Appeal dismissed regarding enforcement against deleted company's heirs; costs partially allowed due to VAT liability proof failure.

Pritožba proti sklepu z dne 18.10.2004 se zavrne in se potrdi sklep

sodišča prve stopnje.

Pritožbi proti sklepu z dne 14.1.2005 se delno ugodi in se sklep

spremeni tako, da mora tožeča stranka toženima strankama povrniti

35.250,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

14.1.2005 do plačila. V ostalem se pritožba zavrne in se v

nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Izkaže se torej, da bi tožeča stranka zoper toženi stranki, na kateri

je po zakonu prešla obveznost plačila pravnomočno ugotovljene

terjatve proti gospodarski družbi, ki je bila izbrisana iz sodnega

registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij, zahtevala

izvršbo. Posledica okoliščine, da sta toženki univerzalni pravni

naslednici gospodarske družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega

registra, namreč je, da pravnomočnost sodne odločbe, izrečene zoper

izbrisano gospodarsko družbo, učinkuje tudi zoper pravni naslednici,

čeprav nista bili istočasno zajeti s predlogom za izvršbo. Gre za

pomembno izjemo od pravila, da pravnomočnost sodne odločbe veže

stranke in sodišče, ki je sodbo izdalo. Ker je bila zaradi opisane

razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti pravda začeta o zahtevku,

o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje

ravnalo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke zavrglo (2. odstavek

319. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 18.10.2004

sklenilo, da se tožba tožeče stranke z dne 3.2.2004 zavrže. Z

izpodbijanim sklepom z dne 14.1.2005 je odločilo, da mora tožeča

stranka toženima strankama povrniti 40.970,00 SIT pravdnih stroškov z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2005 do plačila.

Tožeča stranka se je pritožila proti obema sklepoma. V pritožbi proti

sklepu z dne 18.10.2004, ki je brez formalne opredelitve pritožbenih

razlogov, predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da se izvršilni naslov glasi na

družbo E. d.o.o., zato tožeča stranka ne razpolaga z izvršilnim

naslovom zoper družbenici Ma.M.Č. in Mš.M.Č.. V pritožbi proti sklepu

z dne 14.1.2005 uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Ker pritožbeno sodišče še ni odločilo o pritožbi proti sklepu, s

katerim je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, je po njenem mnenju

odločitev o pravdnih stroških preuranjena. Poleg tega toženi stranki

v skladu z Odvetniško tarifo ne bi smelo priznati stroškov

pooblaščenca za obvestilo stranki, neizkazano pa je tudi, da je

pooblaščenec toženk davčni zavezanec.

Pritožba proti sklepu z dne 18.10.2004 ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je sodišče v zvezi s sporno

terjatvijo tožeče stranke 22.1.1999 izdalo sklep o izvršbi opr. št.

I, ki je postal pravnomočen 6.9.2000. Subjekt, ki je bil dolžnik v

tem izvršilnem postopku, je bil kasneje izbrisan iz sodnega registra,

izbris pa je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 14/2003 13.2.2003.

Po določbah 1. in 4. odstavka 24. člena Zakona o izvršbi in

zavarovanju se v primeru, ko pride do spremembe dolžnika po vložitvi

predloga za izvršbo, izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, če

upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je obveznost

prešla nanj. Če tega ni mogoče dokazati s katero od navedenih listin,

se prehod obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v

pravdnem postopku. Javna listina v konkretnem primeru je pravnomočna

sodna odločba o ugotovljeni terjatvi do gospodarske družbe, dejstvo,

da je terjatev prešla na družbenika, pa je sklep o izbrisu

gospodarske družbe iz sodnega registra, izpisek iz sodnega registra

oziroma objava v Uradnem listu RS. Naštete listine, spričo jasnega

stališča Ustavnega sodišča, da se domneva, da so družbeniki prevzeli

obveznost plačila obveznosti izbrisane družbe in so njeni univerzalni

pravni nasledniki, dokazujejo prehod obveznosti na toženi stranki.

Izkaže se torej, da bi tožeča stranka zoper toženi stranki, na kateri

je po zakonu prešla obveznost plačila pravnomočno ugotovljene

terjatve proti gospodarski družbi, ki je bila izbrisana iz sodnega

registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij, zahtevala

izvršbo. Posledica okoliščine, da sta toženki univerzalni pravni

naslednici gospodarske družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega

registra, namreč je, da pravnomočnost sodne odločbe, izrečene zoper

izbrisano gospodarsko družbo, učinkuje tudi zoper pravni naslednici,

čeprav nista bili istočasno zajeti s predlogom za izvršbo. Gre za

pomembno izjemo od pravila, da pravnomočnost sodne odločbe veže

stranke in sodišče, ki je sodbo izdalo. Ker je bila zaradi opisane

razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti pravda začeta o zahtevku,

o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje

ravnalo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke zavrglo (2. odstavek

319. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbeno sodišče je

zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča

prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožba proti sklepu z dne 14.1.2005 je delno utemeljena.

Ker tožeča stranka s tožbo zoper toženi stranki ni uspela, mora

toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena

ZPP). V okviru preizkusa pravilnosti odmere pravdnih stroškov je

pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženi stranki za obvestilo pripada

50 točk (3. odstavek tar. št. 39 Odvetniške tarife), kolikor ji je

priznalo sodišče prve stopnje. V skladu z 2. odstavkom 14. člena

Odvetniške tarife mora stranka plačati odvetniku storitev, povečano

za davek na dodano vrednost, če je odvetnik zavezanec za plačilo v

Republiki Sloveniji. Utemeljen je očitek, da tožena stranka ni

izkazala, da bi bil njen pooblaščenec, ki je odvetnik, zavezanec za

plačilo davka na dodano vrednost. Ker je to dejstvo, ki je podvrženo

dokazovanju (primerjaj s 1. in 4. odstavkom 214. člena ZPP), je

pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke in

izpodbijani sklep spremenilo tako, da se obveznost tožeče stranke, da

toženi stranki povrne pravdne stroške, zmanjša za 5.720,00 SIT, tako

da znaša 35.250,00 SIT (3. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo proti sklepu z dne 18.10.2004 ni

uspela, s pritožbo proti sklepu z dne 14.1.2005 pa le v sorazmerno

majhnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje

pritožbene stroške (1. in 2. odstavek 165. člena ter 3. odstavek 154.

člena ZPP).