Appeal dismissed; employee's late claim rejected due to valid service of termination notice by mail.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ker tožnik redna odpoved PZ iz poslovnega razloga ni dvignil,

čeprav je bil o prispetju pošiljke pravilno obveščen skladno z

142. členom ZPP, se šteje, da mu je bila odpoved PZ vročena z

dnem, ko mu je bilo puščeno obvestilo o prispelem pisanju.

Zmotno je stališče, da vročitev ni bila opravljena zakonito, ker

je vročevalec vedel, da tožnik občasno živi na drugem naslovu, na

katerem vročitev ni bila niti poskušana. Delodajalec je dolžan

delavcu pisanja vročiti na delovnem mestu ali na naslovu, ki ga

delavec navede, ne pa na nek drug naslov, za katerega mu je

znano,da predstavlja delavčevo občasno bivališče.

Tožnik je tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ iz

poslovnega razloga vložil po preteku 30-dnevnega prekluzivnega

roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR, zato jo je sodišče prve

stopnje pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in

tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške

postopka v znesku 141.240,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni. Ugotovilo

je, da je tožnik vložil tožbo po izteku predpisanega 30 dnevnega

zakonskega roka, ki se šteje od dneva vročitve odpovedi pogodbe

dalje.

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po

določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.

RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04)

uporablja tudi v postopku v delovnih in socialnih sporih. Navaja,

da bi moral vročevalec pri vročanju odpovedi dosledno postopati

po določbi 142. čl. ZPP. Vročevalec na obvestilu ni zapisal, naj

bo določen dan in ob določeni uri v stanovanju, da bo sprejel

pošiljko. Vročevalec je izpovedal, da živi v tastovi hiši, zaradi

česar bi se moral v primeru odsotnosti pozanimati pri sosedih ter

jim pustiti obvestilo, kot je to predpisano v določbi 3. odst.

142. čl. ZPP. Poleg tega je jasno izpovedal, da stanuje tudi v

Batah, kar pomeni, da mu je bilo znano, kje se je nahajal v času

vročanja. Zato bi mu moral vročiti pošto na tem naslovu, pri

čemer ni pomembno, da bi moral sam tudi uradno obvestiti pošto,

da se nahaja tudi na drugem naslovu. V konkretnem primeru

vročanje ni bilo pravilno izvedeno, kar predstavlja bistveno

postopkovno kršitev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je

ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep pravilne dejanske in

pravne razloge. Očitane bistvene postopkovne kršitve, na katere

opozarja pritožba v zvezi z izdanim sklepom, niso podane. Poleg

tega pritožbeno sodišče ni ugotovilo takšnih bistvenih kršitev

postopka, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Zato v

izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijanem

sklepu na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Tožena stranka je dne 30.10.2004 redno odpovedala tožniku pogodbo

o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je s priporočeno

pošiljko naslovila na tožnikov naslov stalnega bivališča in

oddala na pošto dne 3.11.2004. Poštni vročevalec je poskušal

vročiti tožniku pošiljko dne 4.11.2004 na naslovu stalnega

bivališča. Ker poštni vročevalec ob prvem vročanju pošiljke dne

4.11.2004 ni našel tožnika na naslovu stalnega bivališča, niti ne

tasta, drugih družinskih članov ali soseda, je pustil v

tožnikovem poštnem nabiralniku obvestilo z vsebino, da bo

naslednji dan med 9. in 10. uro ponovno prinesel pošiljko. Poštni

vročevalec ob drugem vročanju dne 5.11.2004 ponovno ni našel

tožnika na njegovem stalnem naslovu, niti ne ostalih oseb iz

določbe 140. čl. ZPP zaradi možnosti nadomestnega vročanja. Zato

je pustil v tožnikovem nabiralniku obvestilo z ugotovitvijo, da

pošiljke ni mogel vročiti, in da jo lahko tožnik prevzame na

naslovni pošti v 15 dneh in opozorilom, da v kolikor je v tem

roku ne prevzame, se bo štelo, da je vročitev opravljena na dan,

ko je bilo puščeno to obvestilo. Tožnik v nadaljevanju pošiljke

v predpisanem roku ni prevzel na naslovni pošti, zaradi česar je

prišlo do fikcije vročanja.

Pritožbeno sodišče glede na tako ugotovljena dejstva, do katerih

je prišlo sodišče prve stopnje, ko je izvedlo listinske dokaze in

izčrpno zaslišalo tako tožnika kot poštnega vročevalca, v celoti

soglaša z zaključki v izpodbijanem sklepu, da je bilo v

tožnikovem primeru izvedeno poštno vročanje odpovedi pogodbe v

skladu z določbami 11. poglavja ZPP.

Neutemeljena je pritožba, da poštni vročevalec ob priliki prvega

vročanja pošiljke dne 4.11.2004 na obvestilu ni zapisal

ugotovitev v takšni vsebini, kot je to predpisano z določbo 142.

čl. ZPP. Po zaključku pritožbenega sodišča takšna trditev ne

drži, saj predloženo obvestilo o prispelem pismu (priloga B 3)

izkazuje, da je poštni vročevalec v obvestilu zapisal, da naj ga

naslovnik naslednji dan med 9. in 10. uro počaka, ko bo ponovno

prinesel pošiljko. Tudi v primeru drugega vročanja dne 5.11.2004

je vročevalec ob ugotovitvi, da tožnika ni našel na naslovu in

tudi ne ostalih članov gospodinjstva, soseda ali drugih oseb

zapisal, da ni mogel izvesti vročitve, zaradi česar je tožnika

obvestil, da pošiljko prevzame v predpisanem roku na pošti. V

skladu z navedenimi razlogi je tako zmotna trditev pritožbe, da

vročevalec na obvestilih ni popolno navedel dejanskih ugotovitev

ob priliki vročanja pisanja, oz. da bi glede tega postopal v

nasprotju z določbami od 140. do 142. čl. ZPP.

Neutemeljena je pritožba, da bi moral poštni vročevalec, če mu je

bilo znano, da tožnik občasno živi tudi na drugem naslovu v

Batah, opraviti vročitev na tem naslovu. Noben predpis ne določa,

da je treba komu vročati na dva naslova. Delodajelec vroča

delavcu pisanje na delovnem mestu ali na naslovu stanovanja, ki

mu ga sporoči delavec. Za rešitev tega spora sploh ni pomembno,

da se je tožnik občasno nahajal na drugem naslovu, ker mu

delodajalec ni bil dolžan vročati pisanj na drug naslov.

V tožnikovem primeru je tako prišlo do fikcije vročanja odpovedi

pogodbe. Ob ugotovitvi, da se šteje dan 5.11.2004 za datum

vročitve odpovedi pogodbe tožniku, navedeno pomeni, da je v

skladu z določbo 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) s prvim naslednjim dnem začel teči

prekluzivni 30 dnevni rok za vložitev tožbe, ki se je iztekel dne

5.12.2004. Ker je tožnik v sporu vložil tožbo šele dne 7.1.2005,

to je po preteku predpisanega zakonskega roka, jo je sodišče prve

stopnje na podlagi 274. čl. ZPP pravilno kot prepozno zavrglo.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sklepa ugotovilo, da

uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo

pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč.

365. čl. ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni

uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje

pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl.

ZPP).