Appeal allowed; dismissal reversed due to employer's failure to prove valid service of dismissal notice.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Ker je delodajalec delavcu redno odpoved PZ iz poslovnega razloga

potem, ko je delavec odklonil sprejem odpovedi na delovnem mestu

in prosil, da se mu odpoved vroči na domačem naslovu, vročil na

delavčev naslov stalnega prebivališča, je sam štel, da vročitev

na delovnem mestu ni bila opravljena. Zato je rok za vložitev

tožbe iz 3. odstavka 204. člena ZDR začel teči šele z dnem

vročitve odpovedi delavcu na naslovu njegovega stalnega

prebivališča in ne že z dnem, ko mu je delodajalec odpoved

poskušal vročiti na delovnem mestu, saj ob dejstvu, da tožena

stranka ni predložila pisne zaznambe o tem, da je bilo pisanje

puščeno v tožnikovi pisarni, o čemer so sicer izpovedale priče,

ni gotovo, da je bila vročitev na delovnem mestu opravljena v

skladu s 144. členom ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s

katero je tožnik zahteval razveljavitev redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 25.1.2005, poziv nazaj na

delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo

je, da tožnik potem, ko je tožena stranka štela odpoved za

vročeno, v nadaljevanju ni vložil tožbe na sodišče v predpisanem

zakonskem roku.

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz razlogov zmotno

ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega

prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366.

čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v

postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči. Ne strinja se z

ugotovitvijo sodišča, ki je štelo poskus vročitve odpovedi na

delovnem mestu dne 28.1.2005 kot odločilno dejstvo, pri čemer ne

upošteva okoliščine, da mu je bila odpoved kasneje ponovno

vročena po pošti. Sam je želel, kar je vročevalcu izrecno

navedel, da se mu pošlje odpoved na domači naslov, da bi se z

njeno vsebino v celoti seznanil. Če bi tožena stranka upoštevala

vročanje na delovnem mestu za uspešno, potem ne bi bilo podanih

nikakršnih razlogov, da bi mu odpoved poslala še po pošti.

Očitno je menila, da poskus takšne vročitve ni uspel. V skladu z

navedenimi razlogi je mnenja, da mu je pravilno začel teči rok za

vložitev tožbe od dne 10.2.2005 dalje, ko je prejel odpoved na

podlagi poštnega vročanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče

spremeni sklep tako, da samo odloči o tožbenem zahtevku oz.

podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu se z

odločitvijo v izpodbijanem sklepu ne strinja, kar navedeno

utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz uradnega zaznamka na pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je

razvidno, da je tožena stranka dne 28.1.2005 poskušala vročiti

tožniku odpoved na delovnem mestu v skladišču, vendar tožnik

odpovedi ni hotel sprejeti. Izrazil je željo, da se mu pošlje

odpoved na dom, o čemer so vročevalci napravili uradni zaznamek.

Nato je tožena stranka po izpovedbah prič predložila pisno

odpoved v tožnikovo pisarno, vendar o takšnem postopanju ni

predložila nikakršne pisne zaznambe. Je pa nesporno, da je v

nadaljevanju tožena stranka poslala odpoved pogodbe na tožnikov

domači naslov, ki jo je tožnik prejel dne 10.2.2005, pri čemer je

tožbo pri sodišču prve stopnje vložil dne 9.3.2005.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka ni imela

nikakršnih razlogov, da je poslala odpoved tudi na tožnikov

naslov stalnega bivališča, če je smatrala za pravilno vročanje na

delovnem mestu tožnika v skladišču dne 28.1.2005. Zato tudi ni

bilo dejanske podlage, da je pustila pisanje še v tožnikovi

pisarni. Očitno je tožena stranka dvomila v pravilnost takšnih

ravnanj, da vendarle vročanje na delovnem mestu ni bilo pravilno.

Če ne bi dvomila, potem ne bi imela razlogov, da bi zgolj zaradi

seznanitve tožnika naslovila pisanje na njegov domači naslov.

Zato se je po zaključku pritožbenega sodišča potrebno v takšnem

dvomu glede pravilnosti vročanja delodajalca postaviti v korist

delavca in v zadevi upoštevati kot odločilen datum dne 10.2.2005,

ko je tožnik prevzel pošto na naslovu stalnega bivališča.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je

v skladu z določbo 142. čl. ZPP štelo vročanje odpovedi na

tožnikovem delovnem mestu dne 28.1.2005 kot pravilno. V tej zvezi

je pri odločitvi o zavrženju tožbe zmotno izhajalo iz določbe 3.

odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS, št.

42/02), da je tožnik s tem, ko je v nadaljevanju dne 9.3.2005

vložil tožbo pri delovnem sodišču, le-to vložil izven 30 dnevnega

prekluzivnega roka. Zaradi navedene zmotne uporabe materialnega

prava je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in

vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. tč. 365.

čl. ZPP).

Sodišče bo moralo v novem postopku odločiti v skladu z

ugotovitvami tega sklepa in glede na ugotovljeno dejstvo, da je

tožnik vložil tožbo v predpisanem prekluzivnem roku, obravnavati

zadevo po vsebini.