Appeal dismissed; labor court correctly assessed criminal signs without determining full criminal liability.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Če je delavcu podana izredna osdpoved PZ iz razloga po 1. alinei

1. odstavka 111. člena ZDR (kršitev pogodbene ali druge

obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega

dejanja), je potrebno presojati, ali so podani znaki kaznivega

dejanja, ne pa obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti

delavca. Zato je zmotno tudi stališče, da je sodišče samo

reševalo predhodno vprašanje glede obstoja kaznivega dejanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, da se razveljavi odločba o izredni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi z dne 11.6.2003 in ugotovi, da tožeči stranki ni

prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, in da jo je le-ta

dolžna pozvati nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto

referent II, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico za

obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega

nastopa dela ter ji obračunati in plačati vse predpisane davke in

prispevke ter nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja

delovnega razmerja v višini, kot bi jo prejemala na svojem

delovnem mestu skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva

zapadlosti posameznih mesečnih akontacij plače do plačila, in da

ji je dolžna povrniti stroške postopka. Sklenilo je, da tožeča

stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku

pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in

predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča

prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti

oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in

zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče

prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da

imajo tožnici očitane kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi

znake kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po 244. členu

KZ RS. Sodišče je s tako odločitvijo storilo absolutno bistveno

kršitev določb iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o

pravdnem postopku, saj je samo reševalo predhodno vprašanje glede

obstoja kaznivega dejanja po 244. členu KZ RS in ugotovilo, da je

bilo dejanje storjeno. Če je sodišče ugotovilo obstoj kaznivega

dejanja, bi moralo ugotoviti in obrazložiti vse zakonske znake

kaznivega dejanja, česar pa sploh ni ugotavljalo in o tem sodba

tudi nima razlogov. Tožnica je zatrdila, da je dobil dobavitelj

A. M. vse svoje terjatve poravnane, četudi so bile nakazane na

transakcijski račun tožničinega moža. To je potrdil A. M. ko je

ob zaključku vsakega poslovnega leta podpisal potrdilo o

uskladitvi stanja. To je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene

stranke. Tožnica je v tožbi kot dokaz zahtevala predložitev tega

pisnega potrdila, vendar je sodišče ta dokaz spregledalo, ga ni

izvajalo in se do njega ni opredelilo, s čimer je storilo

bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona

o prevdnem postopku. Izpovedi A. M. in mag. J. B. so nasprotne,

saj prvi trdi, da ni dobil ničesar plačanega, druga pa, da je

dobil plačano, kar je potrjeval z letnimi uskladitvami

knjigovodskega stanja. Pritožba opozarja, da je dobavitelj A.

M. opravljal za toženo stranko avtoprevozniške storitve v višini

50 % realizacije vsega svojega prometa. To pomeni, da bi tri leta

delal zastonj in pri tem nikoli urgiral za plačila, vsako leto pa

potrjeval, da so njegove terjatve poplačane. Sodišče prve stopnje

je bilo naivno, ko je lažnemu pričanju A. M. verjelo. A. M. je

dobil vse svoje terjatve plačana s strani tožnice, le da se je na

ta način rešil plačila davkov. Sodišče prve stopnje je vse dokaze

napačno presodilo in dejansko stanje nepopolno ugotovilo, v

posledici česar je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka

pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je

vsebina ugotovitve sodišča v tem, da je tožnica nepooblaščeno

razpolagala oziroma nakazovala denarna sredstva tožene stranke

neupravičenemu prejemku in toženi stranki s tem povzročila škodo,

takšno ravnanje tožnice pa pomeni kršitev delovnih obveznosti in

ima znake dejanja, ki je s Kazenskim zakonikom RS določeno kot

kaznivo dejanje. Trditve pritožbe, da so terjatve dobavitelja

A. M. plačane s strani tožnice, so za lase privlečene. Pravna

podlaga za plačila tožnice A. M. v imenu in za račun tožene

stranke ni bila podana, tožnica pa tudi ni imela pooblastila, da

razpolaga z denarnimi sredstvi tožene stranke, tako da jih

nakazuje na račun svojega zakonca. A. M. je v svojem pričanju

temeljito pojasnil in obrazložil poslovna razmerja s toženo

stranko, nastanek ter višino terjatev kot tudi razmerje in svoje

ravnanje do tožnice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve

pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in

naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je

sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo

materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno

bistvenih kršitev pravil postopka, katere uveljavlja pritožba, in

na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko

preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na

pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje

odločalo o obstoju kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic

po določbi 244. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ

RS - Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji). Tožnici je bila izredno

odpovedana pogodba o zaposlitvi s strani delodajalca po 1. alinei

1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l.

RS, št. 42/2002), ker je kršila pogodbeno obveznost iz delovnega

razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja po 244. členu KZ RS, to

je zloraba položaja ali pravic, zaradi česar je sodišče prve

stopnje moralo presojati obstoj znakov kaznivega dejanja zlorabe

položaja ali pravic in ni odločalo, kot zmotno meni pritožba o

kazenski odgovornosti tožnice oziroma o obstoju kaznivega

dejanja. Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je

sodišče samo reševalo predhodno vprašanje glede obstoja kaznivega

dejanja po 244. členu KZ RS. Kot kršitev pogodbenih obveznosti iz

delovnega razmerja pa je določena le kršitev pogodbenih

obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja, zato delodajalec,

in če pride do sodnega spora tudi sodišče v delovnem sporu,

ugotavlja le obstoj znakov kaznivega dejanja in ne obstoj samega

kaznivega dejanja, za katerega je potrebno ugotavljati tudi

elemente kaznivega dejanja, kar pa se ugotavlja v kazenskem

postopku. Zaradi navedenega so pritožbene navedbe v tej smeri

neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotovilo

obstoja znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic.

Sodišče je ugotovilo in tudi obrazložilo, da je tožnica pri

opravljanju dela po pogodbi o zaposlitvi zlorabila svoj položaj s

tem, ko je denarna sredstva namesto pogodbenemu partnerju tožene

stranke A. M. s.p., nakazovala na bančni račun svojega moža. S

tem dejanjem je izpolnila vse znake kaznivega dejanja zlorabe

položaja ali pravic, saj je namenoma nakazovala denar, namesto na

račun poslovnega partnerja tožene stranke, na račun svojega moža,

s tem je drugemu pridobila premoženjsko korist z zlorabo svojega

položaja. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni

ugotavljalo, ali so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja. Pri

tem ni pomembno, kakšen je bil, če je bil, dogovor med tožnico in

poslovnim partnerjem tožene stranke A. M., temveč za zakonitost

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje ugotovitev

dejstev, da je tožnica zlorabila svoj položaj in nakazovala

sredstva na račun svojega moža in s tem drugemu pridobila

premoženjsko korist. Tudi sicer pa so pritožbene navedbe v zvezi

z dogovorom med tožnico in M. ter njegovimi nameni pritožbena

novota, ki je ni mogoče upoštevati glede na določbe 337. člena

ZPP.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje,

za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnica nosi sama svoje

stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni

uspela.