Appeal dismissed; union's national representative status suffices for defense ministry labor agreement.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Predlagatelj-sindikat je status reprezentativnega sindikata v

poklicu pri nasprotnem udeležencu-ministrstvu pridobil že z

odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ker je

izpolnjeval pogoje iz 8. člena ZRSin. Zato ni bilo potrebno, da

bi si pridobil status reprezentativnega sindikata tudi po 6.

odstavku 100b člena ZObr (ki določa, da je reprezentativni

sindikat v ministrstvu tisti sindikat, v katerega je včanjenih

najmanj 15% zaposlenih v ministrstvu, če zakon ne določa

drugače). Ker je predlog sklepčen in so podani tudi ostali pogoji

po 318. členu ZPP, je sodišče pravilno izdalo zamudno sodbo, s

katero je nasprotnemu udeležencu naložilo, da je dolžan s

predlagateljem skleniti pogodbo o zagotavljanju pogojev za

sindikalno delo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžan udeleženec

skleniti s predlagateljem pogodbo o zagotavljanju pogojev za

sindikalno delo v 15 dneh pod izvršbo. Ugotovilo je, da je

predlagatelj že pridobil status reprezentativnosti z odločbo

pristojnega ministrstva v poklicu in s tem izpolnil vse pogoje za

sklenitev predlagane pogodbe z Ministrstvom za obrambo.

Udeleženec se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenega razloga

zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. tč. 1. odst. 338.

čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (ZDSS-1 Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v

postopku v delovnih in socialnih sporih. Navaja, da iz sodbe ne

izhaja utemeljenost predloga, zaradi česar so podani razlogi za

njegovo zavrnitev. Zakon o reprezentativnosti sindikatov kot

sistemski zakon določa splošne kriterije za določitev

reprezentativnosti sindikata, dočim Zakon o obrambi kot specialni

predpis določa, da se uredijo pogoji za delovanje sindikata in

sindikalnih poverjenikov v ministrstvu s pogodbo, ki jo skleneta

minister in reprezentativni sindikat. Po določbi 6. odst. 100.b

čl. Zakona o obrambi je reprezentativni sindikat v ministrstvu, v

katerega je včlanjenih najmanj 15 % zaposlenih v ministrstvu, če

zakon ne določa drugače. Predlagatelj ni izkazal, da je izpolnil

pogoj 15 % zaposlenih v ministrstvu, zato udeleženec z njim ni

bil dolžan skleniti pogodbe o zagotavljanju pogojev za sindikalno

delo. Ne glede na navedeno sama reprezentativnost sindikata

pilotov v ministrstvu na višjem nivoju še ne pomeni, da je

udeleženec z njim dolžan skleniti predlagano pogodbo, saj je

Zakon o obrambi v zvezi z njeno sklenitvijo predpisal dodaten

pogoj, kar dopušča tudi Konvencija št. 87 o sindikalnih

svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic, da se lahko obseg

sindikalnih jamstev za pripadnike oboroženih sil v okviru

nacionalne zakonodaje uredi drugače. Poleg tega je v določbi 2.

odst. 18. čl. Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, ki

opredeljuje pogoje za delo sindikatov, predpisano, da velja za

državne organe le, če posamezna vprašanja, ki jih ureja, z

zakonom niso urejena drugače.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje

izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Poleg tega

sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot

izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na

katere opozarja pritožba, in na katere je moralo pritožbeno

sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato na pritožbene navedbe

udeleženca še odgovarja.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka (v tem

kolektivnem sporu predlagatelj) zaradi svoje pasivnosti, ker ne

poda odgovora na tožbo oz. na predlog ali ga vloži po izteku

predpisanega roka (1. odst. 318. čl. ZPP), priznava dejanske

tožbene navedbe. Zato izreče sodišče takšno sodbo brez tega, da

bi izvedlo dokazni postopek. V tej zvezi zgolj preizkusi ali

zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali s

splošno znanimi dejstvi. V skladu z navedenimi razlogi je izdaja

zamudne sodbe dopustna samo v primeru, če so zatrjevana dejstva

takšne narave, iz katerih izhaja sklepčnost zahtevka oz. v

kolektivnem sporu, sklepčnost predloga.

V konkretni zadevi udeleženec ni odgovoril na predlagateljev

predlog v predpisanem 30 dnevnem zakonskem roku, čeprav mu je bil

predhodno pravilno vročen drugopis predloga zaradi podaje

odgovora in z opozorilom na pravne posledice, če udeleženec tako

ne bo ravnal. Poleg tega izhaja iz vsebine predloga njegova

sklepčnost, pri čemer zatrjevana dejstva o izpolnjevanju pogojev

statusa reprezentativnosti predlagatelja niso v nasprotju s

predloženimi listinami ali z dejstvi, ki so splošno znana. Zato

navedeni razlogi utemeljujejo zaključek, da so bili v sporu

podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Pritožbeno sodišče sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani

