Appeal dismissed; inquiry claims rejected as procedural law prohibits seeking fact-finding in labor disputes.

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Skladno s 1. odstavkom 181. člena ZPP, ki se na podlagi 1.

odstavka 14. člena ZDSS uporablja v postopku pred delovnimi

sodišči, z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve

dejstva. Zato je potrebno tožbeni zahtevek na ugotovitev

neveljavnosti vročitve odpovedi zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, kjer je

tožnik zahteval, da se ugotovi, da mu tožena stranka ni veljavno

vročila odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o

zaposlitvi z dne 01.08.2003, zato odpoved za tožnika nima pravnih

učinkov. S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi,

da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne

29.12.2003 oziroma z dnem ugotovitve tožnikove zdravstvene

zmožnosti za delo ali s potekom šestih mesecev, temveč traja

nedoločen čas. Posledično je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek, da

ga je tožena stranka dolžna obdržati v delovnem razmerju tudi po

datumu, ko bi mu na podlagi odpovedi z dne 01.08.2003 prenehalo

delovno razmerje ter mu priznati enake pravice iz delovnega

razmerja kot do 01.08.2003. Odločilo je še, da vsaka stranka

krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Pritožbenemu

sodišču predlaga, da izpodbijana sodbo in sklep razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je

sodišče prve stopnje zavrglo del tožbe, da bi si prihranilo

odločanje po vsebini. Nepravilno je zaključilo, da zahtevek

tožnika, da se ugotovi, da mu odpoved pogodbe o zaposlitvi ni

bila veljavno vročena in nima pravnih učinkov, ni sposoben za

obravnavanje. Zmotno je tudi pravno naziranje sodišča prve

stopnje, da se določbe 23. člena Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, 19/94) ne morejo uporabljati pri

institutih novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS,

št. 42/02). Če je sodišče prve stopnje menilo, da tožnik ni

pravilno opredelil tožbenega zahtevka, je nedvomno navedel vsaj

odločbo, zoper katero zahteva sodno varstvo, in sicer odpoved

pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Nobenega dvoma torej ni bilo, kaj tožnik zahteva, zato je v

individualnem delovnem sporu nesprejemljivo delno zavrženje

tožbe. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje bistveno

kršilo določbe postopka. V skladu s 181. členom ZPP lahko tožeča

stranka vloži ugotovitveno tožbo tudi, če ima pravno korist od

vložitve takšne tožbe. Tožnik je v sporu izkazal, da ima pravno

korist od ugotovitve, da mu odpoved pogodbe o zaposltvi ni bila

vročena. Pred vložitvijo tožbe je v skladu s 1. in 2. odstavkom

204. člena ZDR zahteval odpravo kršitve oziroma vročitev odpovedi

pogodbe o zaposlitvi. Ker delodajalec kršitve ni odpravil, je

tožnik vložil tožbo. ZDR ne določa, kako naj delavec oblikuje

zahtevek, zato pritožnik meni, da je možen vsak zahtevek, ki

pomeni odpravo kršitev delavčevih pravic. Nesprejemljiv je tudi

zaključek sodišča prve stopnje, da lahko delavec izpodbija

vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi le v postopku, v katerem

se ugotavlja nezakonitost same odpovedi. Tožnik ne more niti

zatrjevati, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu

sploh ni bila vročena, saj se z njeno vsebino ni dolžan

ukvarjati. Nezakonito bi bilo po mnenju pritožnika le prenehanje

delovnega razmerja na podlagi nevročene odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, sama odpoved pa po vsebini ni nujno nezakonita.

Pritožba uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev

dejanskega stanja. Tožnik ni nikoli zatrjeval, da mu ni bilo

vročeno obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot

je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Povsem pavšalno je

zaključilo tudi, da podjetje, ki se ukvarja z vročanjem ne more

ravnati v nasprotju s predpisi, ker je njegov edini interes

vročitev pošiljke. Sodišče prve stopnje sploh ni presojalo, kako

je na zakonitost vročitve vplivalo dejstvo, da je tožnik

vročevalca izrecno opozoril na prepozno uro, zaradi česar je tudi

odklonil sprejem pošiljke. Predlagal je tudi, da se v zvezi z

okoliščinami vročitve zaslišijo verodostojne priče. Nazadnje

tožnik v pritožbi poudari še, da 1. odstavek 139. člena ZPP

določa, da se vroča podnevi med 6. in 20. uro. Izven tega časa

lahko naslovnik sprejem pisanja utemeljeno zavrne, kar je tožnik

storil, sodišče prve stopnje pa se glede tega dejstva sploh ni

opredelilo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v

mejah pritožbenih razlogov in zaradi morebitnih absolutnih

bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje, ki

jih v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ugotavlja po uradni

dolžnosti. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno

pravo, bistvene kršitve določb postopka pa niso podane.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe, v

delu, kjer je tožnik zahteval, da se ugotovi, da mu tožena

stranka ni veljavno vročila odpovedi pogodbe o zaposlitvi s

ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 01.08.2003, zato odpoved

zanj nima nobenih pravnih posledic. V skladu s 1. odstavkom 181.

