Arbitration agreement is not a prerequisite for labor court jurisdiction under ZDSS Article 15.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Reševanje spora pred arbitražo ne predstavlja postopka za mirno

rešitev spora (kot npr. mediacija), ki je po 15. členu ZDSS

procesna predpostavka za sodno varstvo, ampak nadomestno obliko

sodnega varstva, saj je arbitražna odločba glede učinkov

izenačena s pravnomočno sodno odločbo. Predloga sveta delavcev za

odpravo kršitev pravic delavcev do sodelovanja pri upravljanju ob

dejstvu, da sta udeleženca sklenila dogovor o arbitraži, ni

mogoče zavreči zaradi pomanjkanja procesne predpostavke po 15.

členu ZDSS, ampak na podlagi 1. odstavka 464. člena ZPP, ker je

za odločitev v sporu pristojna arbitraža.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog

predlagatelja zavrglo z obrazložitvijo, da niso podane procesne

predpostavke za sodno varstvo. Ugotovilo je, da je arbitražno

reševanje konkretnega spora procesna predpostavka, saj je

arbitraža predvidena že v ZSDU, posebej pa sta jo dogovorila tudi

udeleženca spora (z dogovorom o medsebojnem sodelovanju z dne

2.10.2002). Ker predlagatelj predhodno ni sprožil postopka za

mirno reševanje spora, sodno varstvo ni dopustno, zato je sodišče

prve stopnje predlog predlagatelja zavrglo.

Zoper ta sklep se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih

razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP, v zvezi z 19. členom ZDSS-1

ter pritožbenemu sodišču predlaga, da opravi pritožbeno obravnavo

in o predlogu samo odloči, podrejeno pa, da ga razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na

zmotni in nepopolni ugotovitvi nekaterih odločilnih dejstev.

Poudarja, da sodišče ne more z razlago, ne da bi ugotavljalo

pravo voljo strank, arbitražnega dogovora, nadomestiti volje

strank glede vrste sporov, o katerih naj odloča arbitraža. V

konkretnem primeru sta predlagatelj in nasprotni udeleženec

2.10.2002 z dogovorom določila pristojnost ad hoc arbitraže glede

sporov v zvezi z izvajanjem tega začasnega dogovora; za te spore

pa sta dne 1.12.2004 dogovorila še pristojnost stalne arbitraže.

Odločanje o temeljnem spornem vprašanju med njima, ki je predmet

spora v tem kolektivnem delovnem sporu, je v skladu s 1. členom

začasnega dogovora z dne 2.10.2002 (še vedno izrecno) v

pristojnosti sodišča. Predlagatelj nazadnje nasprotuje zaključku

sodišča prve stopnje, da neuspešen predlog za sodno imenovanje

arbitra zaradi neaktivnosti nasprotnega udeleženca, ne ustreza

pravnemu standardu, predhodno sproženega, a neuspešnega postopka

mirne rešitve spora.

Udeleženec se v svojem odgovoru na pritožbo predlagatelja strinja

z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje ter predlaga

zavrnitev predlagateljeve pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa sodišča

prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sklep

izpodbijati, ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje,

ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje zmotno uporabilo

materialno pravo, vendar je odločitev pravilna. Ob preizkusu tega

sklepa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb

postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99 - 2/2004 v zvezi s 366.

členom ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

V zvezi s pritožbenimi navedbami predlagatelja ugotavlja

pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje v kolektivnem

delovnem sporu Kd 2/2002 sklenilo, da na strani nasprotnega

udeleženca za arbitra imenuje dr. P. G.. Zoper ta sklep se je

predlagatelj pritožil in je višje sodišče za delovne in socialne

spore s sklepom, Pdp 321/2002-3 z dne 13.3.2002 pritožbi ugodilo,

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in predlog za

imenovanje arbitra zavrglo. Zavzelo je stališče, ker ni dokazano,

da bi bil sklenjen dogovor o ustanovitvi arbitraže, pa tudi ne

ustanovljena ad hoc arbitraža, ni pogojev za vložitev predloga za

imenovanje arbitra na strani udeleženca, zato je bilo potrebno že

iz tega razloga predlog za imenovanje arbitra zavreči v skladu z

določbo 44. člena ZDSS. Nadalje je ugotovilo, da sta udeleženca

dne 2.10.2002 sklenila dogovor o medsebojnem sodelovanju Sveta

delavcev in vodstva Javnega zavoda RTV Slovenije, v katerem

ugotavljata v 1. členu kot nesporno, da sklepata ta dogovor

zaradi različnega tolmačenja določb Zakona o sodelovanju delavcev

pri upravljanju (Ur. l. RS št. 42/93 - v nadaljevanju: ZSDU) in

določb Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v RS (Ur. l. RS

št. 45/94 - v nadaljevanju: KP) in sicer v delu, ki določa način

sodelovanja delavcev pri upravljanju v zavodih. V 15. členu tega

dogovora sta se dogovorila, da spore med Svetom delavcev in

zavodom razrešuje arbitraža. Arbitraža je sestavljena iz dveh

članov, imenovanih s strani zavoda in dveh članov, imenovanih s

strani Sveta, enega člana - predsedujočega pa zavod in Svet

imenujeta soglasno. Odločitev arbitraže je dokončna in pri svojem

delu je dolžna spoštovati določbe zakona o pravdnem postopku.