sodbi o izkazanem odločilnem dejstvu, da je predlagatelj pridobil

reprezentativnost na podlagi odločbe Ministrstva za delo, družino

in socialne zadeve dne 16.7.2003, s katero je določeno, da se v

Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije, v katerega je združen

predlagatelj že od leta 1999 dalje, poleg ostalih

reprezentativnih dejavnosti in poklicev, določi kot

reprezentativni sindikat v poklicu pilota. Poleg tega je bilo z

odločbo ugotovljeno, da je v predlagatelja včlanjenih več kot 10

% delavcev v poklicu pilota v RS, zaradi česar so pri

predlagatelju v celoti izkazani pogoji za pridobitev

reprezentativnosti sindikata iz določbe 8. čl. Zakona o

reprezentativnosti sindikatov (ZRSin, Ur. l. RS, št. 13/93). V

skladu z navedeno določbo se kot reprezentativne določijo zveze

ali konfederacije sindikatov za območje države, v katere se

povezujejo s sindikati iz različnih panog, dejavnosti ali

poklicev, in v katere je včlanjenih najmanj 10 % delavcev iz

posamezne panoge dejavnosti ali poklica. V konkretnem primeru je

predlagatelj takšno kvoto delavcev v poklicu pilota na nivoju

države v celoti izpolnil, zaradi česar je bila pri njemu izkazana

tako dejanska kot pravna podlaga za pridobitev statusa

reprezentativnosti na nivoju države že po določbah ZRSin.

Neutemeljena je pritožba, da bi moral predlagatelj za pridobitev

statusa reprezentativnosti sindikata izpolniti pogoje po določbi

6. odst. 100. b čl. Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št.

103/04), ki določa, da je reprezentativni sindikat v ministrstvu

tisti sindikat, v katerega je včlanjenih najmanj 15 % zaposlenih

v ministrstvu, če zakon ne določa drugače. Po ugotovitvi

pritožbenega sodišča bi bila uporaba navedene določbe ZObr, ki

ima naravo specialnega predpisa, sprejemljiva v primeru, če

sindikat ne bi pridobil reprezentativnosti že po določbah ZRSin,

to je splošnega zakona. Vendar je v tem sporu ugotovljeno, da je

predlagatelj že pridobil status reprezentativnosti z odločbo

pristojnega ministra v poklicu v skladu z določbami ZRSin v

okviru zveze, to je Konfederacije sindikatov 90 Slovenije, ki je

reprezentativna na nivoju države, zaradi česar ni bilo podanih

razlogov, da bi moral izkazati še pogoje reprezentativnosti iz

določbe 6. odst. 100. b čl. ZObr. Seveda pa bi predlagatelj v

primreu, da ne bi predhodno pridobil reprezentativnosti po

splošnem zakonu, moral za sklenitev predlagane pogodbe z

udeležencem izpolniti pogoje iz navedene določbe specialnega

zakona.

Pritožbeno sodišče še poudarja, da je namen sindikalnega

pluralizma v ustanavljanju sindikatov, ki zastopajo svoje

interese na določenem območju, v posamezni dejavnosti, panogi ali

poklicu, in ki nadalje vsak zase samostojno odloča o tem, ali se

bodo združeval z drugimi sindikati v federaciji ali konfederaciji

oz. bo kako drugače usklajeval skupne interese. Nadalje je

vprašanje reprezentativnosti sindikatov vezano na akcijsko

svobodo sindikatov, pri čemer so vsi sindikati reprezentativni, v

kolikor predstavljajo svoje člane pri uveljavljanju in varstvu

njihovih ekonomskih in socialnih interesov. Zato je imel v

konkretnem primeru predlagatelj vso pravico, da se je združil v

zvezo sindikalnega gibanja na nivoju celotne države, to je v

Konfederacijo sindikatov 90 Slovenije, v kateri je imel možnost

pridobiti status reprezentativnosti v poklicu, kar je tudi

realiziral.

V skladu z navedenimi dejstvi ni bilo podanih tako dejanskih kot

pravnih razlogov, da bi moral predlagatelj pridobiti

reprezentativnost v skladu z določbami ZObr še pri udeležencu,

kljub možnosti, ki je določena v 9. čl. Konvencije št. 87 o

sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic iz leta

1948, da se za pripadnike oboroženih sil obseg sindikalnih

jamstev v okviru nacionalne zakonodaje lahko uredi drugače. Po

ugotovitvi pritožbenega sodišča se obseg sindikalnega jamstva

nanaša na vsebinsko uresničevanje sindikalnih pravic in

svoboščin. Pri sindikatu, katerega člani so pripradniki

oboroženih sil, bi to lahko pomenilo zmanjšanje takšnih jamstev

npr. glede udeležbe v stavki ali v podobnih sindikalnih akcijah,

ki bi vplivale na vojaške ali strateške interese državnega

organa, kar pa ne more veljati glede izpolnjevanja kriterijev za

pridobitev reprezentativnosti sindikata oz. vplivati na obstoj

razlogov, ki bi preprečevali sklenitev pogodbe za izvajanje

sindikalnega dela.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).