zavrnilo tako reintegracijski kot reparacijski

zahtevek izhajajoč iz prenehanja delovnega razmerja.

Uveljavljani pritožbeni ugovor glede izplačila prevoznih stroškov

je neutemeljen, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da

se je tožnik vozil na delo in iz dela s tovornim vozilom in je

vozilo tožene stranke parkiral doma. Tako je brezpredmeten

pritožbeni ugovor, da sodišče tožniku ni pustilo specificirati

predmetnega tožbenega zahtevka, saj tožnik tudi ni bil upravičen

do prevoznih stroškov, v kolikor se je vozil na delo in iz dela z

vozilom tožene stranke, ki je tudi zagotavljala gorivo. Tožniku

prevozni stroški ne pripadajo, saj mu le-ti tudi niso nastali.

Pritožbeno sodišče pa glede na podani pritožbeni ugovor o tem, da

je imel tožnik za postavitev denarnega zahtevka premalo časa in

sicer samo en mesec oz. manj časa, kot je imela tožena stranka za

svoje navedbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi moral tožnik

sicer že v tožbi postaviti določen denarni zahtevek.

Utemeljen je pritožbeni ugovor glede odločitve sodišča prve

stopnje o tem, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki

odškodnino v znesku 590.018,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 23.8.2003 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče se

strinja s pritožbenim ugovorom, da sodišče prve stopnje ni

ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti po določilih

Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS št. 83/2001 - OZ). Temeljni

elementi odškodninske odgovornosti so namreč nastanek škode, da

škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med

nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstanek le-teh je bil

dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje) in odgovornost

na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne

dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde. Ob navedenem

pritožbeno sodišče še ugotavlja, da VI. točka pogodbe o

zaposlitvi določa, da delavec, ki pri svojem delu pridobiva

naslednja tehnična, proizvodna oz. poslovna znanja, se zavezuje

delodajalcu, da v času trajanja delovnega razmerja po tej pogodbi

ne bo opravljal ali sklepal poslov za svoj ali tuj račun, ki

spadajo v delovno področje ali dejavnost delodajalca, če bi to

vplivalo na interese delodajalca oz. bi pomenilo zanj konkurenco

in v takšnem primeru ima delodajalec pravico uveljavljati zoper

delavca odškodninski zahtevek v višini 12 izplačanih neto

mesečnih plač glede na povprečje zadnjih treh mesecev pred

prenehanjem delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da bo moralo

sodišče prve stopnje tudi ugotavljati, ali je delavec v času

delovnega razmerja pridobival tehnična, proizvodna ali poslovna

znanja, prav tako pa bo moralo sodišče ugotavljati konkretno

višino škode, ki je sicer limitirana na višino 12 izplačanih neto

mesečnih plač glede na povprečje zadnjih treh mesecev pred

prenehanjem delovnega razmerja.

Posledično navedenemu pa je bilo potrebno razveljaviti tudi del

sodbe, v kateri je sodišče odločilo o pobotu medsebojnih terjatev

na podlagi 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je sodišče prve

stopnje pobotalo priznano terjatev iz naslova regresa za letni

dopust s terjatvijo glede izplačila odškodnine. Ob navedenem se

pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da

je tožniku regres za letni dopust za leto 2003 vsekakor pripadal

iz razloga, ker je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju.

Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da mora imeti izrek sodbe v

primeru podanega ugovora v pobot ugovarjane terjatve tridelni. V

prvem delu sodišče ugotovi, da obstoji terjatev tožnik in njeno

višino, v drugem delu sodišče ugotovi, do katere višine obstoji

nasprotna terjatev toženca in v tretjem delu sodišče opravi

kompenzacijo.

Sicer pa pritožbeno sodišče po preizkusu po uradni dolžnosti tudi

ugotavlja, da iz predloženega spisa v predmetni zadevi izhaja, da

je sodišče prve stopnje v skupno obravnavanje združilo dve zadevi

in sicer pod opr. št. Pd 584/2003 in Pd 173/2004. V zadevi Pd

173/2004 je delodajalec vložil nasprotno tožbo zoper delavca iz

naslova plačila odškodnine v znesku 722.188,00 SIT. Navedeno

pomeni, da sodišče ne bi smelo odločati o pobotu medsebojnih

terjatev, pač pa bi moralo samostojno odločati o tožbenem

zahtevku po nasprotni tožbi. Razlika med pobotnim ugovorom in

nasprotno tožbo je namreč v tem, da bi toženec s pobotnim

ugovorom lahko uspešno uveljavljal le terjatev do višine

tožnikove, z nasprotno tožbo pa lahko uspešno uveljavi višjo

terjatev od tožnikove. Izrek pri nasprotni tožbi tako ne glasi na

pobot. Nasprotna tožba je po svoji procesni naravi namreč

samostojna tožba. Če sodišče obravnava tožbo in nasprotno tožbo

skupaj, ostaneta oba tožbena zahtevka samostojna. Sodišče z eno

sodbo odloča o tožbenih zahtevkih obeh pravdnih strank.

Posledično navedenemu je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi

odločitev v desetem odstavku izreka, s katero je sodišče prve

stopnje odločilo, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki

stroške postopka v višini 235.718,30 SIT.

Pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 3. odst.

165. člena ZPP.