Appeal dismissed; severance calculated under old Labor Law based on termination date, not new law's enactment.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Čeprav je tožniku delovno razmerje prenehalo po uveljavitvi

novega ZDR junija 2003 (po preteku 6 mesecev od dokončnosti

sklepa o PDR skladno s 36e členom 36e ZDR) in je bilo takrat

odločeno tudi o odpravnini, je potrebno višino odpravnine

izračunati po določbah starega ZDR. Tožnik je pravico do

odpravnine kot trajno presežni delavec pridobil s trenutom,

ko ga je delodajalec opredelil kot trajno presežnega delavca

v decembru 2002, pod pogojem, da mu je na tej podlagi

prenehalo delovno razmerje. Zato se višina odpravnine

izračuna po določbah starega ZDR, ne glede na to, da sklep o

opredelitvi tožnika kot trajno presežnega delavca v decembru

2002 ne obravnava vprašanja odpravnine, saj ta delavcu

pripada po samem zakonu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v

znesku 2.344.778,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

7.6.2003 dalje do plačila in ji obračunati sorazmerni del regresa

za letni dopust za leto 2003 v bruto znesku 66.085,00 SIT in

izplačati neto znesek 54.850,55 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od neto zneska od 1.7.2003 dalje do plačila, vse v roku

8 dni. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna

tožeči stranki povrniti stroške postopka v skupnem znesku

175.248,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega

razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi

ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni,

da je sodišče pri presoji odločitve napačno uporabilo določbe

materialnega prava, saj se sklicuje na 233. člen Zakona o

delovnih razmerjih, ki je začel veljati 1.1.2003. Ta člen določa,

da se postopki uveljavljanja in varstva pravic iz delovnega

razmerja, ki so bili uvedeni pred 1.1.2003, dokončajo po

predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Ob uporabi

te določbe je sodišče določilo višino odpravnine tožniku skladno

z zakonom o delovnih razmerjih, ki je veljal v času, ko je bilo s

sklepom toženke ugotovljeno trajno prenehanje potreb po delu

večjega števila delavcev, torej dne 10.12.2002. Pri tem pa

sodišče ni upoštevalo, da omenjeni sklep ni obravnaval vprašanja

odpravnine, pač pa je le določal, da bodo odpravnine izplačane

skladno s kolektivno pogodbo. O odpravnini tožniku je tožena

stranka odločila kasneje in sicer s sklepom dne 10.6.2003, s

katerim je bila določena višina odpravnine, ta sklep pa je bil

sprejet v času, ko je že veljal novi Zakon o delovnih razmerjih.

Po mnenju tožene stranke je zato pravica tožniku do odpravnine

nastala s prenehanjem delovnega razmerja pri delodajalcu, torej

26.6.2003, kar pomeni, da se ta datum šteje za dan začetka

postopka za uveljavljanje pravice do odpravnine. V obravnavanem

primeru zato ni mogoče uporabiti 233. člen novega Zakona o

delovnih razmerjih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah

pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi sodišče

druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004)

ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih

kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po

uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje

pravilno uporabo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se zato v

celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter

ustrezno razlago odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami

tožene stranke pa dodaja:

Stališče tožene stranke, da je potrebno izračun višine odpravnine

tožniku opraviti v skladu z določbami novega Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) in da 233. člen tega

zakona pri izračunu višine odpravnine tožniku ne pride v poštev,

je neutemeljeno. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve

stopnje in listinskih dokazov, je bilo trajno prenehanje potreb

po delu večjega števila delavcev, med njimi tudi tožnika,

ugotovljeno s sklepom tožene stranke z dne 10.12.2002 (sklep je

postal pravnomočen 31.12.2002) na podlagi določb takrat

veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št.

14/90 in naslednji). Iz sklepa tudi izhaja, da tem delavcem

delovno razmerje preneha z iztekom 6 mesečnega odpovednega roka,

kot je bilo to določeno v 36. e členu ZDR/90. S sklepom z dne

10.6.2003 pa je tožena stranka ugotovila, da je tožniku delovno

razmerje prenehalo z dnem 26.6.2003 in da mu bo izplačana

odpravnina in regres za leto 2003 skladno s kolektivno pogodbo.

Vendar, ne glede na dejstvo, da je vprašanje odpravnine

obravnaval šele sklep tožene stranke, ki je bil sprejet v času,

ko je veljal novi ZDR, je zmotno mnenje toženke, da bi bilo

potrebno tudi izračun višine odpravnine tožniku kot trajno

presežnemu delavcu opraviti skladno z določbami novega ZDR.

Potrebno je namreč poudariti, da delavec pridobi pravico do

odpravnine kot trajno presežni delavec v trenutku, ko ga

delodajalec opredeli kot presežnega delavca, vendar pod pogojem,

da mu je na tej podlagi prenehalo delovno razmerje. V

obravnavanem primeru se je to zgodilo s sklepom tožene stranke z

dne 10.12.2002. Pri tem ni pomembno, ali je ta sklep obravnaval

vprašanje odpravnine ali ne, saj odpravnina delavcu, ki mu je

delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, pripada

že po samem zakonu in ne šele takrat, ko mu to pravico določi

delodajalec. Ker je bil tožnik opredeljen kot trajno presežni

delavec že v mesecu decembru 2002, ko še niso pričele veljati

določbe novega ZDR, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve

stopnje pravilno zaključilo, da se višina odpravnine presoja v

skladu z določbami ZDR/90, ki je veljal v času, ko je bil tožniku

izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja, ker mu ni bilo

mogoče trajno zagotoviti dela, in na podlagi katerega mu je tudi

prenehalo delovno razmerje. Zato mu pripada odpravnina, določena

v 3. odstavku 36. f člena ZDR/90, ki je posledica prenehanja

delovnega razmerja po 36. e členu ZDR/90, če delavcu ni mogoče

zagotoviti dela in ne odpravnina po določbi 109. člena ZDR, kot

se očitno zmotno zavzema tožena stranka. Odpravnina po 109. členu

ZDR namreč pripada delavcem, katerim je odpovedana pogodba o

zaposlitvi na podlagi novega ZDR, to je po 1.1.2003. Iz navedenih

razlogov je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno

pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o izplačilu

sorazmernega regresa za letni dopust za leto 2003 v okviru

presoje pravilne uporabe materialnega prava in ugotovilo, da je

sodišče prve stopnje v tem delu tudi pravilno uporabilo

materialno pravo, in sicer 4. odstavek 131. člena ZDR v zvezi s

3. alineo 1. odstavka 162. člena ZDR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje,

za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče

odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1.

odst. 165. člena ZPP).