Appeal dismissed; employer's dismissal of pregnant employee invalid due to pregnancy at time of notice.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

[JEDRO]

Ker odpoved PZ učinkuje z vročitvijo, je podana odpoved PZ iz

poslovnega razloga, ki je bila tožnici vročena 14.8.2003,

nezakonita, saj je tožnica dne 6.8.2003 obvestila toženo

stranko, da bo do nadaljnjega zaradi rizične nosečnosti v

bolniškem staležu. Odločilno je, da je bil ob vročitvi odpovedi

toženi stranki znano, da je tožnica noseča in ne, ali ji je bilo

to dejstvo znano že v trenutku, ko je sprejela odločitev o

odpovedi PZ iz poslovnih razlogov tožnici dne 25.7.2005.

Zakonitost podane odpovedi PZ se presoja glede na dejstva ob

podani odpovedi. Podana odpoved PZ je bila glede na določbo 115.

člena ZDR, ki prepoveduje odpoved PZ delavki v času nosečnosti,

nezakonita, čeprav je delavka tekom individualnega delovnega

spora spontano splavila.

V skladu s 2. odstavkom 181. člena ZPP lahko tožeča stranka

zahteva, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice

ali pravnega razmerja med drugim, če tako določa poseben predpis.

Po 3. odstavku 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev

nezakonitosti odpovedi PZ v 30-ih dneh od vročitve odpovedi, zato

je zmotno stališče, da tak ugotovitveni zahtevek delavca ni

dopusten.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25.07.2003 in spremembo te

odpovedi brez datuma (1. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da

tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki zaradi

navedene odpovedi ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami,

določenimi v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka

sklenila s toženo stranko dne 29.11.2001. Tožena stranka je

dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji priznati vse

pravice iz pogodbe o zaposlitvi, v roku 8 dni (2. in 3. točka

izreka). Razsodilo je tudi, da je dolžna tožena stranka

obračunati tožeči stranki plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi,

in sicer za marec, april, maj in junij 2004 v bruto znesku,

navedenem v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ter ji izplačati

neto zneske plač, zmanjšane za nadomestila, ki jih je tožeča

stranka v istih mesecih prejela pri Zavodu za zaposlovanje. Od

tako izračunanih zneskov je tožena stranka dolžna plačati tudi

zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 18. dne v posameznem

mesecu do plačila (4. točka izreka). Višji zahtevek za plačilo

plač v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je sodišče

prve stopnje zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke,

da se ugotovi, da ji delovno razmerje ne bo prenehalo po poteku

30 dnevnega odpovednega roka, ki začne teči naslednji dan po

vročitvi odpovedi z dne 25.07.2003 oziroma po poteku 30 dnevnega

odpovednega roka, ki začne teči potem, ko prenehajo razlogi iz 1.

odstavka 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS,

št. 42/02). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti

tožeči stranki stroške postopka v znesku 125.400,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve

stopnje do plačila.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe

materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da

pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da

tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo

stroške postopka ali pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in

vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da v času izdaje obvestila o

nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in redne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga toženi stranki ni bilo

znano, da je tožnica noseča. Prav tako pa to dejstvo v času, ko

je tožena stranka izdala izpodbijano odpoved pogodbe o

zaposlitvi, še ni bilo podano. Navedeno izhaja iz pričakovanega

datuma poroda v priporočilu Ginekološke klinike za bolniški

stalež in splošno znanega dejstva, da nosečnost traja 266 dni.

Tožnici sta bila obvestilo in odpoved pogodbe o zaposlitvi

vročena šele 14.08.2003, ker je bila na bolniškem staležu in ni

sprejemala pošiljk. Nosečnost je izkazala s predložitvijo

priporočila Ginekološke klinike z dne 18.08.2003, torej po

vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz pritožbe nadalje

izhaja, da sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da sta

obvestilo in odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je

tožena stranka to odločitev sprejela v času nosečnosti tožnice.

Tožnica namreč takrat še ni bila noseča, sodišče pa mora

zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojati glede na čas,

ko je delodajalec sprejel odločitev in izdal odpoved pogodbe o

zaposlitvi. Nosečnost je nastopila med dolgotrajnim postopkom

vročanja obvestila in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato

je tožnici tožena stranka zakonito odpovedala pogodbo o

zaposlitvi. Sicer pa pritožba še opozarja, da je bila nosečnost

tožnice prekinjena 07.12.2003, zato zanjo od tega dne naprej ne

velja več varstvena določba iz 115. člena ZDR. Sodišče je zato

nepravilno uporabilo določilo 115. člena ZDR za delavko, pri

kateri nosečnost ni več podana. Varstvo po 115. členu ZDR po

mnenju tožene stranke ni absolutno, ker absolutno varovanih

kategorij delavcev ZDR ne pozna. To določilo je treba zato

razlagati v povezavi s 5. odstavkom 88. člena ZDR, ki določa

prekluzivne roke za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to

lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi, delovno razmerje

pa delavcu ne more prenehati vse dokler so podani razlogi, ki jih

določa 2. odstavek 115. člena ZDR, torej nosečnost, dojenje

otroka ali izraba starševskega dopusta. Nazadnje pritožba

uveljavlja še bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja,

da v sporu niso izpolnjene predpostavke za ugotovitveno tožbo,

saj je zahtevek za ugotovitev trajanja pogodbe o zaposlitvi

zapadel. Sodišče prve stopnje je zato kršilo 181. člen ZPP, izrek

sodbe pa je nejasen in sam s seboj v nasprotju, s čemer je podana

absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke

2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana tudi glede

odločitve o plači za mesec marec 2004 v 4. točki izreka, saj je

sodišče o višini le-te odločilo brez vsake podlage v spisu. Kar

zadeva višino zahtevka za plačilo plač, je podana tudi absolutna

bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. odstavka 350.

