Appeal allowed; employer's dismissal invalid because employee's absence during sick leave was not a valid defense reason.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

1. Če se delavki očita, da je s tem, ko je v času bolniškega staleža odpotovala za en mesec, kršila navodila lečečega zdravnika (6.alinea 1. odstavka 111. člena ZDR), zaradi česar ji je bila podana izredna odpoved PZ, njena odsotnost iz kraja stalnega prebivališča ni okoliščina po 2. odstavku

83. člena ZDR, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da ji omogoči zagovor.

2. Če je bila vročitev izredne odpovedi pravilno opravljena tožničinemu možu po 142. členu ZPP, od tega trenutka dalje teče rok za vložitev tožbe iz 3. odstavka 204. člena ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17.7.2003 neveljavna in nezakonita in jo razveljavilo. Nadalje je ugotovilo, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, temveč ji še traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnici vzpostavi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 15.2.2002, ji v delovno knjižico vpiše delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ji obračuna bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela ter izplača neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plače do plačila, poleg tega pa ji je dolžna priznati in izplačati tudi vse druge pravice iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Toženi stranki je še naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v višini 120.780,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) tožnice kot prepozno zavrže oz. podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pravilno vročena tako, da je bila vročena njenemu možu. Ta vročitev je bila opravljena v skladu z Zakonom o pravdnem postopku. Ker je tožnica tožbo vložila po preteku 30 dni od vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi njenemu možu, bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. odst. 204. čl. ZDR njeno tožbo zavreči. Tožena stranka je sicer ravnala pravilno, ko tožnice ni pozvala na zagovor, saj je tožnica svoj bolniški stalež izkoristila zato, da je odšla na počitnice v času tega staleža.

Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožnica tožbo vložila prepozno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ta njen ugovor zavrnilo kot neutemeljen na podlagi ugotovitve, da je tožnica osebno potrdila in podpisala prejem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 20.8.2003, iz spisovnih podatkov pa je razvidno, da je bila tožba vložena dne 17.9.2003.

Glede na navedeno je sicer zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena v roku iz 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), pravilen. Pritožba tožene stranke pa utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena tožničinemu možu ob upoštevanju določb 3.odst. 142. čl. ZPP in 140. čl. ZPP. Iz listinskih dokazov, ki jih je v spis vložila tožena stranka (B 12/1, B 12/2 in B 12/3), bi bilo mogoče zaključiti, da je bila izredna odpoved tožnici vročena tožničinemu možu 28.7.2003.

2. odst. 87. čl. ZDR določa, da delodajalec vroči delavcu osebno redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi praviloma v prostorih delodajalca oz. na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo. Po 3. odst. citiranega člena vroča delodajalec redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu po pravilih pravdnega postopka, razen v primeru, če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v R Sloveniji. Iz listinske dokumentacije nadalje izhaja, da je tožena stranka tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala na naslovu Ulica ..., ki ga je tožnica kot svoj naslov navedla tudi v tožbi, in da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena tožničinemu možu (B 12/1, B 12/2, B 12/3).

Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je potrebno kot pravilno vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteti le vročitev, ki je bila tožnici opravljena neposredno in osebno, ni ugotavljalo, če je tožena stranka sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala tožničinemu možu v skladu z določbami ZPP, ki opredeljujejo način osebne vročitve (142. čl. ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje glede navedenega nepopolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je zaradi tega vsaj preuranjena.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (355. čl. ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti, če je bila vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vročena tožničinemu možu v skladu z določbami ZPP (3. odst. 142. čl. ZPP) in nato ponovno odločiti najprej o pravočasnosti vložene tožbe oz. posledično o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da vloga, ki jo je v spis vložila tožena stranka, naslovljena na tožnico in datirana z dne 16.7.2003 (B 7), ni pisna obdolžitev.

Iz navedene vloge izhaja, da so delavci tožene stranke tožnico dne 15.7.2003 in 16.7.2003 iskali na domu in jo niso našli, zaradi česar ji je tožena stranka predlagala, da ji do 17.7.2003 posreduje dokazilo o tem, da je bila na zdravniškem pregledu oz. na predpisani terapiji. V tej listini je bila tožnica tudi opozorjena, da bo tožena stranka štela, da je kršila navodila zdravnika, v kolikor ji do datuma, navedenega v tej vlogi, ne bo sporočila opravičljivega razloga. Tožnica je bila v tej vlogi tudi opozorjena, da je potovanje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika temelj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 111.

čl. ZDR. Na podlagi navedenega je potrebno to vlogo tožene stranke šteti kot pisno obdolžitev, ki jo v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi predvideva 83. čl. ZDR v zvezi s 177. čl. ZDR. Dejstvo, da v pisni obdolžitvi nista izrecno določena čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor, pa še ne pomeni, da pisna obdolžitev ni podana. Delodajalec lahko določi čas in kraj, kjer bo delavec podal svoj zagovor, tudi s posebno vlogo. Pisna obdolžitev pa mora biti delavcu vročena na način, kot ga določa 180. čl. ZDR (2. odst. 177.

čl. ZDR). Pritožbeno sodišče pa se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljati tako, da bi tožnici predhodno omogočila zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odst. 177. čl. ZDR (2. odst. 83. čl. ZDR). Dejstvo, da je bila tožnica v spornem obdobju na otoku Pašmanu, še ne pomeni avtomatično okoliščine, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici zagovor omogoči. Odsotnost delavca iz kraja stalnega prebivališča še ni nujna okoliščina, zaradi katere bi bilo mogoče od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložena, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključiti, da tožena stranka ni dokazala, da se tožnica ni ravnala po navodilih osebnega ginekologa v času bolniškega staleža pa do vročitve odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kot tudi ni dokazala, da bi se morala tožnica 15.7. in 16.7.2003 ravnati po navodilih imenovanega zdravnika ZZSS. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.