Appeal dismissed; pedestrian 20% liable for accident; cost order review barred by procedural law.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Nesreča se je zgodila ponoči in sicer v času, ko je bila v Portorožu "Portoroška noč"; promet je bil izredno gost v obe smeri, tožnica je prečkala cestišče, ki je bilo neosvetljeno, izven prehoda za pešce in med vozili. Navedena dejanska podlaga zahteva presojo, da bi tožnica ob potrebni skrbnosti morala videti drugega toženca in v skladu s tem tudi ravnati. Ker tako ni ravnala, je za nastanek prometne nesreče (škode) soodgovorna vsaj v višini 20%.

Po 400. členu ZPP je revizija dovoljena le zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Sklep o stroških ni takšna odločitev. Zato sme revizijsko sodišče odločati o stroških le v okviru pooblastil iz 166. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in sicer tako, da je tožeči stranki prisodilo odškodnino za škodo, ki jo je pretrpela dne 18.8.1985, v višini 1.840.000,00 SIT. Pri tem je upoštevalo, da je tožnica 20% soodgovorna za nastalo škodo, zavarovanec tožene stranke pa 80%. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za negmotno škodo ob nespremenjeni odločitvi o temelju zvišalo na znesek 2.720.000,00 SIT (za fizične bolečine 800,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.440.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 240.000,00 SIT in za strah 240.000,00 SIT). Temu ustrezno je spremenilo tudi izrek o pravdnih stroških.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija odločitev o temelju tožbenega zahtevka in odločitev o pravdnih stroških. Glede temelja trdi, da je tožnica odgovorna največ 10% za nastalo škodo ali pa je zavarovanec tožene stranke celo v celoti odgovoren zanjo. Drugi toženec je vozil v noči, ko je bila "Portoroška noč", brez prižganih luči, ne da bi sploh bil pozoren na dogajanje pred njim. Sam je povedal, da tožnice ni videl, in da jo je opazil šele, ko jo je zadel ter je obležala na cesti. Pri tem pa je bila cesta zaradi "Portoroške noči" polna tako, da so pešci prečkali cesto izven prehoda za pešce, kar bi moral drugi toženec upoštevati. Glede pravdnih stroškov pa revident trdi, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo pritožbe in zaradi tega tožečo stranko prikrajšalo vsaj za 6.000 DEM. Tožnica zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu odpravi in vrne v novo odločanje pritožbenemu sodišču s tem, da so revizijski stroški nadaljnji stroški te pravdne zadeve.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revident v reviziji ni opredelil kršitve zakona o pravdnem postopku v zvezi z odločitvijo o glavni stvari. Revizijsko sodišče je zato proučilo le, ali so podane kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Ugotovilo je, da teh kršitev ni bilo.

Sodišči druge in prve stopnje pa tudi nista kršili materialnega prava. Pri odločanju sta se oprli na naslednja pravnoodločilna dejstva: nesreča se je zgodila ponoči in sicer v času, ko je bila v Portorožu "Portoroška noč"; promet je bil izredno gost v obe smeri, tožnica je prečkala cestišče, ki je bilo neosvetljeno, izven prehoda za pešce in med vozili. Teh dejstev v revizijskem postopku ni več dovoljeno preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP). Navedena dejanska podlaga pa tudi po mnenju revizijskega sodišča zahteva presojo, da bi tožnica ob potrebni skrbnosti morala videti drugega toženca in v skladu s tem tudi ravnati. Ker tako ni ravnala, je za nastanek prometne nesreče (škode) soodgovorna vsaj v višini 20%. Zato tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Tožnica v reviziji posebej ne izpodbija odločitve o višini prisojene odškodnine. Revizijsko sodišče jo je zato preizkusilo v okviru svojih pooblastil, ki jih ima po 386. členu ZPP. Ugotovilo je, da je odločitev o višini odškodnine materialnopravno pravilna (200. člen zakona o obligacijskih razmerjih).

Revizijsko sodišče pa ni smelo obravnavati revizije tožeče stranke zoper odločitev o stroških pravdnega postopka. Odločitev o stroških postopka ima status sklepa (5. odstavek 129. člena ZPP). Po 400. členu ZPP je revizija dovoljena le zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Sklep o stroških ni takšna odločitev. Zato sme revizijsko sodišče odločati o stroških le v okviru pooblastil iz 166. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov revizijskega postopka (1. odstavek 166. člena). Pooblastil za poseg v izrek o stroških na prvi in drugi stopnji pa revizijsko sodišče ob takšni pravni situaciji nima (ker izpodbijane odločitve o glavni stvari ni spremenilo).

Ker revizija zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.