Supreme Court allows appeal, vacates lower rulings, remands case for new trial on eviction claim.

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Tožeča stranka zmotno trdi, da bi toženec moral postaviti nasprotni tožbeni zahtevek zato, da bi lahko dosegel vrnitev v prejšnje stanje. Zmotno pa je tudi stališče sodišč, da bi morala tožeča stranka zahtevek tako prilagoditi, da bi bila vrnitev v prejšnje stanje mogoča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da bi sodišče v takšnem primeru moralo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka odločiti tudi o tem, ali je vrnitev v prejšnje stanje upravičena ali ne. S tem sodišče ne bi odločalo preko meja postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP), saj bi na ta način zahtevano brezpogojno izselitev omejilo z dolžnostjo tožeče stranke, da pred izselitvijo omogoči tožencu preselitev v prejšnje stanovanje oziroma, če bi ugotovilo, da to ni možno, z dolžnostjo, da zagotovi tožencu drugo (prejšnjemu stanovanju) enakovredno stanovanje. Če pa gre za odločanje v mejah tožbenega zahtevka, zadošča že ugovor tožene stranke, in nasprotni tožbeni zahtevek ni potreben.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan izprazniti triinpolsobno stanovanje v M. in garažni prostor št. 14 ter ju izročiti tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je bilo med postopkom nesporno, da sta bili stanovanje in garaža dodeljeni nezakonito. Pridobitev stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju na v M. lahko velja le za to stanovanje in ne za katerokoli drugo stanovanje. Če pa tožena stranka meni, da ji iz stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju pripada določeno stanovanjsko varstvo, bi to morala uveljavljati z nasprotnim tožbenim zahtevkom. Nerazumljivo je stališče sodišča, da bi morala tožeča stranka postaviti tožbeni zahtevek, s katerim bi bilo vzpostavljeno prejšnje stanje. Takšen zahtevek je izključno v korist tožencu. Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji pravilno ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da ima toženec stanovanjsko pravico na spornem stanovanju in garaži na podlagi že pridobljene stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju na v M. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pridobljena pravica ne more imeti takšnega učinka. Res je sicer, da je imetnik stanovanjske pravice po zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84) stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Res je tudi, da je stanovanjska pravica obsegala tudi pravico do pridobitve drugega stanovanja. Toda to lahko pomeni le, da imetnik stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju te pravice ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na drugem stanovanju. Zaradi kasnejše nezakonite dodelitve drugega stanovanja stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju ni prenehala. Ni pa stanovanjska pravica na prvem stanovanju mogla sanirati nezakonite vselitve v drugo stanovanje. Zato je zahtevek na izselitev po 58. členu stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94) lahko le delno utemeljen.

Tožeča stranka zmotno trdi, da bi toženec moral postaviti nasprotni tožbeni zahtevek zato, da bi lahko dosegel vrnitev v prejšnje stanje. Zmotno pa je tudi stališče sodišč, da bi morala tožeča stranka zahtevek tako prilagoditi, da bi bila vrnitev v prejšnje stanje mogoča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da bi sodišče v takšnem primeru moralo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka odločiti tudi o tem, ali je vrnitev v prejšnje stanje upravičena ali ne. S tem sodišče ne bi odločalo preko meja postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP), saj bi na ta način zahtevano brezpogojno izselitev omejilo z dolžnostjo tožeče stranke, da pred izselitvijo omogoči tožencu preselitev v prejšnje stanovanje oziroma, če bi ugotovilo, da to ni možno, z dolžnostjo, da zagotovi tožencu drugo (prejšnjemu stanovanju) enakovredno stanovanje. Če pa gre za odločanje v mejah tožbenega zahtevka, zadošča že ugovor tožene stranke, in nasprotni tožbeni zahtevek ni potreben.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje izhajali iz drugačnega materialnopravnega izhodišča, nista ugotavljali in izvajali ponujenih dokazov v zvezi s prejšnjim stanovanjem. Revizijsko sodišče zato v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni imelo dovolj dejanske podlage za spremembo odločitve na prvi in drugi stopnji. Zaradi tega je na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP obe sodbi razveljavilo.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti vsa dejstva v zvezi s prejšnjim stanovanjem. Iz trditvenega gradiva izhaja, da gre za dvoetažno stanovanje, ki naj bi bilo potrebno sanacije. Njegova velikost ni bila ugotovljena. Tako primerjava s kasneje dodeljenim stanovanjem (toženec naj bi predlagal sanacijo prejšnjega stanovanja ali zamenjavoĐ) doslej ni bila mogoča. Sodišče bo moralo ugotoviti, ali je bilo to stanovanje morda celo večje od spornega in ali je bilo morda med tem že sanirano. V tem kontekstu se postavlja vprašanje, ali sploh obstaja pravni interes za vrnitev prejšnjega stanovanja tožencu. Če pa je to stanovanje res zasedeno, je ugotovitev o tem, kakšno je bilo prejšnje stanovanje, pomembno za odločitev, ali bo sodišče odločilo le o vrnitvi prejšnjega stanovanja tožencu ali tudi o alternativni možnosti tj. dodelitvi drugega (prejšnjemu stanovanju) primernega stanovanja. Sodišči tudi nista ugotavljali, ali je imel toženec že prej garažo ali ne. Zato bo sodišče prve stopnje moralo izvesti v odgovoru na tožbo ponujene dokaze in morebiti izvesti nove.

Zaradi vsega navedenega je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker revizijski stroški niso bili priglašeni, revizijsko sodišče o njih ni odločalo.