člena ZPP, ker tožeča stranka višine sploh ni dokazala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v tistem

delu, kjer je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožeče

stranke. Preizkus je opravilo iz razlogov, ki jih tožena stranka

izrecno uveljavlja v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo

na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP.

Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno

ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno

pravo, bistvene kršitve določb postopka pa niso podane.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica z dopisom dne

06.08.2003 obvestila toženo stranko, da je do nadaljnjega zaradi

rizične nosečnosti v bolniškem staležu. Temu dejanskemu zaključku

pritožba ne nasprotuje. Navedba, da v času, ko je tožena stranka

sprejela izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je

dne 25.07.2003, tožnica še ni bila noseča, je novo dejstvo, ki v

skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP ni upoštevno. Tožena stranka

namreč v pritožbi ni dokazala niti zatrjevala, da tega dejstva

brez svoje krivde ni mogla navesti najkasneje do konca glavne

obravnave pred sodiščem prve stopnje. Kljub temu pa pritožbeno

sodišče poudarja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje z

vročitvijo tisti stranki, ki ji je namenjena. Odločilno je torej,

ali je bilo toženi stranki znano, da je tožnica noseča še preden

ji je izpodbijano odpoved vročila, ne pa le, ali ji je bilo to

dejstvo znano v trenutku, ko je sprejela odločitev, da ji bo

odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je glede na obrazložene razloge pravilno

ugotovilo dejansko stanje in zakonitost odpovedi presojalo glede

na dejstvo, da je bila tožnica v času, ko je izpodbijano odpoved

prejela, nedvomno noseča.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi

pravilno uporabilo materialno pravo. V skladu s 1. odstavkom 115.

člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi

delavki v času nosečnosti, dojenja otroka oziroma staršem v času

izrabe starševskega dopusta v obliki polne odsotnosti z dela; po

2. odstavku istega člena delavcem v navedenih okoliščinah tudi ne

more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca. Če

delodajalec ob izreku odpovedi ne ve za nosečnost delavke, velja

posebno varstvo pred odpovedjo, če delavka takoj oziroma po

prenehanju nezakrivljenih ovir obvesti delodajalca o svoji

nosečnosti, kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila.

ZDR torej noseče delavke varuje tako pred odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi (1. odstavek 115. člena ZDR) kot tudi pred prenehanjem

delovnega razmerja (2. odstavek 115. člena ZDR), zato je sodišče

prve stopnje pravilno štelo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o

zaposlitvi zaradi nosečnosti tožnice nezakonita.

Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje tudi, da je

zmotno uporabilo materialno pravo, ker je varstveno določbo 115.

člena ZDR uporabilo za tožnico, pri kateri nosečnost v času

odločanja o zahtevku ni bila več podana. Uporaba tega določila v

konkretnem primeru je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna,

saj se zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja glede na

dejstva, ki so bila podana v času, ko je tožnica prejela

izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato dejstvo, da je

tekom tega individualnega delovnega spora spontano splavila, ne

vpliva na zakonitost podane odpovedi.

Prav tako neutemeljene so pritožbeno uveljavljane bistvene

kršitve določb pravdnega postopka zaradi kršitve 181. člena ZPP,

prekoračitve tožbenega zahtevka, kakor tudi absolutna bistvena

kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP. V skladu s 181. členom ZPP lahko tožeča stranka

zahteva, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice

ali pravnega razmerja med drugim, če tako določa poseben predpis.

Po 3. odstavku 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev

nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od

vročitve, zato so zmotna izvajanja pritožbe, da ugotovitveni

zahtevek tožeče stranke ni dopusten. Tudi absolutna bistvena

kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v

smislu, da je sodišče prve stopnje o višini plače tožnice za

mesec marec 2004 odločilo brez vsake podlage v spisu, ni podana.

Sodišče prve stopnje je zahtevku po višini ugodilo, izhajajoč iz

bruto mesečne plače tožnice, določene v pogodbi o zaposlitvi z

dne 29.11.2001 (priloga A1). V skladu z navedenimi razlogi je

pravilno zaključilo, da tožnici za obdobje od 18.03.2004 do

31.03.2004 pripada le sorazmerni del dogovorjene bruto plače,

tožena stranka pa sicer višini zahtevkov za izplačilo plač v

postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni ugovarjala. Glede na

dogovorjeno bruto plačo v pogodbi o zaposlitvi sodišče prve

stopnje pri odločanju o zahtevkih za izplačilo plač tudi ni

prekoračilo tožbenega zahtevka.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje v skladu s 353.

členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje.

V sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje

stroške postopka, ne glede na izid postopka (2. odstavek 22.

člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS,

št. 19/94), zato tožena stranka sama krije stroške pritožbe.