Consumer buyer wins price reduction claim; court rejects appeal on interest calculation grounds.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka

sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če je kupec pred uresničitvijo pravice do sorazmernega znižanja cene

(kupnine) zaradi stvarnih napak na kupljeni stvari plačal ceno

(kupnino) v višjem znesku, z uresničitvijo pravice do sorazmernega

znižanja cene (kupnine) pridobi kondikcijski zahtevek do prodajalca

za vračilo razlike med zneskom opravljenega plačila in zneskom, na

katerega je bila cena (kupnina) znižana, to pa z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od takrat, ko je prodajalcu plačal ceno (kupnino).

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.9.2004, opr. št. I P,

razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati

zakonske zamudne obresti od zneska 332.175,00 SIT od dne 6.11.1993 do

plačila (1. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke,

da je tožena stranka dolžna plačati 66.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dne 6.11.1993 do plačila (2. točka izreka) in

toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v

znesku 307.912,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2004 do

plačila (3. točka izreka).

Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka. V pritožbi

navaja, da glede na to, da je nesporno, da sporni avtomobil tožeče

stranke do sedaj ni bil popravljen, napake pa bi si bilo še sedaj

možno ogledati, je sodišče glede teka zamudnih obresti pri svoji

odločitvi uporabilo napačen materialnopravni predpis. Glede na

pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje bi moralo sodišče prve

stopnje določilo 186. člena Zakona o obligacijskih razmerjih povezati

s 185. členom istega zakona, ki govori o vzpostavitvi v prejšnje

stanje in o denarni odškodnini za tako vzpostavitev. Po določbi 3.

odst. 185. člena Zakona o obligacijskih razmerjih se odškodnina

izplača za vzpostavitev prejšnjega stanja, ta odškodnina pa je znana

ob izdaji sodbe. Zato ji pripadajo zamudne obresti od odločitve

sodišča prve stopnje dalje. Ker pa sporni avtomobil ni bil

popravljen, pripadajo zamudne obresti po 2. odst. 189. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih od izdaje sodbe dalje. Ker namreč prejšnje

stanje še ni vzpostavljeno, se škoda odmerja po cenah ob izdaji

sodbe. Višina škode za vzpostavitev prejšnjega stanja je bila v

konkretnem primeru znana šele ob koncu glavne obravnave in zato gredo

od tega dne dalje zamudne obresti. Tožena stranka ni vedela, da je

odgovorna in posledično, da je v zamudi. To ji je bilo znano šele po

odločitvi sodišča prve stopnje. Tožena stranka ni mogla biti v zamudi

že s samo izdelavo izvedenskega mnenja, saj takrat zanj še ni vedela.

V zamudi je tožena stranka lahko šele takrat, ko ji je višina škode

znana. Sodišče prve stopnje bi moralo v obrazložitvi v delu, v

katerem se sklicuje na sodno prakso, navesti podobne sodne odločbe,

da bi se ta podlaga mogla preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru tožeča stranka uveljavlja zahtevek iz naslova

jamčevanja za stvarne napake (tako stališče je zavzelo višje sodišče

že v svoji odločbi z dne 4.2.2004, opr. št. I Cp - list. št. 117).

Tožeča stranka je namreč s sodbo zahtevala povrnitev stroškov

popravila avta oziroma stroške odprave ugotovljenih stvarnih napak na

avtu v višini 66.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

6.11.1993 do plačila in znižanje cene (kupnine) za avto v višini

332.175,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.1993 do

plačila. Od odločitve Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4.2.2004,

opr. št. I Cp dalje, je pravnomočno odločeno o plačilu 332.175,00 SIT

(2. odst. izreka odločbe višjega sodišča). Ker je v ponovljenem

postopku sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke na

plačilo stroškov popravila avta z obrestmi, tožeča stranka pa tega s

pritožbo ni izpodbijala, je pravnomočna tudi že odločitev o tem delu

tožbenega zahtevka. Glede na to in upoštevaje vsebino pritožbe tožene

stranke je sedaj sporen le še tek zakonskih zamudnih obresti od

znižanja cene (od zneska 332.175,00 SIT) in posledično odločitev o

stroških (1. in 3. točka izreka sodbe).

Da uveljavlja jamčevalni zahtevek, je tožeča stranka navedla že sama

v svoji pripravljalni vlogi z dne 14.4.1994 (list. št. 9a), čeprav je

kasneje ta isti zahtevek poimenovala odškodninski. Sodišče prve

stopnje je torej napačno tožbeni zahtevek tožeče stranke opredelilo

kot odškodninskega, a je kljub temu materialnopravno pravilno

določilo tek zakonskih zamudnih obresti od zneska 332.175,00 SIT, ki

predstavlja višino znižanja cene (kupnine) za avto, ki ga je tožeča

stranka kupila od tožene. Ker je tožeča stranka pred uresničitvijo

pravice do sorazmernega znižanja cene (kupnine) plačala ceno

(kupnino) v višjem znesku, je z uresničitvijo pravice do sorazmernega

znižanja cene (kupnine) po 2. točki 1. odst. 488. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR pridobila kondikcijski zahtevek za

vračilo razlike med zneskom opravljenega plačila in zneskom, na

katerega je višina cene (kupnine) znižana, to pa z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva, ko je toženi stranki kot prodajalcu

plačala ceno (kupnino) za avto. Podobno določa 214. člen ZOR za

nepoštenega pridobitelja, kar je tožena stranka v konkretnem primeru

bila. Tožeča stranka od zneska 332.175,00 SIT ne zahteva zakonske

zamudne obresti že od dneva plačila kupnine toženi stranki, temveč od

kasnejšega datuma, to je od dne 6.11.1993, ko je izvedenec sestavil

obračun A3. Glede na to in upoštevaje navedeno je torej sodišče prve

stopnje pravilno tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od

dneva, kot jih je zahtevala. Tožena stranka se spreneveda, ko v

pritožbi trdi, da pred izdajo sodbe še ni vedela, da je odgovorna in

da ji pred izdajo le-te še ni bila znana višina "škode". Že v

prvotnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožena stranka v

konkretnem primeru ravnala nepošteno, saj je vedela za stvarne napake

na vozilu. Poleg tega pa je tožena stranka že pred pravdo s strani

tožeče stranke prejela obračun izvedenca A3 (glej dopis tožeče

stranke toženi z dne 8.11.1993 - A4).

Tožena stranka sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita bistveno

kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena

Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Kot že rečeno, tožeča stranka v

obravnavanem primeru ne zahteva plačila odškodnine, sodišče prve

stopnje pa se v obrazložitvi svoje sodbe sklicuje prav na odločitve v

odškodninskih zadevah. Poleg tega je predmetna procesna kršitev med

drugim podana, če so razlogi v izpodbijani sodbi o odločilnih

dejstvih nejasni ali med seboj v nasprotju ali če sodba sploh nima

razlogov o odločilnih dejstvih. O čem takem pa ne more biti govora,

če sodišče v obrazložitvi svoje sodbe ne navede opravilnih številk

posameznih sodnih odločb, izdanih v podobnih primerih.

Skladno z navedenim in ker tudi ni zasledilo nobenih kršitev, na

katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče

druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu

(1. in 3. točka izreka sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški niso bili priglašeni, zato je odločitev o njih

odpadla.