Appeal dismissed; bailiff's duty ends at providing qualified executor, not performing control. No mental damages for eviction. Appeal dismissed; bailiff's duty ends at providing qualified executor, not performing control. No mental damages for eviction.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V okviru 3. odst. 221. člena ZIZ, ki je veljal do novele ZIZ-A,

zadošča, da je upnik priskrbel ustrezno usposobljene izvajalce

storitev oz. dejanj, ki jih je moral zagotoviti po tem določilu, in

bi bilo predalekosežno od njega zahtevati, da poleg tega še sam

opravlja kontrolo izvajanja teh storitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo celoten

odškodninski zahtevek tožnice in ji naložilo plačilo stroškov

postopka tožene stranke v višini 149.500,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da toženca za nastanek zatrjevane

škode nista odgovorna, saj sta v izvršilnem postopku, ki sta ga

vodila zoper tožnico, ravnala v skladu z določili Zakona o izvršbi in

zavarovanju in pri tem izkazala potrebno skrbnost.

Tožnica se s takimi ugotovitvami in posledično zavrnitvijo njenega

zahtevka ne strinja. Pritožbo je vložila po svoji pooblaščenki iz

vseh pritožbenih razlogov. Oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje,

da sta toženca ravnala z zadostno skrbnostjo, saj nista preverjala v

javni listini, ali je imel izvajalec registrirano dejavnost za

hranjenje stvari, niti ali so bili prostori primerni za hrambo.

Zanašala sta se le na izjavo izvajalca, da se ukvarja s shranjevanjem

stvari, pri čemer niti sam ni bil prepričljiv v izpovedi, kaj je

oglaševal na internetu. Poleg tega v postopku dejstva, da je bil

izvajalec dejansko registriran tudi za hrambo, nista dokazala.

Izvajalec ima namreč registrirano dejavnost I/60.24 (prevoz stvari s

tovornimi motornimi vozili s priklopniki ali brez njih), kamor ne

spada hramba stvari. V skladu s 131. členom OZ sta bila toženca

dolžna dokazati, da je škoda nastala brez njune krivde oziroma da sta

ravnala z zadostno skrbnostjo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je

odsotnost krvde z izvedenimi dokazi dokazana v zadostni meri, pa je v

popolnem nasprotju z načelom materialne resnice in pravičnosti.

Končno pritožnica še meni, da so bila v postopku kršena določila ZPP,

saj je sodišče zavrnilo vse njene dokazne predloge in izvedlo le

dokazne predloge tožene stranke, pri čemer bi bilo ob zaslišanju

prič, predlaganih s strani tožeče stranke, jasno, da toženca nista

delovala z zadostno skrbnostjo in bi bilo na podlagi tega tožbenemu

zahtevku ugodeno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru

pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti

(2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99,

96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je

bila po takrat veljavnem določilu 3. odst. 221. člena Zakona o

izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/19998 do 46/2005-US, v

nadaljevanju ZIZ) dolžnost upnika zagotoviti vse, kar je potrebno za

opravo izvršilnih dejanj v postopku izvršbe za izpraznitev in

izročitev nepremičnine. Med drugim je torej moral zagotoviti delovno

silo, prevozno sredstvo in prostor za hrambo stvari. Škodno ravnanje

upnika (tožene stranke) tožnica (dolžnica v izvršbi) vidi v tem, da

te svoje dolžnosti ni izpolnil pravilno, ker naj bi bil prostor, ki

ga je preskrbel za hrambo, neprimeren. Tožena stranka je že v

odgovoru na tožbo pojasnila, da je po njenem nalogu skladiščenje

opravljal T.B. in predlagala, da ga sodišče prve stopnje obvesti o

pravdi v smislu 204. člena ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša s

stališčem sodišča prve stopnje, da v okviru določila 3. odstavka 221.

člena ZIZ zadošča, da upnik priskrbi ustrezno usposobljene izvajalce

storitev oziroma dejanj, ki jih mora zagotoviti po tem določilu in bi

bilo predalekosežno od njega zahtevati, da poleg tega še sam opravlja

kontrolo izvajanja teh storitev. Njegova obveznost se tako tudi po

presoji pritožbenega sodišča izčrpa s tem, da priskrbi usposobljene

osebe za opravo zahtevanih storitev in dejanj. Ne gre namreč

spregledati, da je izvršba vedno posledica dolžnikove nediscipline,

ki svoje obveznosti ne izpolni prostovoljno.

Ostaja tako presoja, ali je v obravnavanem primeru upnik našel

takšnega izvajalca. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja

T.B. (da v okviru dejavnosti prevozov in selitev opravlja tudi

dejavnost začasnega skladiščenja stvari in da je toženki dejal, da je

registriran za opravljanje hrambe stvari in so prostori primerni) in

toženke pravilno zaključilo, da je tožena stranka našla ustreznega -

strokovno usposobljenega izvajalca in je zato utemeljeno pričakovala,

da bo v okviru svoje dejavnosti našel ustrezne prostore za hrambo

stvari. Glede na izrecno zagotovilo izvajalca, da v okviru

prevozništva in selitvene dejavnosti opravlja tudi hrambo stvari, po

presoji pritožbenega sodišča nadaljuje preverjanje registrirane

dejavnosti, kot to zahteva pritožba, ni bilo potrebno in presega

upnikove dolžnosti iz 3. odstavka 221. člena tedaj veljavnega ZIZ.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ker

ni ugotovilo, da sta toženi stranki pri deložaciji ravnali

nedopustno. Ker mora biti za odškodninsko terjatev kumulativno

izpolnjenih več pogojev in ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da

ni podan eden izmed njih, ni bilo dolžno izvajati dokazov, ki jih je

predlagala tožeča stranka zaradi dokazovanja dejstva, da prostor ni

bil primeren za hrambo. Zato tudi ni utemeljena njena trditev, da je

sodišče z neizvedbo predlaganih dokazov bistveno kršilo določbe ZPP.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, čeprav

se pri tem omejuje zgolj na del zahtevka, ki se tiče premoženjske

škode. V okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350.

člena ZPP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodba sicer nima

posebnih razlogov o zavrnitvi dela zahtevka, ki se tiče povrnitve

nepremoženjske škode, sodi pa, da je kljub temu sodbo mogoče

preizkusiti tudi v tem delu, saj je ta del zahtevka očitno

materialnopravno neutemeljen. Duševne bolečine zaradi uničenja stvari

namreč niso pravno priznana oblika nepremoženjske škode, tiste

duševne bolečine ob sami deložaciji (neugodnosti zaradi prisotnosti

varnostnikov, policije, zanimanja sosedov za dogodek ipd.) pa so

posledica tožničine neprostovoljne izpolnitve obveznosti, kar pa ni v

sferi tožene stranke.

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo

in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške

pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom

165. člena ZPP).