Contractor and client jointly liable for damage; court rejects appeal on evidence assessment grounds.

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu (v

točkah 1 in 3 izreka) potrdi.

[JEDRO]

Naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno

tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh

del. Če je izvajalec objektivno odgovoren, je tako odgovoren tudi

naročnik.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.652.120,00 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21.10.2002 do plačila, v petnajstih

dneh (točka 1 izreka); v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka

2 izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki

povrniti pravdne stroške v znesku 275.972,80 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o stroških 13.10.2004 do plačila,

v petnajstih dneh (točka 3 izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se tožena stranka pravočasno pritožuje iz

vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne,

podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo

določbe pravdnega postopka. Po določbi 8. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP, bi moralo sodišče o tem, katera dejstva šteje za

dokazana, presoditi po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne

presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi

uspeha celotnega postopka. Po mnenju tožene stranke je za odločitev

bistveno, kdaj je bilo miniranje opravljeno. Izvedenec je v svojem

mnenju zapisal, da je tožnik na ogledu navajal datum miniranja

26.9.2001, po podatkih izvajalca miniranja, pa so se meritve

miniranja opravljale v času od 28.9. do 4.10.2001. V tem času pa

miniranje ni bilo take intenzivnosti, da bi glede na oddaljenost

objektov tožnika, lahko povzročilo na njih poškodbe. Sodišče je v

dokazni oceni datum miniranja 26.9.2001, sprejelo z utemeljitvijo, da

je tožnik spremljal dogajanje in je torej vedel, kdaj je bilo

miniranje. Takšen zaključek pa je nepravilen in preuranjen. Obstajajo

podatki o tem, kdaj je bilo opravljeno miniranje (dokumentacija o

prevozu streliva, meritve potresnih učinkov miniranja, poročilo

izvajalca miniranja, gradbena knjiga ...), vendar sodišče teh

podatkov ni sprejelo za verodostojne oziroma jih ni niti pridobilo,

kot je to v dokazne namene predlagala tožena stranka, pri čemer

sodišče ni obrazložilo, zakaj podatkov izvajalca miniranja ne

sprejema kot verodostojne. Sodišče je smatralo, da podatek o tem,

kdaj je bilo opravljeno miniranje, niti ni pomemben, čeprav je po

stališču tožene stranke ta podatek bistven, saj je od njega odvisna

pravilnost in zakonitost odločitve. Po mnenju izvedenca je nastanek

poškodb na tožnikovi hiši mogoče povezati z dodatnimi sunki ob

izvedbi miniranja, pri čemer je izvedenec upošteval navedbo tožnika o

datumu oziroma času nastanka razpok. Svoje mnenje je torej gradil na

trditvah tožnika, da je bilo miniranje opravljeno 26.9.2001, katero

naj bi bilo take intenzitete, da je povzročilo poškodbe. Po stališču

tožene stranke sodišče ni dovolj vestno presodilo dokaza o tem, kdaj

je bilo opravljeno miniranje, saj bi moralo pokloniti vero podatkom

izvajalca miniranja. Razlogi o odločilnem dejstvu, ali je bilo

izvedeno miniranje 26.9.2001, so tudi nejasni oziroma med seboj v

nasprotju tako, da je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Poleg tega

je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zmoten je

zaključek, da so bila miniranja opravljena 26.9.2001, saj zbrani

podatki od izvajalca miniranja, tega ne potrjujejo. Miniranje, ki je

bilo opravljeno v času od 28.9. do 4.10.2001, pa ni bilo take

intenzitete, da bi lahko povzročilo kakršnekoli poškodbe na objektih

tožnika. V posledici vsega povedanega, je sodišče zmotno uporabilo

tudi materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je bila investitor izgradnje kanalizacije (tudi) v

naseljih Z. in Š.. V zvezi s temi deli je bilo potrebno tudi

miniranje, ki ga je opravil izvajalec M. d.d., Ljubljana. Tožnik

trdi, da je v posledici miniranja, na njegovi nepremičnini

(stanovanjski hiši, gospodarskem poslopju in pločniku na parc. št.

397/1 k.o. Dole), nastala škoda. Od tožene stranke kot naročnika del,

zahteva povrnitev nastale premoženjske škode, na podlagi izjave z dne

5.1.1999 (priloga A3), s katero se je naročnik zavezal plačati vso

eventualno nastalo škodo na zemljišču parc. št. 397/1 (med drugim

tudi poškodbe zaradi miniranja), po uradni cenitvi sodnega cenilca,

kot tudi na podlagi splošnih odškodninskih predpisov. Tožena stranka

je zahtevku ugovarjala po temelju, češ da miniranje ni moglo biti

vzrok poškodb na tožnikovi nepremičnini, da torej med miniranjem in

poškodbami ni vzročne zveze, pavšalno pa je izpodbijala tudi višino

vtoževane škode.

Naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno

tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh

del (207. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060.