člena ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 14. člena ZDSS

subsidiarno uporablja v postopku pred delovnimi sodišči, lahko

tožeča stranka zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma

neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost

oziroma nepristnost kakšne listine. Vsebina zahtevka ugotovitvene

tožbe je torej lahko le ugotovitev pravice ali pravnega razmerja,

ne pa ugotovitev dejstev. Edino dejstvo, katerega ugotovitev

lahko tožeča stranka zahteva, je pristnost ali nepristnost

listine. Tožnik je zato napačno oblikoval del tožbe, saj je

zahteval ugotovitev dejstva, namreč neveljavnost vročitve

odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšna ugotovitvena tožba pa ni v

skladu s 1. odstavkom 181. člena ZPP, zato meritorno odločanje o

tem delu tožbe ni dopustno.

Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo zahtevek tožnika,

da se ugotovi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni

prenehalo dne 29.12.2003 oziroma z dnem ugotovitve zdravstvene

zmožnosti za delo oziroma s potekom šestih mesecev, temveč traja

nedoločen čas ter da ga je tožena stranka dolžna obdržati v

delovnem razmerju tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

01.08.2003 in mu priznati enake pravice iz delovnega razmerja kot

do tedaj.

Tožnik je dne 31.07.2003 neutemeljeno zavrnil prevzem obvestila o

nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o ponudbi nove

pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da mu je vročevalec navedeno

pisanje pustil v poštnem nabiralniku, izhaja iz vročilnice z dne

31.07.2003. Tožnik v pritožbi smiselno priznava, da je pisanje

našel v nabiralniku in se seznanil z njegovo vsebino. Iz tega

obvestila nedvomno izhaja, da bo odpoved in ponudba nove pogodbe

o zaposlitvi tožniku vročana naslednjega dne, to je v petek

01.08.2003. Vročevalec je tega dne skušal vročiti tožniku odpoved

pogodbe o zaposlitvi in ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, vendar

je tožnik sprejem odklonil. Zatrjuje sicer, da je prevzem tega

dne zakonito odklonil, ker naj bi ga vročevalec obiskal po 20.

uri. Kljub temu pa sodišče druge stopnje glede na okoliščine

konkretnega primera in zlasti zaradi vsebine predhodno zakonito

vročenega obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi

meni, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 01.08.2003 ni

nezakonita. Zgolj dejstvo, da naj bi delodajalec odpoved pogodbe

o zaposlitvi vročal po 20. uri, ni takšna kršitev postopka

vročanja, ki bi imela za posledico, da vročitve ni mogoče šteti

za veljavno. Za določbe o vročanju je bistveno, da se na njihovi

podlagi dokazuje, ali je upravičenec osebno prejel njemu

namenjeno pisanje. Pomembno je torej predvsem, da so te določbe

spoštovane vsebinsko. Zato tudi morebiten drugačen način

vročitve, kot je predpisan, in če je dokazan, pomeni, da je bila

vročitev v redu opravljana, zgolj formalna kršitev določbe pa ne

pomeni tudi absolutnega razloga za nezakonitost celotnega

postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se je že dan pred

spornim vročanjem, 31.07.2003, seznanil z nameravano odpovedjo

pogodbe o zaposlitvi iz obvestila delodajalca. Sodišče druge

stopnje zaradi obrazloženega v celoti soglaša z dokazno oceno

sodišča prve stopnje glede vročilnice z dne 01.08.2003 in

priložene izjave vročevalca ter materialnopravnim zaključkom, da

je bila vročitev opravljena v skladu s 144. členom ZPP. Drugih

razlogov, zaradi katerih bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z

dne 01.08.2003 nezakonita, tožnik v sporu ni uveljavljal, zato je

sodišče prve stopnje njegov zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je presojalo le tiste pritožbene navedbe,

ki so odločilnega pomena. Po takšnem preizkusu izpodbijanih

odločitev sodišča prve stopnje je ugotovilo, da uveljavljani

pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne kršitve določb

postopka, ki jih sodišče druge stopnje ugotavlja po uradni

dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo tožnika in v celoti potrdilo

sklep in sodbo sodišča prve stopnje.