Zato zaključuje pritožbeno sodišče, da sta se dogovorila

udeleženca o arbitraži, ki naj bi reševala njune spore, navedene

v 1. členu tega Dogovora. Pri pregledu določb 1. člena tega

Dogovora pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi petit

predlagateljevega zahtevka v tem kolektivnem sporu bistveno enak

določbi 1. člena prej citiranega dogovora.

Gre torej za ad hoc dogovorjeno arbitražo in kasneje ustanovljena

arbitraža z dne 10.10.2004 (dokaz: A/10) predstavlja samo

realizacijo Dogovora iz leta 2002 (2. člen). Pri tem poudarja

pritožbeno sodišče, da je arbitraža ali razsodišče nedržavno

sodišče, ki sestoji iz ene ali več oseb, ki mu stranke sporazumno

in prostovoljno zaupajo izdajo meritorne odločbe, ki jo zakon

izenačuje s pravnomočno odločbo državnega sodišča. S sklenitvijo

arbitražnega dogovora se izključi pristojnost državnega sodišča

in za arbitražo so bistveni trije elementi in sicer, da gre za

nedržavno sodišče, sestavljeno iz ene ali več oseb arbitrov, da

so tem osebam stranke s sporazumom (z dogovorom) zaupale izdajo

meritorne odločbe za rešitev spora in da je ta odločba po svojih

učinkih izenačena s pravnomočno sodbo. V takem primeru se mora

sodišče ob ugovoru stranke izreči za nepristojno in tožbo zavreči

(1. odst. 464. čl. ZPP), ne pa ugotavljati procesnih predpostavk

za sodno varstvo.

Nujen element pojma arbitraže je torej prostovoljnost pri

odločitvi strank, da svoj spor v rešitev zaupata arbitraži. Zato

arbitraža ne more biti prisilna. Morebitna prisilnost oz.

obveznost je po eni strani v nasprotju s samim pojmom arbitraže,

v nasprotju pa je tudi s pravico sodnega varstva po 23. členu

Ustave, vendar v tem primeru to ne velja, velja samo za

individualne delovne spore, saj reševanje zadev spora v

kolektivnih delovnih sporih ne sodi v okvir 23. člena Ustave, ker

ne gre za odločanje o pravicah. Naslednji nujen element pojma

arbitraže pa je obveznost arbitražne odločbe. Prostovoljnost je

pri arbitraži zagotovljena le v začetni fazi - pri odločitvi

strank, da rešitev spora poverita arbitraži, ne pa v fazi rešitve

spora; arbitraža torej v tem smislu ni način sporazumnega

reševanja sporov. V tem se arbitraža razlikuje od npr. mediacije

kot postopka, v katerem tretja nevtralna oseba posreduje med

strankama in poskuša zagotoviti, da bosta stranki sporazumno

rešili spor ter s sklenitvijo poravnave na novo opredelili

medsebojne pravice in obveznosti. Uspeh mediacije je odvisen od

soglasja strank. Za arbitražo pa je nasprotno značilno, da

odločitev arbitra ni odvisna od soglasja strank, vendar ni ovire,

da arbiter poskuša zagotoviti sporazumno rešitev spora. Vendar,

če to ni mogoče, ima arbiter ne le pravico, pač pa obveznost, da

v sporu odloči tako, kot bi to odločilo sodišče samo.

ZDSS/1994 v 15. členu, ki je veljal v spornem obdoju, določa, da

kadar je z zakonom ali s kolektivno pogodbo določen obvezen

postopek za mirno rešitev spora, je sodno varstvo dopustno pod

pogojem, da je bil postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen.

Zakon omogoča, da se poskus mirne rešitve spora lahko določi kot

procesna predpostavka. Vendar pa je glede na zgornje ugotovitve

povsem nedvoumno, da se ta določba ne nanaša na arbitražo. Pri

arbitraži namreč ne gre za postopek mirne rešitve spora in za

arbitražni postopek tudi nikoli ne more biti izpolnjena

okoliščina, da ni bil uspešen. Tak postopek tudi ne sme biti

obvezen. Jasno je torej, da se omenjena določba nanaša le na

postopke mediacije in druge postopke, katerih uspeh je odvisen od

sporazuma strank (sklenitve poravnave). Zato pritožbeno sodišče

ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je arbitražno

reševanje konkretnega spora procesna predpostavka, češ da je

arbitraža predvidena že v ZSDU, posebej pa, če sta jo dogovorila

tudi udeleženca sama. Iz tega sledi, da postopek za mirno rešitev

spora ni pravno izenačen z arbitražnim postopkom, saj je zoper

arbitražno odločbo dopustna tožba za razveljavitev te arbitraže v

skladu z določili 26. do 28. člena ZDSS/1994 pred sodišči za

delovne in socialne spore (2. odst. 84. člena ZDSS-1). Zato

ugotavlja pritožbeno sodišče, da niso utemeljene pritožbene

navedbe predlagatelja, saj je odločilnega pomena za zakonito

izdajo te sodne odločbe dogovorjena arbitraža. Iz teh razlogov

ugotavlja pritožbeno sodišče, da je odločitev v sklepu sodišča

prve stopnje pravilna; pritožbeno sodišče pa mora v obrazložitvi

sklepa presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in

navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (1.

odst. 360. čl. ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo

predlagatelja in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje,

kot to izhaja iz izreka tega sklepa.