členom Obligacijskega zakonika). Naročnikova odgovornost je odvisna

od odgovornosti izvajalca. Če odgovornosti izvajalca ni, tudi

naročnikove odgovornosti ni. Če je izvajalec objektivno odgovoren, je

tako odgovoren tudi naročnik, torej kot da bi deloval sam (primerjaj

sodbo Vrhovnega sodišča Slovenije, opr. št. II Ips 59/2003). Da je

miniranje nevarna dejavnost, je nesporno. Za škodo, nastalo v zvezi z

nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen, če

se dokaže, da ta ni bila vzrok (173. člen ZOR). Povzročitelj škode je

torej odgovoren zanjo že brez svoje krivde (2. odst. 154. člena ZOR),

že samo zato, ker se z nevarno dejavnostjo ukvarja (1. odst. 174.

člena ZOR) in se torej domneva, da je škoda posledica te nevarne

dejavnosti, imetnik pa se razbremeni te odgovornosti, če dokaže, da

ni vzročne zveze med nastalo škodo in nevarno dejavnostjo. Tudi po

mnenju pritožbenega sodišča toženi stranki tak dokaz ni uspel.

Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, zakaj

šteje, da je škoda na tožnikovi nepremičnini nastala zaradi

miniranja, da je podana vzročna zveza med nevarno dejavnostjo in

škodo in da torej tožena stranka ni uspela dokazati, da škoda na

tožnikovi nepremičnini ni posledica te nevarne dejavnosti. Nesporno

je, da se je za potrebe izkopa kanalizacije opravilo miniranje (tudi)

na tožnikovi parceli št. 397/1 k.o. Dole. Domneva torej se, da je

škoda na tej nepremičnini (na stanovanjski stavbi, gospodarskem

poslopju in pločniku, vse na navedeni parceli) posledica miniranja.

To domnevo potrjujejo tudi razlogi sodišča prve stopnje na straneh 4

in 5 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema (objektivna

dejstva - največja izmerjena vrednost povečanega tlaka zaradi

miniranja, je bila prav na stanovanjskem objektu tožnika; večji obseg

miniranja prav na tožnikovi parceli; ugotovitve izvedenca - prav

sunki, nastali pri miniranju, so sprostili nastanek poškodb; z

ničemer ni izkazano, da so poškodbe obstajale že pred miniranjem, na

kar kaže tudi dejstvo, da je tožnik že po nekaj dneh dosegel prepoved

miniranja). Kot ugotavlja sodišče prve stopnje (glede na povedano, da

je vzrok škode prav miniranje), ni bistveno, ali je bilo prvo

miniranje opravljeno že dne 26.9.2001, ali pa se je miniranje res

vršilo samo od 28.9.2001 do 4.10.2001, kot je navedeno v uradni

dokumentaciji (priloga C1), niti ne, ali je bilo miniranje izvedeno v

okviru uradnih normativov. Pravilno sodišče prve stopnje izpostavlja,

da četudi je bilo miniranje v skladu z normativi, pa je kljub temu

povzročilo škodo, je tožena stranka kot investitor dolžna tožniku

škodo povrniti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje razpolagalo z

dokumentacijo podjetja, ki je bilo izvajalec miniranja (priloga C1).

Dokaznega predloga o tem, katera dokumentacija naj bi se še

pribavila, tožena stranka ni določno opredelila. Povsem upravičeno je

sodišče prve stopnje dokazni predlog tožene stranke na pribavo

"gradbene in tehnične dokumentacije o izvedbi miniranja, ki jo naj

sodišču predložita V. podjetje in M. d.d., Ljubljana" in "na

zaslišanje odgovornih oseb, ki so izvajale miniranje in opravljale

nadzor, po podatkih družb iz prejšnje alineje, ki jih naj pridobi

sodišče", zavrnilo že iz razloga, ker mora stranka dokaz, ki ga

predlaga v izvedbo, konkretizirati. Stranka mora ponuditi dokaz z

listino v smislu 1. odst. 226. člena in 1. odst. 228. člena ZPP, s

tem, da listino označi po imenu, po kraju nastanka ali izdaje, po

izdajatelju, po predmetu in morebitne druge okoliščine, ki listino

identificirajo, dokaz s pričo pa tako, da navede dejstva, o katerih

naj priča izpove, nato pa natančno navede podatke glede priče, ime in

priimek, poklic in prebivališče (236. člen ZPP). Že opisana dokazna

predloga sta glede na navedeno, preveč pavšalna. Načelo proste

presoje dokazov namreč ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem bi

šele sodišče opravljalo poizvedbe o obstoju dokumentacije in o

osebah, ki bi kaj vedele povedati o spornih dejstvih oziroma trditvah

strank.

Glede na povedano je torej povsem utemeljen zaključek sodišča prve

stopnje, da je tožeča stranka temelj svojega zahtevka izkazala.

Višina je bila ugotovljena na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga tudi

pritožbeno sodišče sprejema, tudi glede ugotovljene višine, saj v

zvezi z višino tožena stranka tudi ni podala konkretnih pripomb

(155., 189. člen ZOR).

Pritožbene navedbe so torej neutemeljene. Sodišče ni zagrešilo

očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker naj dokazna

ocena ne bi bila v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene,

ko ni vestna, skrbna ter analitična (8. člen ZPP), razlogi sodbe so

dovolj jasni in med seboj tudi niso v nasprotju, niti ostalih

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno

sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Dejansko

stanje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank

pravilno in dovolj popolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi

določbe materialnega prava (že navedene določbe ZOR, izjava z dne

5.1.1999). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).